Žaljiv in sovražni govor med vrstniki

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 23.11.2021 

Mama zjutraj pelje Janezka v vrtec. Nenadoma se pred avtom pojavi ženska na kolesu. Ne da bi pogledala levo in desno, se požene na cestišče. Mama zavira in zamrmra: »Kura prismojena.« Reakcija je spontana in mama pri tem ne pomisli, da na zadnjem sedežu sedi »mala človeška goba«, ki željno srka vse, kar vidi in sliši.

Nekaj juter kasneje na skoraj istem mestu ta ista gospa s kolesom. Tokrat pravilno vozi ob robu cestišča. Mama je ne opazi. Nanjo jo opozori Janezek: »Mami, poglej, spet ta kura prismojena.«

Mama se zave, da se je otrok besed naučil od nje in vesela je, da se z gospo niso srečali na primer v kakšni trgovini, kjer bi jo Janezek morda pozdravil: »Dober dan, gospa kura prismojena.«

Pred mamo je nov izziv. Kako otroku razložiti, da gospa ni niti kura niti prismojena. Kako bi se ga lotili vi?

Dogodek, ki sem ga opisala, ni izmišljen in priznati vam moram, da sem bila ta mama jaz. Kot iz vsake napake, sem se tudi iz te naučila, da so izredne prometne situacije lahko pomemben vir neprimernega besedišča, ki se ga otrok nauči od odraslih.

Danes se bomo pogovarjali o neustrezni komunikaciji med otroki in mladimi. Streti bomo morali debel oreh z zelo močno lupino.

Pojasnimo otroku pomen »težkih« besed, če jih izreče

Mlajši otrok od odraslega ali vrstnika sliši neprimerno besedo. Ne ve še natančno, kaj le-ta pomeni, zazna pa, da jo »vzornik« uporabi v določeni situaciji. Zato jo tudi sam uporabi, ko se znajde v podobni. Uvodna zgodba je takšen primer. Velikokrat sem že slišala otroke, ki so se obmetavali z izrazi: peder, kurba, čefur,… Ko sem jih vprašala, kaj beseda pomeni, mi je bilo jasno, da sploh ne vedo, kaj govorijo. V takih situacijah je potrebno zagrabiti bika za roke in otroku raztolmačiti še tako neprijetno besedo. Seveda na način, da bo razumel pomen besede in tudi to, zakaj ta beseda ne sodi v besedišče spoštljive in kulturne komunikacije.

Pomoč potrebujeta oba, tako govorec kot žrtev

Ko govorimo o neprimernem in žaljivem izražanju in sovražnem govoru, imamo na eni strani opravka z govorcem in na drugi strani z žrtvijo, tarčo žaljivih ali celo sovražnih besed.

Žaljiv ali sovražni govor prizadene tistega, kateremu je namenjen. Otrok je enako prizadet, kadar je žaljiv ali sovražni govor usmerjen na njegove starše, sorojence in druge ljudi, ki so mu blizu. Če je tarča otrok, ki še nima izkušenj, kako se pred takšnimi besednimi napadi zavarovati in kje poiskati pomoč, lahko zaradi tega doživlja čustvene, duševne in fiziološke posledice. Zaradi besednih napadov, žaljivk in izpostavljanja njegovih lastnosti in posebnosti je načeta otrokova samopodoba in zniža se občutek lastne vrednosti. To lahko vodi v izolacijo in izogibanje vrstnikom, jezo, depresijo ter antisocialno in samouničevalno vedenje, celo v samomor.

Če otrok  noče več v šolo ali k dejavnosti, ki jo je prej rad obiskoval, se nemudoma odzovimo na ta alarm in ugotovimo ZAKAJ.

Pomoči pa ne potrebuje le tarča žaljivega ali sovražnega govora, pač pa jo potrebuje tudi govorec.

Razlogi zaradi katerih je do drugih žaljiv ali sovražen, so različni. Žaljiv in sovražni govor je lahko posledica nevednosti ali napačnih prepričanj. Ali pa z njim govorec izraža notranjo jezo in nerazrešene stiske. Lahko je tudi sam žrtev žaljivega ali sovražnega govora. Razlog je lahko posameznikova slaba samopodoba in nizka lastna vrednost, zaradi česar se želi govorec počutiti močnega, superiornega in misli, da bo to dosegel z žaljivim ali sovražnim govorom in poniževanjem drugih, običajno šibkejših in nemočnih. Še posebej pri mladih ki si želijo biti sprejeti s strani vrstnikov, je lahko tovrsten govor posledica želje, da bi se pokazali pred »prijatelji« oziroma da bi bili sprejeti v določeno skupino vrstnikov. Žaljiv in sovražni govor je pogosto posledica neprimerne vzgoje in slabega zgleda s strani staršev, pa tudi njihovega prepričanja in odnosa do določenih skupin ljudi (npr. rasizem).

