Pozor! Konec šolskega pouka prihaja

Zapisala: Mojca Klug, profesorica     

Datum objave: 4.4.2017

Včeraj sem se proti večeru sprehodila po domačem vrtu. Zagledala sem se v veje mlade češnje, ki smo jo posadili pred tremi, štirimi leti. Presenetilo me je, da so cvetni popki že obarvani belo in tik pred tem, da se odprejo. Pa smo na Gorenjskem, kjer vegetacija vedno malo šepa za drugimi slovenskimi pokrajinami.

Stopila sem še nekaj deset korakov naprej in k sebi potegnila vejo naše stare češnje, ki je bolj pozne sorte. Nežno sem pobožala enega od popkov in pod prsti začutila pripravljenost. Še malo, pa bodo tanke »kožice« popkov popustile pritisku življenja v njih.

Konec šolskega leta se torej približuje. Ni daleč dan, ko bodo cvetovi odvrgli svoja krilca in pokazali majhen zelen plodič, ki bo postajal vse večji in večji ter zeleno barvo zamenjal z rdečo, bolj rdečo, temno rdečo. Ko bomo obrali zadnje češnje, bom začela podpisovati spričevala.

Konec šolskega leta se zares približuje. V mislih imam, tako kot večina, zaključek pouka, saj šolsko leto uradno traja do konca avgusta.

Zato danes nekaj besed o tem, kako izkoristiti čas do odhoda otrok na počitnice.

Če otrok nima težav z ocenami, naj tako tudi ostane

Če vaš otrok v šoli nima težav, potem ga spodbujajte, da tako ostane tudi v toplih sončnih dneh. Veliko otrok namreč v šoli popusti ravno v zadnjih dveh, treh mesecih. Razlogi so različni. Predvsem so za to krivi: utrujenost (tudi spomladanska) in naveličanost, vedno več je obravnavane učne snovi, ki jo je treba znati in toplo vreme, ki kliče na dvorišče. Pri najstnikih, pomladi primerno, podivjajo hormoni, pri skoraj vseh predmetih se pišejo testi, spraševanja so bolj zgoščena. Tudi učitelji postanemo, če sklepam po sebi, bolj utrujeni in napeti, saj se začnejo tudi za nas pritiski različnih dodatnih obveznosti.

Če ima otrok slabe ocene, je potrebno nemudoma ukrepati

V primeru da ima vaš otrok v šoli težave in da so njegove ocene take, da še ne veste, ali bo šolsko leto sploh zvozil, vam svetujem, da začnete nemudoma ukrepati. Ne samo z besedami, temveč z dejanji.

Lahko pa, seveda, čakate in računate na to, da se bo na koncu šolskega leta vse uredilo in bo vaš otrok že spackal tisto želeno dvojko. Kar se po navadi res zgodi, saj učitelji neradi zagrenimo otrokom in njihovim staršem poletje in vedno poskušamo najti način, da se lahko otrok nauči za pozitivno oceno. Osebno mislim, da imajo včasih otroci celo preveč priložnosti in da bi se iz »padca« naučili več kot iz popuščanja.  

So res pomembne samo ocene?

Zanimivo je opazovati starše, ki jih skrbi za otroka. Starši se najpogosteje osredotočamo na ocene oziroma na dosežke. Ni toliko pomembno, na kakšen način je bila ocena pridobljena, ampak je pomembno, da je dobra. Poleg ocen bi nas moralo bolj zanimati tudi to, kako se otrok razvija, kakšne težave ima in kako se z njimi spopada, kako vztrajen je pri športnih ali ustvarjalnih aktivnostih, kako se vede v stiku z drugimi in kakšen odnos ima do dela in učenja nasploh.

Starši! Niso pomembne samo ocene. Če otrok dobi pozitivno oceno na lepe oči, kot radi rečemo, in brez truda, se bo navadil na to, da se na koncu težave že kako uredijo, ne bo pa razvijal tistih veščin in spretnosti, ki so pomembne za njegovo nadaljnje življenje: delovne navade, organiziranost, vztrajnost, načrtovanje, pravočasnost, točnost in še kaj.

Če je otrok pri kakšnem predmetu bolj na enki, ali če je takih predmetov celo več, naj začne delati takoj. Zdaj! Še preden bodo češnjevi cvetovi odvrgli svoja krilca.

Kako naj otrok pravočasno popravi ocene?

Čas je za pogovor z učitelji predmetov, pri katerih ima otrok težave.

Nemudoma se dogovorite za pogovorne ure z njimi. Po večini šol potekajo skupne pogovorne ure v popoldanskem času enkrat mesečno, vsak učitelj pa ima za pogovore  s starši na svojem urniku določeno še vsaj eno uro na teden. Če šola ni izdala publikacije, boste podatke o tem zagotovo našli na spletni strani šole.

Obiščite učitelja in se pozanimajte, kje in zakaj ima vaš otrok težave in kakšne nasvete v zvezi z izboljšanjem ocene vam lahko učitelj ponudi. V prvem delu pogovora priporočam, da se pogovorite na štiri oči, saj je pomembno, da učitelj in starši v očeh otroka delujejo skladno. V drugem delu naj se pridruži še otrok. Če gre za starejšega otroka, naj sodeluje pri načrtovanju in daje lastne predloge in pobude.

