Večna dilema: Sem dovolj dobra mama?

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 22.2.2022

Drage mame. Naj svoje pisanje začnem z globokim poklonom vsem mamam tega sveta in z željo, da bi tudi same sebe cenile in spoštovale tako, kot si zaslužite. Opravljate namreč najzahtevnejšega in najbolj odgovornega od vseh poklicev: »poklic« mame. Pa ne samo osem ur na dan, pač pa po urniku 24/7.

Vem, da pogosto dvomite vase in se mnogokrat sprašujete, če ste dobra mama. Da se vam včasih zdi, da druge mame znajo bolje od vas, da so bolj potrpežljive in prijazne do svojih otrok in da se uspešneje soočajo z izzivi materinstva. In da mnoge izmed vas mislite, da druge mame ne vzkipijo, ko se jim nabere vsega preveč in da druge mame znajo bolje od vas najti besede tolažbe, kadar otrok joče in izraze kritike, kadar otrok kaj naredi narobe ali se neprimerno vede.

Pa je to res?

Mislim, da ste v očeh drugih mam pogosto prav vi takšna mama, kakršna bi rada postala tudi vaša soseda, znanka, prijateljica.

Kakšna je dobra mama?

Prosim, razmislite o tem, kakšna je za vas dobra mama in ključne točke svojih ugotovitev zapišite, da se boste k njim lahko vrnile ob koncu prispevka.

Naloge ženske v sodobni družbi

Sodobna ženska je, roko na srce, zelo obremenjena. Poleg rednega dela v službi v veliki meri še vedno največji del skrbi za gospodinjstvo pade nanjo. Poleg tega je tu še materinstvo. V vlogi mame pa mora biti marsikaj: vzgojiteljica, učiteljica, zaupnica, medicinka, negovalka, policistka in še kaj.

Ženskam ob službi, gospodinjstvu in materinstvu ne sme zmanjkati še volje in energije za gojenje partnerskega odnosa ter vzdrževanje zanjo pomembnih socialnih stikov.

Ob tem se nanjo bolj ali manj prikrito pritiska, da mora poleg vsega tega ostati še urejena in privlačna. Ter samozavestna in zadovoljna sama s seboj.

Sodobna ženska v službi

Ko pogledamo, kakšno delo opravljajo ženske, bomo med njimi našli tiste, ki so si pot utrle na pomembna znanstvena, tehnična in druga akademska področja, kjer se morajo ves čas dokazovati.

Nepredstavljivo število žensk opravlja delo, ki nima stalnega urnika, kot so na primer prodajalke, zdravnice, policistke, medicinske sestre. Le-te so pogosto prikrajšane tudi za vikende z družino ali kakšno sladko prespano noč. Zelo verjetno je, da jih nihče ne vpraša, če so po prihodu iz službe utrujene ali celo izčrpane, ko je potrebno sesti k otroku in mu pomagati pri delu za šolo, oprati kup umazanega perila in organizirati potek naslednjega dne za vso družino.

Iz svoje prakse se pogosto spomnim mater otrok s posebnimi potrebami, s katerimi sem sodelovala. Še posebej težko je bilo tistim mamam, ki so delale v izmenah, saj nikakor niso mogle vzpostavljati nekega normalnega ritma pomoči svojemu otroku. Tisti teden ko so delale popoldne, so bile doma, ko je bil otrok v šoli. In v službi, ko je bil doma. Iz službe so prihajale v času, ko so otroci (skoraj) že spali. Tako so en teden gradile odnos z otrokom in postavljale urnik in pravila, medtem ko se je naslednji teden vse porušilo. V začaranem krogu.

Še posebej težko je mamam samohranilkam in vsem tistim, ki nimajo opore v partnerjih ali širši družini.

Tudi vloga očetov se na srečo spreminja

Zadnja leta sem opazila, da mnogi očetje prihajajo v šolo na pogovorne ure in roditeljske sestanke. Iz pripovedi otrok je bilo zaznati, da vedno več očetov pomaga pri gospodinjskih opravilih ali prevzame skrb za pomoč in nadzor otrokovih obveznosti za šolo. Zato tega ne smemo spregledati in enostransko trditi, da vedno vse pade na žensko. Revolucija na tem področju se dogaja in v mnogih družinah sta si starša začela naloge in zadolžitve pravičneje deliti.

5 pasti materinstva

I. Projekt: Idealni otrok 
Matere ki svoje starševstvo zastavijo kot življenjski projekt, katerega izid bo idealen otrok, si zastavijo nemogočo nalogo. Otrok ne more biti projekt in prej ali slej se bo potrebno soočiti s tem, da idealnih otrok ni. Bolje prej kot slej, saj so pretirane zahteve lahko strup za otrokovo in materino samopodobo in zaupanje vase. Ni niti idealnih otrok niti idealnih staršev. Naravna biodiverziteta temelji ravno na tem, da je vsak primerek živega bitja nekoliko drugačen in poseben, zato dopustimo tudi nam, ljudem, da smo z vsemi svojimi posebnostmi in drugačnostmi, koščki v mozaiku neskončne naravne pestrosti.

II. Vzbujanje krivde
Otroci zlahka dobijo občutek krivde in pogosto se počutijo krive za razne dogodke v družini. Za otroka so zelo težke izjave, ko mame pred njimi razlagajo na primer, kako so se v nosečnosti zredile in se zdaj ne morejo več vrniti na idealno telesno težo. Ali pa pripovedujejo o tem, da si na primer zaradi otrokove bolezni ne morejo poiskati službe ali da so zaradi materinstva prikrajšane za kaj, kar so rade počele, preden so postale mame. Za otroka zelo boleče in polne posledic so tudi izjave, da se starša prepirata zaradi njega.   
Bodimo zelo pozorni na vse izjave, ki lahko pri otroku vzbujajo občutke krivde!

