Samopodoba

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 25.1.2022

Če bi na najkrajši in najpreprostejši način želela razložiti pojem samopodobe, bi rekla, da samopodoba pove, kako človek vidi samega sebe 

Telesna samopodoba je v glavnem vse tisto, kar vidimo, ko se pogledamo v ogledalo. Povezana je torej s tem, kako vidimo sami sebe v fizičnem smislu, kakšno se nam zdi naše telo, naš zunanji izgled in naše telesne sposobnosti.  Operativna ali delovna samopodoba temelji na mnenju o naši sposobnosti za delo in se gradi ob izpolnjevanju nalog v šoli, službi in pri drugih dejavnostih. Je tesno povezana s tako imenovano akademsko oziroma kognitivno samopodobo, ki vključuje naše prepričanje o lastni inteligentnosti in naših talentih. Socialna samopodoba pa je tista, ki je povezana z odnosi in tem, kaj menimo, da drugi mislijo o nas oziroma kako nas sprejemajo in vidijo drugi. Zajema še našo predstavo o naši sposobnosti sklepanja prijateljstev, partnerstva in priljubljenosti pri ljudeh. Čustvena ali osebnostna samopodoba se nanaša na to, kako vidimo sebe v našem čustvenem odzivanju, delovanju in vedenju. Povezana je z našim prepričanjem o tem, kako dobro smo sposobni izražati in obvladovati čustva.

Posamezne že omenjene samopodobe se povezujejo v celoto, ki bi ji lahko rekli posameznikova splošna samopodoba.

Samopodoba je torej skupek človekovih prepričanj o samem sebi in je lahko visoka ali nizka oziroma pozitivna ali negativna.

Velike razlike lahko opazimo med posameznimi samopodobami, saj na primer dobra telesna samopodoba ne pomeni nujno, da je takšna tudi na primer posameznikova socialna ali pa operativna samopodoba.

Samopodoba ima pomembno motivacijsko vlogo, saj z njeno pomočjo človek usmerja svoje življenje in lastno vlogo, zato je pomembno, da je njegova samopodoba »zdrava«.

Kakšna je posameznikova samopodoba

Pogosto povem, da je pri osebnostnih, kognitivnih, čustvenih in drugih lastnostih posameznika ki sodijo na področje psihologije, največja težava v tem, da človeka ne moremo preprosto priključiti na neko merilno napravo in odčitati vrednosti. Če na primer želimo ugotoviti, kakšno samopodobo ima otrok, ga je potrebno opazovati, prepoznavati znake, ki kažejo na lastnosti oz. značilnosti in način kako deluje in se odziva. Pri tem so nam velikokrat v pomoč razni testi, preizkusi (npr. risanje), vprašalniki in lestvice.

Eden od pripomočkov za ugotavljanje samospoštovanja in posredno tudi samopodobe je Rosenbergova lestvica samospoštovanja. Le-ta temelji na desetih izjavah. Pet postavk ima pozitivno oblikovane izjave, pet pa negativno. Posameznikovo strinjanje ali nestrinjanje z njimi pa kaže na to, kakšno je njegovo mnenje o samem sebi.

Kdaj in kako se oblikuje otrokova samopodoba

Samopodoba se najmočneje oblikuje že v zgodnjem otroštvu, ko otrok prihaja v stike z njim pomembnimi drugimi ljudmi. Zato imajo sprva na njegovo samopodobo izjemno velik vpliv starši. Nato so tu še otrokovi vzgojitelji, učitelji, vrstniki, mediji ter različni vzorniki. Vloga slednjih se v zadnjem času še posebej krepi in s hitrim prenosom informacij in borbi za pozornost in zaslužek različni vplivneži ne izbirajo sredstev. Medtem pa jih mladi obožujejo in jim precej nekritično sledijo. Sporočila da si dober, če delaš tako in tako, če izgledaš tako in tako in če uporabljaš take in take produkte, lahko pusti na otrokovi samopodobi mladega človeka posledice.

