Otrokove pravice in dolžnosti

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 1.10.2019

Moj že pokojni profesor na fakulteti je v obdobju največje renesanse uporabe pojma »demokracija«, ki sicer izvira iz  starogrških Aten in se je takrat navezoval na vodenje in upravljanje države, rad rekel: »Demokracija ne pomeni, da lahko vsakdo dela, kar hoče. To bi nas pokopalo in nas tudi bo, če se tako posplošena interpretacija tega pojma ne bo spremenila.« Pojasnil je, da demokracija po njegovem mnenju pomeni predvsem to, da ti ni treba storiti tistega, česar resnično ne želiš.To v zelo poenostavljeni obliki pomeni nekako takole: Demokratična družba ni tista, ki otroku dovoli, da bi vsak dan jedel samo tortice in lizal sladoled. Saj veste, kam bi ga tako prehranjevanje pripeljalo? Demokracija pomeni, da mu na primer ni potrebno jesti cvetače ali brokolija, če enega ali drugega res ne mara, saj lahko to zelenjavo nadomesti s kakšno drugo, katere okus mu bolj ustreza.

Teden otroka in otrokove pravice

Zveza prijateljev mladine Slovenije je v svojem projektu Teden otroka določila, da se na prvi ponedeljek v mesecu oktobru začenja Teden otroka. Ta dan se začne obdobje, ko se veliko pogovarjamo tudi o otrokovih pravicah in prav je tako. Nikoli ne smemo pozabiti, koliko otrok na tem svetu trpi, ker niso deležni niti tistega najnujnejšega za dostojno in človeka vredno življenje. Po Konvenciji ZN o otrokovih pravicah ima vsak otrok pravico do: življenja, imena in državljanstva ter družinskih vezi pa do igre, počitka, prostega časa in druge. Našli jih boste na naslednji povezavi Unicefove zloženke https://unicef.blob.core.windows.net/uploaded/documents/KOP.pdf .

Kaj pa otrokove dolžnosti?

Zdaj ko smo pogledali pravice in ko se vsi strinjamo, da niti ena med njimi ni odvečna ter da si otroci vse to, kar je zapisano v Konvenciji, resnično zaslužijo, je čas, da pogledamo še dolžnosti. Po mojem védenju ne obstaja noben dokument, ki bi naštel otrokovie dolžnosti tako premišljeno in skrbno, kot Konvencija ZN o otrokovih pravicah opredeli pravice otrok. Dolžnosti so nekako razdrobljene in prepuščene v presojo vsakemu posamezniku, ko se odloča, kako bo vzgajal otroka in kaj bo od njega pričakoval ter kako ga bo zaščitil. Vsak otrok je namreč dolžan spoštovati in upoštevati odločitve odraslih, ko jih le-ti sprejmejo v njegovem najboljšem interesu. Otrokova dolžnost je tudi, da upošteva navodila in nasvete odraslih, ki so namenjeni njegovi zaščiti in varnosti. Prav tako je dolžnost otroka, da sodeluje pri družinskih delih in gospodinjskih opravilih, pa tudi pri družbeno koristnih dejavnostih, če so primerne njegovi starosti ter psihofizičnemu stanju. V okvir zgoraj naštetih dolžnosti bi tako sodile naslednje: dolžnost da hodi v šolo in opravi svoje obveznosti, dolžnost da pomaga v gospodinjstvu, dolžnost da gre spat ob pravem času, dolžnost da pomaga nemočnim živalim in ljudem, dolžnost da starejšim odstopi na primer sedež na avtobusu, dolžnost da skrbi za naravo, dolžnost da izključi telefon ali računalnik, ko mu tako naročijo starši, dolžnost da mami ali očetu pomaga odnesti stvari iz trgovine in še marsikatera druga.

Ko govorimo o otrokovih dolžnostih ne moremo mimo dolžnosti, ki je polnoletnim otrokom naložena v 185. členu Družinskega zakonika. Ta člen namreč natančneje opredeljuje obveznost preživljanja staršev.

5.oktober - Svetovni oziroma mednarodni dan učiteljev

Ker sem »šolnica«, me veseli, da običajno ravno v Teden otroka pade tudi 5. oktober, ko obeležujemo svetovni dan učiteljev. Verjamem, da ne gre zgolj za naključje. Kajti ko tako vestno skrbimo za vse zapisane in nezapisane otrokove pravice in se včasih kritično postavimo pred učitelja z obtožbami, kako je našemu otroku kratil pravice ali bil do njega nepravičen oziroma nepošten, se vprašajmo, ali niso morda pri opravljanju dela tudi učiteljem dnevno kratene pravice. Sama sem otroke velikokrat opozarjala na to. Ko smo reševali vedenjsko problematiko v razredu ali ko sem opozarjala katerega od otrok na njegovo neprimerno vedenje pri pouku, s katerim je motil druge, sem otroka pogosto pogledala v oči in rekla: »Ali veš, da s svojim vedenjem kratiš moje pravice in me oviraš, da bi izpolnjevala svoje dolžnosti? Moja pravica, in seveda tudi dolžnost je, da svoje delo v službi opravim dobro. Moja dolžnost je, da otroke česa naučim in zdaj ko motiš pouk, me pri tem oviraš.« In potem povem tudi o tem, da imam pravico, da me otroci, ko se trudim in zanje pripravljam dejavnosti in gradivo ter izvajam pouk, tudi poslušajo in sodelujejo. Opozorim jih, da z motenjem pouka kratijo pravice drugih otrok, da se kaj naučijo. Torej njihovo pravico do izobrazbe, ki je tudi opredeljena v Konvenciji. Večinoma se otroci nad slišanim zamislijo.

Je že tako, da so v šoli lahko ogrožene pravice otrok, pravice staršev ali zaposlenih, varstvo človekovih pravic pa mora biti zagotovljeno vsem udeležencem vzgojno-izobraževalnega procesa. V nadaljnje branje toplo priporočam gradivo Šole za ravnatelje z naslovom Udejanjanje otrokovih pravic v kontekstu šole avtoric Andreje Trtnik Herlec in Brigite Urh. Najdete ga na povezavi:  https://solazaravnatelje.si/ISBN/961-91444-6-5.pdf

Za konec

Res je. Imam jih. Imam pravice. Imam tudi dolžnosti. Tako kot jih imate vi, dragi starši. In tudi vaši otroci jih imajo. Ne samo enih ali drugih. Imamo tako pravice kot dolžnosti, ker enih brez drugih preprosto ne more biti.

In za konec bi rada poudarila, da se pravice vsakega posameznika morajo končati tam, kjer se začnejo pravice drugega. Ker tako mora biti, saj glede pravic nihče ne bi smel biti privilegiran.