III. Pretirana zaščita in razvajanje
Večkrat sem že javno povedala, da bi, če bi lahko čas zavrtela nazaj, bila precej manj zaskrbljena glede tega, da bi se mojim otrokom lahko kaj zgodilo in precej manj zaščitniška. Mame sicer moramo svojim otrokom jasno sporočiti, da jim stojimo ob strani. Da se k nam lahko kadarkoli zatečejo po objem, spodbudo, nasvet, pomoč, podporo … Dovolimo pa otrokom, da se soočajo z izzivi in pridobivajo izkušnje ter doživljajo zmage, ko kaj prvič naredijo čisto sami. Ne rešujmo vsega namesto njih ampak jih učimo in spodbujajmo, da se sami soočajo s svojimi nalogami, zadolžitvami in raznimi izzivi.

IV. Nesrečna cankarjanska mama
Otrok ne potrebuje cankarjanske mame, potrebuje mamo, ki zna reči ne, ki se zna postaviti zase in ki se ne žrtvuje po dolgem in počez za vse druge in pri tem pozablja nase.
Ponovno ponavljam misel Tomislava Kuljiša, ki pravi: »Ni pomembno, da je mama dobra mama. Bolj pomembno je, da je mami dobro.«

V. Držanje otrokaOtrok ni naša last in prej ali slej ga je potrebno izpustiti. Priznati moram, da sem se v tej pasti znašla tudi sama in doživela veliko stisko, ko je bilo potrebno otroka izpustiti iz »gnezda«. Z vami želim deliti razmišljanje iz svoje druge knjige Camino portugues – Izdelovalka čipk:
»Razmišljala sem o pticah. Kako skrbno pazijo na mladičke. Vse se začne že pri gradnji gnezda in valjenju, nadaljuje pri odganjanju plenilcev, prinašanju hrane. In pri poučevanju letenja ter obrambe in zaščite. Pa pride trenutek, ko mora samica mladiče spustiti iz svojega varnega zavetja. Kljub temu da je zunaj kruti svet boja za preživetje, pride trenutek, ko ptički odletijo iz gnezda. Vse kar materi preostane, je, da verjame v dober izid in v to, da je svoje otroke naučila vsega, kar je znala. Tisti dan sem v zvezek svojih razmišljanj zapisala: Pride trenutek, ko mora »stara« dovoliti mladičem, da odletijo iz gnezda. Pa tudi če se boji, da bo mladič padel, da ga lahko ustrelijo lovci, ujamejo plenilci. Pa četudi ve, da ga ne bo nikoli več videla, ker je nebo tako prostrano.« 

Vi ste tako dobra mama kot zmorete in znate biti

Nekje bolj na začetku tega prispevka, sem vas prosila, da razmislite, kakšna je za vas dobra mama. Idejo za to sem dobila od svoje sopotnice Irine iz Romunije, ki sem jo prejšnje poletje spoznala na enem od svojih pešačenj po Evropi. Irina opravlja delo svetovalke staršem. Pogosto organizira delavnice za mame in jim pomaga, da se lažje soočijo z izzivi materinstva. Izvedela sem, da na začetku teh delavnic mame prosi, da na listek napišejo lastnosti, ki jih ima po njihovem mnenju dobra mama. Ob koncu delavnic udeleženkam pove, da meni, da so dobre mame in vsaki od njih našteje nekaj lastnosti dobre mame. Prav tiste, ki jih je ta mama na listek zapisala na začetku. Pripovedovala mi je, da je nekaj najlepšega videti mame, ki verjamejo v to, da so pravzaprav dobre mame in ki za nekaj časa iz svojih misli izpustijo vse svoje misli samokritike in samoočitke.

Če veste, kakšna naj bi bila dobra mama, sem prepričana, da po svojih najboljših močeh težite k temu in da naredite največ in najbolje kot zmorete.

Za konec

Za konec citiram del prispevka z naslovom Mama je ena sama in prva beseda je mama. Najdete ga na povezavi: https://www.dnevnik.si/1042508860 . Avtorica je Breda Sobočan, psihiatrinja in družinska sistemska psihoterapevtka.

Menim, da ji je uspelo v nekaj povedih zapisati tiste lastnosti, ki so za uspešno opravljanje »poklica« mame še posebej pomembne.

Za zdrav razvoj otroka je potrebna samo "dovolj dobra mama" in ni treba, da je idealna (kar je tudi že ponarodeli frazem drugega avtorja). Dovolj dobra mama je tista, ki zna svojega otroka potolažiti, ko potrebuje tolažbo. Tista, ki ga zna frustrirati, ko potrebuje spodbudo za preraščanje "plenic«. Tista, ki loči med otrokovimi potrebami in med njegovimi željami, vse potrebe je nujno izpolniti, mnoge želje je nujno zavrniti. Tista, ki zna poskrbeti zase toliko, da se čustveno "nahrani" v odraslih odnosih in ne pričakuje od otroka, da jo bo osrečil in izpolnil njeno življenje. Tista, ki vidi naprej in pomaga otroku na poti k osamosvajanju. Ki ga uči o življenju. Ki se pokaže odkrito in človeško.
(vir: Breda Sobočan, 11. februar 2012, www.dnevnik.si/)