Samopodoba skozi življenjska obdobja

Samopodoba se tekom človekovega življenja spreminja in na njeno oblikovanje vplivajo tudi različne življenjske situacije in  izkušnje, preko katerih smo pridobili mnenja in prepričanja o nas. V različnih obdobjih so na udaru različne samopodobe. Kognitivna se ruši ali krepi v obdobju šolanja, takoj ko vstopimo v sistem izobraževanja, akademskih zahtev in ocenjevanja. Telesna samopodoba pa se na primer bujno razvija in oblikuje predvsem v dobi mladostništva in še posebej ob vplivu vrstnikov in vzornikov.

Nizka, zdrava in previsoka samopodoba

Eden izmed pokazateljev negativne samopodobe je nenehna potreba po pozornosti in potrjevanju s strani drugih. To pomeni, da je osebam z nizko samopodobo mnenje drugih izjemno pomembno. Oseba s slabo samopodobo se podcenjuje in kritizira ter ne verjame vase in svoje sposobnosti. Zanjo je značilno, da se izogiba izzivom, saj se preveč boji neuspeha. Pogosto prevzame vlogo žrtve in za svoje napake in neuspehe krivi druge. Za svoje vedenje ni pripravljena prevzeti odgovornosti. Razlog za slabo otrokovo samopodobo pogosto tiči v prevelikih oziroma nerealnih zahtevah s strani odraslih ali šolskega sistema, primerjanju z drugimi, nepodpornem domačem okolju, trpinčenju, nadlegovanju, ustrahovanju, mobingu, žaljenju, posmehovanju in drugih oblikah medvrstniškega nasilja ter negativnem samogovoru.

V nasprotju z osebami z nizko samopodobo se otroci in mladi z visoko samopodobo ne ozirajo preveč na mnenje drugih in so tudi bolj samostojni. Poleg tega so pogumni in se znajo postaviti zase. Sprejemajo nove izzive, ker jim polnijo in osmišljajo življenje. Tisti ki imajo dobro samopodobo znajo poskrbeti zase, imajo dobre odnose z drugimi in se zavedajo pomembnosti enega in drugega.

Kot nobena skrajnost tudi previsoka samopodoba ni »zdrava«. Pogosto jo opažamo pri otrocih, ki jih starši pretirano hvalijo. Običajno se le-ti osredotočajo predvsem na talente in dosežke, otrok pa zaradi tega dobi občutek, da je nekaj posebnega. Žal jim starši na področju vedenja in odnosov z drugimi ne postavljajo meja in za neustrezno vedenje jih ne kaznujejo. Zato dobijo ti otroci občutek, da so oni središče sveta in da imajo vedno prav. Vedno hočejo biti v središču pozornosti in prvi. Običajno zaradi takšnega odnosa do vrstnikov postanejo nepriljubljeni in včasih ostanejo popolnoma sami. Za to pa krivijo druge in ne vidijo vzroka v sebi in svojem vedenju in odnosu do okolice.

Fantje in punce

Da bi vam postregla s podatki o razliki med telesno samopodobo pri dekletih in fantih, ki veljajo za naše okolje, sem malo pobrskala po spletu in na spletni strani Združenja za socialno pedagogiko https://www.revija.zzsp.org/2002/02-3-255-278.pdf 262 našla nekaj zanimivih podatkov.

Podatki so iz leta 2002, ko so raziskovalci na petih slovenskih srednjih  šolah ob pomoči vprašalnika ugotavljali telesno samopodobo slovenskih srednješolk in srednješolcev. Ugotovitve kažejo, da je na primer s telesno težo bilo nezadovoljnih 16% fantov in kar 44% deklet. 11% fantov si želi biti vitkejših, med dekleti pa si vitkosti želi 53% vprašanih. S svojim trebuhom ni zadovoljnih 21% fantov in 42% deklet. S svojimi boki in stegni je nezadovoljnih 57% deklet, kar 58% fantov pa bi rado bilo bolj mišičastih. 8% fantov in 44% deklet misli, da imajo slabšo postavo, če se primerjajo z drugimi moškimi oziroma ženskami.

Ugotovili so da je s celotnim telesnim videzom nezadovoljnih 5% fantov in 17% deklet.

Pokazalo se je, da dekleta na splošno hitreje in močneje padejo pod vpliv mode, revij, televizije, interneta, kot fantje. Medtem so odgovori srednješolk in srednješolcev pokazali še, da jih 42% in  45% meni, da je zanje najbolj pomemben vpliv vrstnikov oziroma drugih fantov in punc.