Ko iščemo razloge za žaljiv in sovražen govor, ne moremo spregledati vplivov slabega zgleda s strani vrstnikov, vplivnežev, raznih oddaj, spletnih iger ali objav na medmrežju (video posnetki, slike, komentarji).

Zato je zelo pomembno, da tudi tisti ki žaljivo ali sovražno govori, dobi ustrezno in pravočasno strokovno pomoč. Zaskrbljujoče je dejstvo, da žaljiv predvsem pa sovražni govor, lahko preraste v neposredna sovražna dejanja in medsebojno obračunavanje.

Žaljenje in sovražni govor na spletu

Žaljiva oziroma sovražna sporočila niso le besedna. Tu so še simboli, slike, emotikoni, videoposnetki. Poleg besed je lahko žaljiv tudi ton in neverbalna govorica telesa, oponašanje posameznikove lastnosti ali posebnosti, uporaba določenih simbolov, na primer iztegnjen sredinec, iztegnjena kazalec in palec, gibi ki ponazarjajo spolni akt in podobno.

Ker se je velik del komunikacije med ljudmi preselil na splet, se problem žaljivega in sovražnega izražanja napihuje kot velik balon.

Govorci, ki se skrijejo pod plašč anonimnosti, postajajo vedno bolj agresivni in napadalni. Napadajo in žalijo kogarkoli: mlade, stare, znance, neznance, javne osebnosti. Vedo, da jih je zaradi zakrite identitete težko odkriti, zaradi česar njihovo spletno nasilje lahko uide izpod vsakega nadzora.

V šolah zaznavamo veliko primerov žaljivega in sovražnega govora med vrstniki tudi na spletu. Ni redko, da se tovrstno spletno vedenje prenese na nivo osebnega obračunavanja v šoli ali izven nje. Ali obratno.

Prav bi bilo, da bi starši mladoletnih otrok vedeli, kaj njihov otrok na spletu počne, katere strani obiskuje, katere aplikacije in družbena omrežja uporablja ter sledili novim IT trendom. Tako bodo hitreje zaznali kakršnokoli zlorabo.

Veliko vsebin v zvezi s to problematiko lahko starši najdejo na spletu, na primer na straneh kot sta  varnostnaspletu.si, safe.si .

Nova stvarnost

Žal opažamo, da si mnogi posamezniki pod »svobodo govora« predstavljajo, da lahko izrečejo, kar hočejo. Vedno manj je stvarne kritike in kulturnega dialoga. Ob uveljavljanju lastne pravice posamezniki spregledajo pravice drugega. Ta meja se zabrisuje in to je resnično zaskrbljujoče.

Vsaka pravica se konča tam, kjer se začne pravica drugega.

