Teme za pogovore z otrokom, ki se jih ne bi smeli izogibati

Zapisala: Mojca Klug, profesorica

Datum objave: 10.12.2019

Danes se bomo pogovarjali o manj prijetnih in celo neprijetnih temah za pogovor z otroki. Nekoč smo že govorili o tem, da je prav, da se z otroki pogovarjamo tudi o smrti. Če ste prispevek spregledali, ga najdete na povezavi https://www.kopija-nova.si/footer/koristne-informacije/svet-ugodnosti-in-koristnih-informacij-za-druzine-s-soloobveznimi-otroki/koristne-in-uporabne-vsebine/strokovni-clanki/praznujemo/priblizuje-se-prvi-november-cas-spominov-in-pogovorov-o-nasih-dragih-pokojnih

Ja, mnogim je težko govoriti o smrti, je pa nujno spregovoriti tudi o tem.

Obstajajo pa še druge teme, ki se jim odrasli radi izognemo in nemalokrat upamo, da nas otroci o njih ne bodo spraševali. Razlog je v tem, da ne vemo, kaj bi jim rekli, na kakšen način naj bi o neprijetnih temah govorili in kako podrobno. Toda če hočemo otroke pripraviti na življenje, moramo kdaj spregovoriti tudi o tem, o čemer bi najraje molčali. Doktorica Metka Klevišar, ustanoviteljica slovenskega društva Hospic pravi, da je naloga staršev, da svojega otroka pripravimo na življenje v realnem svetu, zato ga je dobro čim prej naučiti, kako se bo soočil z njim. Marcel Hofer, avtor knjige Razloži mi smrt …, pa je menja, da odrasli mislimo, da otroka lahko zaščitimo tako, da se izogibamo pogovoru o tabu temah. Izbrati moramo le pravi način in paziti, da informacije, ki jih otroku posredujemo, niso boleče, še manj pa krute.

Naj raje izve od nas kot od vrstnikov ali iz medijev

Ko so na nacionalni televiziji pred letom ali dvema govorili o tem, kje se mladi naučijo bolj konkretnih stvari o spolnosti, jih je mnogo odgovorilo, da si marsikaj razjasnijo s pomočjo filmov za odrasle. Zakaj? Ker jim je o teh temah neprijetno spraševati starše. Moje mnenje je, da bi si starši morali prizadevati za odprt odnos z otroki in odkrito odgovarjati na njihova vprašanja, katero od tem pa kdaj načeti tudi sami. Predvsem pa se nobeni temi, za katero otroci in mladi pokažejo zanimanje, ne bi smeli izogniti. Mar ni bolje, če o njih spregovorijo z nami, namesto da postanejo tabu in radovedneži potem informacije iščejo na drugih mestih, na primer pri vrstnikih ali v medijih? Za te informacije ni nujno, da so točne ali primerne otrokovemu dojemanju in čustvenemu razvoju. Tako pridobljene informacije lahko otrok ali mladostnik narobe razume in če kmalu ne najde pravega in razumljivega odgovora ali pojasnila, si lahko o določenih temah ustvari povsem napačno mnenje. Lahko se zgodi, da ga to spravi v stisko. Hudo je, če ne razume prav, vprašati pa si tudi ne upa.

Katere pa so tiste teme, o katerih bi bilo bolje, da otrok izve od nas?

Smrt smo že omenili. Verjetno je vsem jasno, da bo treba prej ali slej spregovoriti tudi o spolnosti. Ne prelagajmo vsega na šolo. Otrok mora prej ali slej izvedeti tudi kaj o spolnih zlorabah, homoseksualnosti in istospolnih zvezah. Težko se bomo izognili temam o nasilju v družini, med vrstniki in o vedno pogostejšem spletnem nasilju. Aktualni so tudi pogovori o begunstvu, migracijah in brezdomstvu. Tudi odnos med staršema naj ne bo tabu tema, še posebej, če je potrebno spregovoriti o ločitvi. Storiti moramo vse, da preprečimo, da bi se otrok počutil krivega in odgovornega, če se starša ne razumeta.

Otroka bomo z odkritimi pogovori vzgajali tudi k spoznavanju razlik med ljudmi in ob tem sprejemanju različnosti, ustreznem odnosu do ljudi s posebnimi potrebami, ostarelih in bolnih ter tistih, ki živijo v pomanjkanju in revščini. Otrok naj bo seznanjen tudi z osnovnim finančnim stanjem družine, da bo vedel, zakaj si nečesa ne moremo privoščiti oziroma zakaj si mi nekaj lahko, drugi pa ne. V ustrezni meri naj bo udeležen tudi pri načrtovanju prejemkov in izdatkov v družinskem proračunu.  Z mladimi bo nujno spregovoriti tudi o morebitnih motnjah hranjenja ter odvisnosti od opojnih substanc, seveda tudi o alkoholizmu in posledicah. Zagotovo bo vsakdan prinesel še kakšno radovedno vprašanje našega otroka, ko bo začutil, da se z nami lahko pogovarja odprto.

