Sedem nasvetov za odziv staršev na otrokove ocene

Zapisala: Mojca Klug, profesorica defektologije    

Datum objave: 31.1.2017

Prvi mesec novega leta je za nami. S tem se za šolarje zaključuje prvo ocenjevalno obdobje. Nekateri starši že komaj čakate, da bo otrok prinesel obvestilo o ocenah ob koncu prvega ocenjevalnega obdobja. Drugi pa veste, da le-to ne bo v skladu z vašimi pričakovanji in se tega trenutka malo bojite. 
Se sprašujete, kako naj se odzovete na ocene? Morda vam bo v pomoč naslednjih sedem nasvetov.

1. VZEMITE SI ČAS

Ne glede na to, kakšno obvestilo pričakujete, vam svetujem, da si že vnaprej vzamete čas. Naj se ne zgodi, da bi otrok pred vas položil list z dosežki, vi pa bi ga le na hitro preleteli in si ne bi vzeli časa za pogovor o doseženih ocenah. Če je vaš otrok prišel domov z visokimi ocenami, komaj čaka, da vidi vaše veselje in da prejme pohvalo za svoje dosežke. Če pa otrok ve, da ocene na njegovem obvestilu niso v skladu z njegovimi in/ali vašimi pričakovanji, pa verjemite, da je skoraj zagotovo v mislih že večkrat premlel pričakovani pogovor z vami. Če je kdaj pripravljen govoriti, potem je pripravljen zdaj. Zato ne zamudite pravega trenutka za pogovor, saj se morda ne bo nikoli več vrnil.

2. NE SPRAŠUJMO PO DRUGIH

Ko se z otrokom pogovarjate o njegovih ocenah, ne sprašujte o tem, kakšno spričevalo sta domov prinesla sosedov Jože in Klara, hči družinskih prijateljev. Naj otrok ne dobi vtisa, da se bolj zanimate za uspeh drugih, kot za njegovega.

Kaj kmalu bi lahko dobili nazaj »bumerang«, ko bi otrok svojo slabo oceno opravičil z izgovorom, da sta tudi Jože in Klara dobila enako ali slabšo.

3. POHVALITE DOBER UČNI USPEH

Morda ste se že navadili, da otrok z učenjem nima težav, da je vesten in odgovoren in da so ocene v njegovem spričevalu vzorne. Vseeno ne pozabite pohvaliti otroka. Pohvala naj bo ravno tako intenzivna, kot bi bila vaša kritika, če bi bile ocene v obvestilu nižje. Pogosto smo ljudje naravnani tako, da raje kritiziramo oz. grajamo, kot pa hvalimo. Velikokrat lahko slišimo, da se bo otrok »pokvaril«, če ga bomo pohvalili. To ni res! Če je otrok uspešen, potem si zasluži našo pohvalo in le-ta ga zagotovo ne bo »pokvarila«.

Ob tem bi vam rada povedala naslednjo resnično zgodbo. Pedagoginja neke ljubljanske srednje šole je nekoč pripovedovala, kako se je pri njej oglasila odličnjakinja. Najprej se je začudila, da je mladostnica sploh prišla k njej, saj je imela občutek, da dekle nima težav in je uspešno. Mladostnica pa je prišla na pogovor ravno zato, ker je bila uspešna. Povedala je, da jo zelo moti, da starši nikoli ne pohvalijo petic, ki se običajno znajdejo ob njenem imenu v redovalnici. Ko jo vprašajo na primer, kako je šla matematika in pove, da je dobila oceno odlično, reagirajo z »v redu«, kadar pa dobi oceno prav dobro ali, bog ne daj, dobro, kar se zgodi res izjemoma, ugotovijo, da se bo treba pogovoriti. Potem vrtajo v dekle z vprašanji, če ima kake težave, če se je morda začela drogirati ali kaj podobnega in celo predlagajo, da bi ji poiskali strokovno pomoč. Kaj je po vašem mnenju dekle tako prizadelo? Ker je niso hvalili ali ker so delali slona iz muhe, če ji je spodletelo? Vsekakor bi starši njeno razočaranje lahko preprečili, če bi uskladili intenzivnost svojih reakcij ob uspehu in »neuspehu«.

4. NE KRITIZIRAJTE OTROKA

Dobro premislite, preden izrečete kritiko. Kritika naj bo usmerjena v konkretno vedenje, dejanje oz. rezultate nekega (ne)delovanja. Nikoli ne kritizirajte otroka kot osebnosti oz. človeka! Če se z otrokom pogovarjate o učnem uspehu, s katerim niste najbolj zadovoljni, le-tega ne izražajte kot nezadovoljstvo z otrokom nasploh in otgroka nikar ne označite za lenuha, nesposobneža ali kaj podobnega.

Ko kritizirate bodite čim bolj konkretni. Povejte tisto, kar vas moti in s čim niste zadovoljni. Dovolite govoriti tudi otroku, da ne boste zašli v monolog. Pazite, da ne posplošujete in se izogibajte rabe besed, ki izražajo pretiravanje, na primer nikoli, vedno, stokrat, tisočkrat in podobnih. Ne poskusite kritizirati ali razčistiti vsega, s čimer niste zadovoljni, v istem pogovoru, ampak se osredotočite le na eno stvar. Cilj pogovora mora biti, da otrok na koncu ve, kaj bi sploh od njega radi oz. kakšno spremembo vedenja pričakujete. Pomembno je, da otrok začuti, da je kritika upravičena in se bo zaradi tega počutil motiviranega, da kaj spremeni. Če bo kritiko dojel kot neupravičeno, bo zaradi krivice užaljen in možnost, da bi pogovor tekel v pravo smer, bo zaradi njegove prizadetosti manjša. Morda se bo celo umaknil iz pogovora.

