Sam doma

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 3.11.2020

Poznate tisti pregovor: »Kadar mačke ni doma, miši plešejo.« Ooo seveda, zagotovo ga in prepričana sem, da vam take in podobne misli polnijo glavo, ko doma vaše otroke in najstnike puščate same.

Res me zanima, kaj bi zabičali svojemu otroku, če bi ga pustili doma samega in bi mu smeli dati eno samo navodilo?

Naj ne odpira vrat neznancem? Naj ne hodi iz stanovanja? Naj pokliče 112, če bo kaj narobe? Morda bi mu omejili čas gledanja televizije? Naj ne …? Le kaj bi to bilo?

Prepričana sem, da ko bi mu dali eno navodilo, ne bi ostalo zgolj pri tem enem. Spomnili bi se še tega in onega in iz vaših ust bi se vsul plaz prepovedi in nasvetov.

Pa smo se že dokopali do prvega pomembnega pravila, ki se glasi, da na to otroka pripravljamo dalj časa. Zato upam, da ste to nalogo od prvega vala epidemije novega korona virusa vzeli dovolj resno in da ste starejše otroke pripravljali na to. Pri mlajših pa bi tudi bilo prav, da počasi začnete. Priložnosti je v tem času dovolj, kajne?

Kdaj pa je otrok dovolj star, da lahko ostane sam doma, medtem ko ste vi v službi?

Odgovor na to vprašanje ni enostaven in ne more biti enoznačen. Otroci so zelo različni in bolj kot sama starost je odločilnega pomena njihova zrelost in odgovornost. Seveda je to odvisno ali ima otrok še kakšnega sorojenca, s katerim ostane doma, kako daleč stran so na primer stari starši ali dobri sosedje, ki vam lahko priskočijo na pomoč pri nepredvidenih dogodkih in tudi to, kakšno je vaše delo. Ste v službi dosegljivi po telefonu, kako daleč od doma je vaše delovno mesto? Je v istem ali drugem kraju, koliko časa potrebujete, da pridete domov, če bi se kaj zgodilo?

V naši državi nimamo predpisa, ki bi določal, pri kakšni starosti lahko otrok ostane sam doma dalj časa. Kaže pa, da se najpogosteje naslonimo na Zakon o varnosti cestnega prometa. Le-ta na primer določa, da lahko kolesarski izpit opravijo in kolo samostojno vozijo desetletniki. Strokovni svet RS za splošno izobraževanje, ki je sprejel ta zakon, namreč meni: ''V 10. starostnem letu učenec praviloma že zna predvidevati potek dogajanj, znanje povezovati s prakso ter ocenjevati pojave, kot so: hitrost, oddaljenost, reakcijski čas, zavorna pot, osvetljenost, vidnost, tehnična urejenost in posledice ravnanja v prometu. To so lastnosti, ki so pomembne za samostojno, varno vključevanje otroka s kolesom v promet.« Deset let je tudi starostna meja sedme točke 87. člena tega istega zakona, ki pravi, da morajo otroci imeti na poti v vrtec in prvi razred osnovne šole ter domov spremstvo polnoletne osebe. Spremljevalci so lahko tudi otroci, starejši od 10 let in mladoletniki, če to dovolijo starši, skrbniki oziroma rejniki otroka.

Če je torej otrok pri desetih letih sposoben varnega vključevanja v tako kompleksno situacijo, kot je promet, lahko sklepamo, da bi pri teh letih otrok lahko že bil tudi dalj časa sam doma.

Temu sledi tudi odločitev vlade v preteklem tednu, ko so bile podaljšane krompirjeve počitnice. Takole pravi: »Če delavec zaradi varstva otrok – v to so vključeni otroci do petega razreda osnovne šole – ne more opravljati dela, se takšna nezmožnost opravljanja dela oziroma odsotnost z dela delavca v skladu z veljavno delovnopravno ureditvijo presoja v okviru instituta višje sile. Ta daje delavcu tako pravico do odsotnosti kot tudi do nadomestila za odsotnost v višini 80 odstotkov osnove.« Jasno je, da to možnost dogovorno koristi le eden od staršev.

Pa poglejmo, kaj lahko naučimo naše otroke, da bodo pripravljeni na čas, ko bodo sami doma.

• Preden se odločimo, da je otrok sam doma, ga moramo naučiti rokovanja s ključem, da zna brez težav odkleniti in zakleniti vrata. Nikoli pa ga ne zaklepajmo v stanovanje, kadar ga pustimo samega! Otrok naj, ko je dovolj star, dobi svoj ključ. Ključev si nikoli ne puščajmo pod preprogo ali na kakem drugem »skrivnem« mestu.
• Če se iz šole vrača sam, se dogovorimo za pot, po kateri bo hodil. Preglejmo tudi varne točke na poti. Dogovorimo se, da pri morebitnem pogovoru s tujci ohranja varno razdaljo in ga naučimo glasnega krika, pa tudi odločne zavrnitve morebitnih vabil ali obljubljenih daril neznancev.
• Otrokom povemo, naj nikomur ne razlagajo, da nas ni doma. Niti po telefonu niti pri vratih. K temu seveda spada tudi navodilo: »Bodi zaklenjen.« Vrata odpiraj zgolj domačim.« Dobro je, če jih naučimo tudi kakšne modre povedi, kot je na primer: »Mami se zdajle ne more oglasiti. Ji lahko kaj sporočim?«
• Tihi sovražnik otrok in mladih je tudi medmrežje. Zdolgočaseni otroci in mladostniki so še posebej lahek plen za tiste, ki zlorabljajo ta medij za podle namene. Otrok, ki mu je dolgčas, se začne pogovarjati in … Kako torej preprečiti tovrstne zlorabe. Odgovor je v vzgoji za varno rabo medmrežja in tudi v tem, da je otrok v času, ko je sam, zaposlen. Ima naj dovolj nalog in dejavnosti, da se ne bo dolgočasil.
• V zvezi z medmrežjem svetujem še: nič objavljanja na družabnih omrežjih v času, ko je otrok sam in odsvetujem tudi oglede raznih eksperimentov in podobnih aktivnosti, še posebej tistih, ki so pospremljene z nasvetom: »Ne počnite tega doma.«
• V nujnih in nevarnih situacijah je poznavanje nekaterih telefonskih številk in domačega naslova nujno. Otrok mora znati »zdrdrati« domači naslov in poznati številko 112. Vedeti mora vaše ime in priimek, kje ste v službi in telefonsko številko, na kateri ste v službi po navadi dosegljivi. Doma jim te podatke obesite na dogovorjeno mesto.