Damjana Šmid, profesorica socialne pedagogike, opozarja: »Ko odrasli obmolknejo, dajo s tem možnost obvestilom, ki prihajajo iz zunanjega sveta. Otroci lahko informacije, ki jih zanimajo, dobijo tako rekoč za vsakim vogalom, saj so čedalje bolj izpostavljeni oglasom, medijem in vsemu drugemu, kar poveličuje lepotne ideale, menjavo partnerjev in hiter tempo življenja«.

Za odprtost je pomembno, da na kakršnokoli vprašanje, ki nam ga otrok postavi, poskušamo odgovoriti. Če molčimo ali otroka na hitro odpravimo, da je še premajhen ali da se ga ta tema ne tiče, mu bomo sporočili, da se o kočljivih stvareh z nami ne more pogovarjati in malo verjetno je, da se bo na nas obrnil v težavah. Če nam je neprijetno odgovarjati ali če se nam zdi, da ne znamo odgovoriti, si lahko skupaj z njim pogledamo podatke v literaturi, na spletu ali v kakšnem drugem viru informacij. Lahko se skupaj z otrokom napotimo k strokovnjaku in poiščemo verodostojne informacije. Tako bo otrok pridobil tudi znanja o tem, kako do informacij priti in odkrito vprašati.

Jasno je, da je priložnost za pogovor o določeni temi, ko se kaj zgodi. Velja pa opozorilo, da bi morda bilo bolj smiselno, da ne čakamo na tak trenutek. Še posebej v primeru, da je otrok ali mladostnik udeležen, bo v tistem času bolj občutljiv, morda bo v stresu in njegovo dojemanje in razumevanje bo drugačno. Ko si v stisi ali stresu lahko določeno sporočilo povsem drugače razumeš in dojameš.  

Zgodba iz življena

Po navadi rada postrežem s kakšno zgodbo iz življenja, iz katere sem se česa naučila tudi sama. Prijateljica je nekega dne stopila v kopalnico in na tleh našla odvite tampone. Njen petletni sin je namreč naletel na škatlico, v njej zagledal lepo v celofan zavite predmete, ki so spominjali na kaj sladkega. Odvil je prvega. Nič užitnega. Drugega. Spet nič. In pridno je nadaljeval in iskal, dokler ni odvil vseh. Je to pravi čas za pogovor o menstruaciji? Ali morda počakamo na trenutek, ko bo radovedni fantič v košu za smeti odkril okrvavljeni sanitetni pripomoček in se spraševal, če je mamica poškodovana ali če morda celo umira? Kaj bi storili vi in kako bi ukrepali?

Kako se pogovarjamo o tabu temah?

Pri pogovoru moramo upoštevati otrokovo starost, razvojno stopnjo, dojemanje in dotedanje izkušnje. Uporabljamo besede, ki jih otrok razume in jih po potrebi ustrezno poenostavimo, pri čemer moramo paziti, da govorimo resnico in ne olepšujemo. Ne uporabljamo besed v prenesenem pomenu na primer, da je nekdo zaspal, namesto da bi rekli da je umrl. Otrok bi lahko to razumel dobesedno in bi se zaradi tega bal zaspati. Prav je tudi, da neznancev ne nazivamo s striček ali teta in podobno. Vzeti si moramo čas za poslušanje in spodbujanje, da govori o občutkih in da sprašuje o vsem, kar želi vedeti. Ko se pokaže priložnost, s pogovorom ne odlašamo in prestavljamo ga na drugič, potem pa nanj pozabimo. Verjetno je, da nas otrok ali mladostnik o tem ne bo več sprašal, ker zdaj je zbral pogum in ga ne bo morda nikoli več. Če menimo, da bi bilo dobro, da je v pogovoru udeležena tretja oseba, otroka prej vprašajmo za dovoljenje in če je le mogoče, spoštujmo njegovo odločitev oziroma voljo.

Ne razlagajmo na dolgo in široko. Otrok je lahko resnično zbran le nekaj minut. Če bomo veliko govorili, nas bo otrok bolj slabo poslušal, nas bo pa opazoval. Zato pazimo, da bo naše vedenje v skladu s tistim, kar mu govorimo. Bodimo mu zgled.

Všeč mi je misel ki sem jo nekje slišala in pravi, da bomo otroka težko prepričali, da je pitje alkohola ali kajenje škodljivo, če nas bo naslednji hip videl s cigareto ali kozarčkom v rokah. Če bi bilo res, kar govori, tega zagotovo ne bi počel tudi sam, si bo zagotovo mislil.

Misel za konec

William Hodding Carter, ameriški novinar in pisatelj, je zapisal: »Obstajata samo dve trajni zapuščini, ki ju lahko damo otrokom. Ena so korenine, druga pa krila.« Odkrit pogovor zagotovo vodi v to smer.

Odkrit pogovor zagotovo vodi v to smer.