Ugotovitve raziskave so potrdile to, kar tudi tisti, ki delamo z mladimi, ugotavljamo v praksi., da je pri mladih dekletih pogosteje šibka točka telesna samopodoba. Vitkost je fokus deklet, zato pogosteje zbolijo za motnjami prehranjevanja, anoreksijo, bulimijo. Pri fantih je fokus mišičasto telo in vedno pogosteje tudi pri njih opažajo primere motenj hranjenja in tako imenovane bigoreksije.

Akademska samopodoba pri otrocih in mladostnikih

Pri učencih z učnimi težavami in učno neuspešnih posameznikih izstopa slaba akademska oz. operativna samopodoba. Le-to se odraža tudi v njihovi nizki socialni samopodobi.

Zanimiv je naslednji zapis dveh učenk Osnovne šole Žiri, Tamare Humar in Eme Klemenčič v njuni raziskovalni nalogi z naslovom Vpliv samopodobe na »osvajanje«, ki pravi:

»Dekleta menijo, da imajo dobre učenke več težav pri sklepanju prijateljstev, saj se vrstniki ne marajo družiti z njimi. Kar nekaj fantov pa meni, da je biti dober učenec plus za sklepanje simpatij, prav tako ga imajo radi prijatelji, ker jim pomaga pri učenju. Lepo pa pomen akademske samopodobe pojasni naslednja misel: »Če imaš dobre ocene, te imajo za »piflarje« (zaničevalno), če imaš slabe, te nobeden ne mara.«

Kako izboljšati samopodobo

Načeta samopodoba se »zdravi« po malih korakih in počasi. Najprej je potrebno odkriti zunanje vzroke za otrokovo slabo mnenje o sebi in jih odstraniti oziroma, kolikor je to mogoče, zmanjšati njihov vpliv na otroka in otroka opolnomočiti.

Pomagamo mu z različnimi pristopi, ki jih bom poskusila povzeti v naslednjih nekaj točkah.

1. Gradnja samopodobe na pozitivnih lastnostih in sposobnostih tako, da jih otroku oziroma mlademu pomagamo prepoznati in zapisati. Otrok si s seznamom pomaga, kadar čuti, da je njegovo samovrednotenje nizko.
2. Spodbujanje in pomoč otroku s strategijami, s katerimi se postavi zase in izrazi svoje mnenje. Priporočam pogovore z zaupnimi osebami.
3. Vključitev otroka v ustrezen šolski program, v športne dejavnosti na ustreznem zahtevnostnem nivoju, predavanja in delavnice s področja osebne rasti.
4. Pomembni so programi in aktivnosti za preprečevanje mobinga, poniževanja in vseh drugih oblik vrstniškega nasilja in spodbujanje vrstniške podpore.
5. Ozaveščanje in stalno spopolnjevanje vseh, ki delajo z mladimi. Starši naj se udeležujejo predavanj, ki jih organizirajo šole in druge organizacije za pomoč otrokom in staršem.
6. Starši naj se vzdržijo nekonstruktivne kritike, pretiranih zahtev in primerjanja otroka z drugimi.
7. Otroku pomaga tudi ponavljanje pozitivnih afirmacij, avtosugestija, uporaba pozitivnega besedišča, pozitivni notranji govor, pokončna drža telesa, tudi vaje pred domačimi, majhno skupino ali ogledalom.
8. Pomembno je usmerjanje otrok, da si zastavljajo ustrezne cilje, ter da se tako na neuspeh kot na uspeh ustrezno odzovejo. Človek se lahko nauči različnih strategij soočanja z neuspehom in tudi ustreznim odzivom na kritiko.
9. Otroku pomagamo da prepozna tako svoje moči kot šibkosti. Izboljšanju samopodobe koristi osredotočenje na področja, na katerih je otrok dober in uspešen. Še posebej dragoceno je, da se otrok zaveda, da nihče ni popoln ter da je vsakdo edinstven in neponovljiv.

Če poskusi ne zaležejo, priporočam, da starši skupaj z otrokom poiščejo ustrezno strokovno svetovanje in pomoč.

Za konec pa še misel s spletne strani https://pozitivnemisli.com :

Odnos, ki ga imamo s seboj je najpomembnejši odnos, ki ga bomo imeli v življenju. Iz tega odnosa izhajajo vsi ostali odnosi.