5. NE PAMETUJTE

Morda vas bo prvo ali drugošolec poslušal odprtih ust, ko boste dajali vtis, kako vse najbolje veste in kako »pridni« ste bili, ko ste še hodili v šolo. Najstnik vas najverjetneje ne bo poslušal, ko mu boste »nakladali« o izkušnjah iz časov parne lokomotive in usta bo imel odprta iz drugega razloga. Ko se pogovarjate z otrokom o  njegovem uspehu imejte vedno v mislih to, da so se časi od takrat, ko ste še vi nosili šolsko torbico, drastično spremenili. Sprijaznite se, da ne veste vsega in nimate vedno vi prav. Tudi šolski sistem je dandanes povsem drugačen, kot je bil v vaših časih. Raje priznajte otroku, da se zavedate, pred kako težke izzive je postavljen. Ali bi dali roko v ogenj, da bi vi, če bi bili takrat računalniki, televizija, droge na vsakem koraku, znali uspešno vijugati med vsemi izzivi? Morda z izkušnjami in pametjo, ki jo imate sedaj. Vaš otrok še nima teh izkušenj in te pameti. Zato ne pametujte, ampak prisluhnite in dajte otroku vedeti, da se lahko na vas vedno zanese. Tako ga boste zanesljivosti učili z lastnim zgledom.

6. NE DELAJTE RAČUNA NAMESTO KRČMARJA

Ne načrtujte namesto otroka. Res je, da je pogovor o načrtih za drugo ocenjevalno obdobje čisto na mestu. Še posebno, če bo treba ocene pri katerem predmetu popraviti ali izboljšati. Toda vaše vprašanje naj se ne glasi: »Kako pa bomo te ocene popravili?« Otrok bo lahko začel polovico odgovornosti prelagati na vas. Zato se prej ugriznite v jezik in vprašajte raje: »Kaj boš storil? Kako se boš tega lotil?« Seveda ni nič narobe, če ponudite tudi svojo pomoč in sodelovanje, vendar ne tako, da bi otrok razumel: Nič ne skrbi, te bomo že izvlekli.

Po tem, ko bo razmislil o načrtih, ga preprosto prijazno vprašajte: »Ali ti pri tem lahko kako pomagam?«

Moto: Delajmo z otrokom ne namesto njega.

7. PRED OTROKOM NIKOLI NE KRITZIRAJMO UČITELJA

Spoštujmo učitelja, da ga bo spoštoval tudi otrok. Zavedajmo se, da imamo doma priložnost gledati samo svojega otroka, medtem ko jih mora učitelj pri svojem delu opazovati na desetine ali celo stotine. Pri tem ne sme gledati zgolj na interese enega otroka ampak cele šolske skupnosti. Zato lahko nehote kaj spregleda in dobi zgolj nepopolne informacije. Čisto lahko pri svojih reakcijah kdaj tudi zmoti ali je neobjektiven. Tudi pri ocenjevanju znanja lahko nehote naredi kakšnemu otroku krivico.

Če vam otrok pripoveduje, da je za slabe ocene kriv učitelj, otroku prisluhnite. Najbolje boste naredili, če mu ne boste slepo verjeli in takoj začeli udrihati po učitelju. Otrok bi utegnil razumeti, da lahko za krivdo za svoj neuspeh ali slabo oceno obtoži kar učitelja. Lahko poveste otroku, da se z reakcijo ali dejanji učitelja, kot jih je opisal otrok, ne strinjate in mu pokažete razumevanje, da se v dani situaciji ne počuti najbolje. Nikar pa ne govorite pred otrokom grdih besed o učitelju ali njegovem dejanju. Naj otrok ne gleda, kako zaradi tega načrtujete maščevanje ali povračilni udarec. O svojih pomislekih in nestrinjanju se z učiteljem vljudno in prijazno pogovorite na pogovornih urah. Pri tem ga ne obtožujte, da ima na primer vašega otroka na piki ali da mu dela krivico. S takimi obtožbami lahko naredite učitelju krivico in tak napad ne bo vodil  v konstruktiven pogovor v korist vašega otroka. Bodite vljudni in spoštljivi. Dovolite učitelju, da vam tudi on razloži, kako vidi določeno situacijo in zakaj se je odločil  tako, kot se je. Če konflikta z učiteljem sama ne moreta razrešiti, prosite, da se v razreševane vključi tudi šolska svetovalna služba in ravnatelj. Nikar pa o tem, kar se dogaja, ne razpravljajte na ves glas in pred otrokom pri jedilni mizi.

Naj ob koncu povzamem:

Otroku z vsakim vašim sporočilom izkazujte ljubezen in spoštovanje. Le tako bo prepričan, da ga imate, ne glede na ocene, radi.

Zadovoljena potreba po varnosti, sprejetosti in ljubezni je za otrokov nadaljnji razvoj pomembnejša od trenutnega izpisa ocen na listu pred vami.