Na spletni strani http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/ministrstvo/Publikacije/Soustvarjanje_v_soli_ucenje_pogovor.pdf je objavljena elektronska oblika knjige Gabi Čačinovič Vogrinčič z naslovom SOUSTVARJANJE V ŠOLI:

učenje kot pogovor, kjer avtorica na trinajsti strani piše: »Da bi učenec moral imeti glavno besedo, da bi sebi in nam pojasnil, kako se loteva učenja, česa ne razume, kje se izgubi. Učenec je ekspert za svoje izkušnje in njegovo ekspertnost potrebujemo odrasli in učenec sam. Če procesa pomoči pri šolskem neuspehu ne zastavimo tako, da ga soraziskuje in soustvarja tudi učenec, njega in sebe usodno prikrajšamo za to, da bi učenec in mi odkrili njegovo kompetentnost.«

Ko je to opravljeno, ko vsak pove svoje in učenec ugotovi, kaj lahko naredi, da bo oceno popravil, je potrebno začeti z realizacijo. Le to bi lahko razdelili na 3 dele: izdelava načrta, izvajanje načrta, dokončevanje.

Izdelava načrta

Pri izdelavi načrta otrok ob pomoči staršev naredi natančen načrt po urah in dnevih. Upošteva naj vse, kar je pomembno in lahko vpliva na morebitno spreminjanje načrta. Manj kot bo nenačrtovanih sprememb tega načrta, večja verjetnost je, da se bo otrok načrta tudi držal. Vsaj na začetku je potrebna velika disciplina. Zato otroka pri načrtovanju vodimo tako, da ne bo poskušal vsega zajeti naenkrat in z veliko žlico. Začne naj postopoma, vendar vztrajno. Tako kot pri tekaškem treningu začetnika. Le-ta zagotovo ne bo začel tako, da bi brez predaha pretekel deset kilometrov, ampak veliko manj in tako, da bo malo tekel in malo hodil. Učno snov naj si razdeli na manjše sklope in določi, do kdaj se jih bo naučil. Pri tem naj pove, kakšno pomoč bi si pri tem želel od vas, ali želi da ga ob koncu učenja izprašate, ali potrebuje vašo razlago ali kaj drugega.

Načrt naj bo napisan! Visi naj na mestu, kjer bo jasno viden.

Svetujem da je poleg datumov in vsebin tudi prostor za kljukice ali besedo »opravljeno«. Občutek, ko narediš nalogo ali del nje in to označiš kot opravljeno, je res prijeten. In še boljši postane, ko vidiš, da se število načrtovanih nalog zmanjšuje.

Izvajanje načrta

Izvajanje načrta naj bo še posebej v začetni fazi čim bolj dosledno. Otrok bo potreboval vaš nadzor in vaše vztrajanje pri zahtevi, da se načrta drži in opravi dogovorjeno. Če otrok nima delovnih navad, bo na začetku res težko. Toda po 21 dneh vztrajnega dela bo na konju. Toliko časa naj bi posameznik potreboval, da novo navado spremeni v rutino. Na primer, če želimo začeti redno telovaditi, moramo to početi 21 dni, da nam bo ta navada prišla v kri in jo bomo opravljali kot samoumevno.

Če boste ugotovili, da otrok snovi ne razume in da mu je tudi doma ne znate razločiti, se boste morda odločili za pomoč inštruktorja. Pri tem mora biti otroku jasno, da se samo na to pomoč ne more zanašati in da bo moral kljub temu utrjevati in ponavljati snov tudi sam. Zato predlagam, da ostanete starši v stiku z inštruktorjem in ga prosite, da otroku da tudi naloge za ponavljanje in utrjevanje in da vam o sprotnem delu otroka tudi poroča. Veliko otrok namreč misli, da je pomoč inštruktorja nadomestilo za učenje in se začnejo zanašati na to.

Dokončevanje

Dokončevanje se začne, ko otrok z delom in trudom prisluži primerne ocene, vendar se ne zaključi s trenutkom, ko domov prinese primerno spričevalo. Zaključi se, ko se o celotni poti do tega trenutka pogovorimo. Ugotovimo, česa se je otrok ob tem naučil in kako se ob doseženem uspehu počuti. Ne pozabimo ob tem otroku pokazati, da smo na njegov dosežek ponosni, ga pohvaliti in, če tako presodimo, tudi nagraditi. Hkrati se dogovorimo, kdaj bomo sedli skupaj in naredili nov načrt za učenje. Najbolj primeren čas za to bo, ko bodo s češenj začeli odpadati listi.

Nasvet za konec

Ne pritiskajte na učitelje in ne izsiljujte pozitivne ocene! Ocena je za prihodnost vašega otroka sicer pomembna, toda za uspešno spopadanje z izzivi življenja bo potreboval še kaj več kot zgolj dobro oceno. Med drugim tudi spoznanje, da pravi  pomorščak ob nevihti ne more spremeniti valovanja morja, lahko pa spremeni smer in način plovbe.

Zato naj vam ob koncu zaželim mirno morje ali vsaj varno plovbo do cilja.