Seveda je pred tem nujno, da zna otrok rokovati s telefonom.

• Z otrokom se tudi natančno dogovorimo, kako bo z njegovo možnostjo, da gre v času, ko je sam, ven in če ga smejo obiskati prijatelji. Predlagam, da se dogovorite, da stanovanja ne zapušča in da ga v tem času ne obiskujejo prijatelji. Seveda vedno obstaja možnost izjem, le da morate biti o tem obveščeni in to tudi dovoliti.
• Če otrok takrat, ko je sam doma, tudi pripravlja hrano, ga naučite ravnati s štedilnikom ali mikrovalovno pečico in se dogovorite, da je v času kuhanja oz. pogrevanja obroka ves čas prisoten.

Sama imam izkušnjo, ko se je vžgalo olje na štedilniku. V tistih letih bi bila zelo hvaležna, če bi me starši prej podučili, da lahko gorenje olja ustavim zgolj z izklopom štedilnika in uporabo pokrovke. Tako pa sem naredila najhujšo možno napako in gasila z vodo. Hvaležna sem, da sem jo dobro odnesla in da so bile posledice moje napačne odločitve le črn strop kuhinje in luknje v zavesi.

• Tudi znanje prve pomoči je nekaj, česar ne smemo spregledati. Dobro je, če otrok ve, kje je sanitetni material in kako oskrbi kakšno vreznino ali opeklino.
• Svetujem še, da otroku, ki je sam doma, niso na dosegu razne nevarne snovi in stvari, kot so: alkohol, zdravila, cigareti, orožje, vžigalniki in vžigalice ter avtomobilski ključi.
• Dobro je skupaj z otrokom za čas, ko je sam doma, pripraviti urnik oziroma načrt. V njem naj piše tudi, kdaj vas pokliče oz. kdaj boste vi poklicali njega, kaj mora v tem času opraviti. Na primer napisati domačo nalogo, olupiti krompir, posesati stanovanje in podobno.

Kaj pa če bo »konec sveta«?

Gotovo ste že kdaj gledali kakšen film, ki prikazuje situacijo, ko se mesto poruši zaradi potresa, ko na zemljo pade meteorit, ko mesto zalije množina vode z jeza, ki je popustil ali pa mesto zasuje zemeljski ali snežni plaz. V naših razmerah sta potres in požar še najbolj verjetna. Za take primere se tudi pripravimo in otroka naučimo, kam se zateče v primeru tresenja tal ali drugega dogodka, zaradi katerega je potrebno zapustiti stanovanje. Dogovorimo  se za točko srečanja oziroma »meeting point«, kjer se bomo sestali v primeru naravne nesreče. Določimo točke v stanovanju, v bližini hiše, v naselju kjer živimo ali izven kraja, kjer prebivamo. V Ameriki, kjer imajo veliko izkušenj s tornadi, orkani, tresenjem tal in drugimi naravnimi nesrečami, so taki dogovori nekaj povsem običajnega.

Morda se bo slišalo malo fantazijsko, toda z otrokom se lahko dogovorimo tudi za geslo, s katerim se bo predstavila oseba, ki jo bomo otroku poslali na  pomoč, če se zgodi kaj nepredvidenega. Tako bo vedel, da osebi lahko zaupa in da smo jo res poslali mi. Seveda je pomembno, da tega gesla ne pove nikomur.

Za konec:

Če bi razmišljali samo o tem, da se lahko zgodi kaj nepredvidenega, našim otrokom nikoli ne bi pustili, da gredo sami v šolo. Nikoli jim ne bi dovolili uporabljati noža. In še marsičesa. Zato moramo vodenje in nadzor počasi spuščati in dovoliti otroku da pridobiva nove izkušnje in se osamosvaja.

Bila sem tam, kjer ste zdaj vi, in vem, kako vam je. Zato želim z vami deliti odlomek iz svoje knjige Izdelovalka čipk, ko sem razmišljala o tem, kako to storijo ptice:

»Razmišljala sem o pticah. Kako skrbno pazijo na mladičke. Vse se začne že pri gradnji gnezda in valjenju, nadaljuje pri odganjanju plenilcev, prinašanju hrane. Pa pri poučevanju letenja ter obrambe in zaščite. Pa pride trenutek, ko mora samica mladiče spustiti iz svojega varnega zavetja. Kljub temu, da je zunaj kruti svet boja za preživetje, pride trenutek, ko ptički odletijo iz gnezda. Vse, kar materi preostane, je, da verjame v dober izid in v to, da je svoje mladiče naučila vsega, kar je znala.

Tisti dan sem v zvezek svojih razmišljanj zapisala: Pride trenutek, ko mora stara dovoliti mladičem, da odletijo iz gnezda. Pa tudi če se boji, da bo mladič padel, da ga lahko ustrelijo lovci, ujamejo plenilci. Pa četudi ve, da ga ne bo nikoli več videla, ker je nebo tako prostrano.«