Priporočila za starše 

	Ne jemljimo zlahka otrokovega sporočila, da ga žalijo in šikanirajo ali ga celo preslišimo. Če se otrok na nas obrne s takšnim sporočilom, se moramo odzvati takoj in če je potrebno, poiskati ustrezno pomoč.
	Uporabljajmo funkcijo starševskega nadzora in naučimo otroka blokirati neprimerne vsebine ali slabonamerne in žaljive posameznike na spletu, telefonu.
	Prijavimo žaljive in sovražne vsebine oz. govor moderatorjem in ustreznim službam.
	Bodimo vzor strpnega in spoštljivega dialoga.
	Bodimo vzor stvarne in kulturne kritike! Sporočajmo: »Imaš pravico do nestrinjanja ali kritike, nimaš pa pravice biti žaljiv.
	Otrokove pravice uravnotežimo z dolžnostmi in poučimo svoje otroke o tem, da se njihove pravice končajo tam, kjer se začnejo pravice drugega.
	Imejmo ničelno toleranco do nasilja in otroke vzgajamo tako, da se na nasilje ne bodo odzvali z nasiljem! Svoje otroke lahko tudi naučimo, da se zadržijo in premislijo, preden se odzovejo na žaljiv ali sovražni govor.
	Z otrokom se pogovarjajmo o svobodi govora in mejah le-tega.
	Udeležujmo se raznih predavanj o varnosti na spletu, ki jih za starše organizira šola. Ne izgovarjajmo se, da nimamo časa ali da že vse vemo. Vedno se bomo naučili kaj novega.
	Vzgajajmo za več sočutja in empatije!!! S tem bomo veliko naredili za to, da naš otrok ne postane govorec žaljivega oziroma sovražnega govora, pa tudi za to, da se bo postavil na stran žrtve takšnega govora.
	Če pri otroku zaznamo netoleranco do drugačnosti, ga prosimo, da si predstavlja, da ima to lastnost sam. Z vprašanji in pogovorom ter ustreznimi viri mu pomagajmo priti do pravih stališč in odnosa do drugačnih.
	Še posebno pri najstnikih bodimo pozorni na to, s kom se družijo. Ne pozabimo, da bi bili radi podobni »prijateljem« in lahko naredijo kaj neprimernega samo zato, da bi bili sprejeti. Naučimo jih brez oklevanja reči NE, kadar od njih pričakujejo kaj nemoralnega in neetičnega.
	Namesto da bi jim rekli, česa ne smejo reči, jih naučimo kulturnega izražanja. tisto, kar bi radi, da počnejo ali govorijo. Otrokom predstavimo sopomenke besed, ki jih uporabljajo kot žaljivke, ki nimajo negativnega predznaka.
	Vzgajajmo otroke za radovednost in željo po učenju. Da ne bodo slepo verjeli informacijam in da bodo radovedno iskali odgovore na svoja vprašanja in dvome. Zavedajmo se, da mnogo žaljivega in sovražnega govora temelji na nevednosti in lažnih informacijah, ki so morda namenjene novačenju mladih v sovražno skupino ali radikalno ideologijo.

Dragi starši, vaša naloga je, da ščitite vašega otroka. Toda ne ščitite ga in ne zagovarjajte ga, kadar ste obveščeni, da dela kaj narobe. Prisluhnite obema stranema. Sodelujte s šolo. Z lastnim zgledom pomagajte otroku zrasti v zdravo, empatično in odgovorno osebo.

Za konec

Za konec bi rada z vami delila nekaj mojih izkušenj iz razreda, iz katerih so se moji učenci, pa tudi jaz, marsičesa naučili.

V razredu smo imeli deklico, ki je imela težave z vidom in je bilo njeno vidno polje omejeno. Učenci so bili nestrpni in žaljivi do nje še posebej pri športu, ko ji je pri igrah z žogo ušla kakšna žoga. Pri razredni uri smo si iz papirja naredili očala z majhno luknjico, skozi katero smo komaj kaj videli. Potem smo šli igrat odbojko. Tako so otroci razumeli, zakaj sošolki pogosteje kot drugim uide kakšna žoga.

Problematika uporabe neustreznih besed in kletvic v 9. razredu narašča. Stopim v razred in kritiziram urejenost učilnice. Pri tem namerno na glas izrečem nekaj kletvic oz. neprimernih besed, prav tistih, ki jih učenci zadnje čase najpogosteje uporabljajo. Otroci so dobesedno šokirani. Čudovito izhodišče za pogovor o tem, kako kritični so do tega, kar izrečem jaz in kako nekritični so do tega, kar izrečejo sami. Če besede niso primerne zame, niso primerne niti za njih. Zakaj jih torej uporabljajo? Razredna ura za čisto petko!

Učencem pri matematiki razdelim popravljena pisna ocenjevanja znanja. Ko vpisujem ocene v spletno redovalnico, se pretvarjam, da vpisujem ocene, ki jih prilagajam glede na njihov spol, zunanji izgled (barvo oči, dolžino las,…), posluh, poklic staršev, oblačila (barvo, dolžino rokavov). Učenci molčijo, se spogledujejo in ne vedo, ali naj se oglasijo in kako naj mi povedo, da se ne strinjajo. Ura matematike postane zanimiva razredna ura o segregaciji, nacionalizmu, rasizmu, odnosu do različnosti in še čem. Pri razredni uri pa nadomestimo matematično snov. Nič ni izgubljeno. Obe uri se končata z »dobičkom«.