Otroci in spremembe - ker so edina stalnica spremembe

Zapisala: Mojca Klug, profesorica

Datum objave: 12.5.2020

Ste kdaj pomislili, s koliko spremembami se moramo tako odrasli kot otroci v življenju soočiti?  Odrasli se z njimi spopadamo nekoliko lažje, saj imamo za seboj že veliko izkušenj in preteklih dogodkov, ki so nas naučili, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha in da so naši strahovi velikokrat odveč. Naučili smo se tudi določenih strategij, ki nam pri soočanju z novostmi pomagajo.

Otroci izkušnje soočanja s spremembami šele pridobivajo in že majhna sprememba rutine, ki se odraslim zdi neznatna, lahko zanje pomeni velik stres in stisko. Zato je prav, da smo pozorni na situacije, ki so za otroka nove in da se zavedamo, da bo morda otrok ob soočanju z njimi potreboval naše razumevanje in oporo.

Katere spremembe pa so to?

Niti približno mi ne bo uspelo našteti vseh, rada bi vas z zgolj opozorila na to, koliko tega se nabere: smrt bližnjega, ločitev staršev, selitev, zamenjava šole, zamenjava učitelja, rojstvo sestrice ali bratca, bolezen, hospitalizacija njih ali družinskih članov, daljša službena odsotnost enega od staršev … Vse to so tiste velike spremembe, za katere se bolj zavedamo, da bodo za otroke težke in smo tudi bolj pozorni. Toda otroku lahko stres predstavlja tudi srečanje z novo hrano, odhod na dopust, nova obleka ali obutev in mnoge druge spremembe rutine.

Vsi vemo, koliko sprememb so doživeli otroci in mladi v času izrednih razmer zaradi novega korona virusa. Seveda tudi njihovi bližnji.  Koliko rutin se je podrlo in koliko dvomov in vprašanj se je nakopičilo. Strah pred boleznijo samo, drugačna rutina pri morebitnem obisku zdravnika in zobozdravnika, neznan zdravnik, neznana ambulanta, izguba stikov s prijatelji, druga dinamika družine, spremenjeni odnosi med družinskimi člani, drug način učenja in dela za šolo, pomanjkanje gibanja, ukinitev treningov in drugih dejavnosti, ki jih otrok sicer rad obiskuje, panično nakupovanje ob razglasitvi epidemije in mnoge druge skrbi staršev, katerim so bili otroci priča. Zagotovo bo sprememba tudi ponovna vrnitev v šolo, če oziroma ko bo do nje prišlo, drugačne oblike komunikacije in druženja, morda drugi učitelji in vse druge novosti. Ob vsem tem se bliža konec šolskega leta in čez par mesecev spet nov začetek šolskega leta, morda celo prehod na novo stopnjo izobraževanja.

Dejstvo je, da se otroci in mladi prav tako kot odrasli različno odzivajo na spremembe. Nekateri jih ne marajo in se radi držijo znanega, drugi si življenje brez sprememb težko predstavljajo. Slednji prikimavajo brazilskemu pisatelju Paulu Coelhu, ki pravi: »Če mislite, da je avantura nevarna, preizkusite rutino. Smrtonosna je.«

Tudi čas adaptacije na spremembo je pri različnih ljudeh različno dolg. Pri nekaterih bo navajanje na novo trajalo dan ali dva, pri drugih tudi mesec ali več.

Kako lahko odrasli pomagamo otroku pri soočenju s spremembo?

1. Če vemo, da se bo nekaj spremenilo, otroka na spremembo, če je le mogoče, pripravljamo počasi in spremembo počasi in postopno uvajajmo. Pri tem upoštevamo otrokovo zmožnost prilagajanja. Še posebej so na spremembe občutljivi manjši otroci, otroci s posebnimi potrebami, še zlasti pa otroci z motnjami avtističnega spektra in vsi tisti, ki so že po naravi bolj boječi in zaskrbljeni. S tem bomo otroku omogočili več časa, da se adaptira na spremembo ali situacijo.
   
   
2. Če neke rutine, ki je za otroka pomembna, ne moremo ohraniti, lahko ustvarimo neke nove obrede ali postopoma zamenjujemo rutino z drugačnimi dejavnostmi. Če je na primer službeno odsoten eden od staršev in z njim ne moremo biti v rednem stiku, lahko namesto njegovega poljuba za lahko noč po večerji z otrokom prelistamo album z družinskimi fotografijami in se pogovarjamo o manjkajočem roditelju.
   
   
3. Pogovarjajmo se z otrokom in poskusimo čimbolj odkrito odgovarjati na vsa vprašanja, ki nam jih otrok zastavi. Otroku prisluhnemo in ga resnično poslušamo. Dajmo mu vedeti, da ga jemljemo resno. Za to si vzemimo čas in ne pogovarjajmo se z otrokom mimogrede, medtem ko opravljamo še kakšna druga hišna opravila. Pri tem se usedimo k njemu ali počepnimo, da bomo na čimbolj enaki višini. Ne pogovarjajmo se z njim tako, da bi ga gledali od zgoraj. Še posebej bodimo pozorni, če otrok zelo veliko govori ali sprašuje ali če je nenavadno molčeč. To so namreč pogosto znaki, da je zelo zaskrbljen. Pomembno je, da jim med pogovorom damo vedeti, da razumemo in vemo, kako težko se je navaditi na nove stvari. Povemo jim lahko nekaj primerov, kako smo se počutili med spremembami, ki smo jih doživeli v mladih letih. Otroci radi poslušajo zgodbeo tem, kako smo bili tudi njihovi starši nekoč majhni. Izogibajmo se opisovanja, kaj bo prinesla sprememba, ker morda otrok situacije ne bo videl enako in bo mislil, da ste mu lagali. Osredotočajmo se na pozitivno, vendar ne za vsako ceno. Malo bo bolelo, težko bo, a zmogli bomo in držali bomo skupaj, … so boljše obljube kot tiste, ko rečemo, da ne bo nič hudega.
   
   
4. Mnogim otrokom, še posebej pa mladostnikom bo v pomoč, če bodo lahko sodelovali pri odločitvah oziroma če bodo imeli občutek, da so vključeni. Tudi odrasli se lahko začnemo počutiti tesnobno in frustrirano, ko nekdo drug sprejema odločitve namesto nas in nam to morda celo prikriva.
   
   
5. Ne »gasimo« otrokovih čustev. Prav je, da jim dovolimo izraziti tisto, kar čutijo. Dovolimo jim jokati, dovolimo jim izraziti strah, morda celo jezo. Namesto da otroka prepričujemo, da naj neha jokati, da ni razloga, da ga je strah ali mu prepovemo, da se bi jezil, jim sporočajmo, da imajo pravico čutiti to, kar čutijo in da je to povsem normalno. V času ko se otrok sooča s spremembami, bomo lahko pri njem opazili celo paleto različnih odzivov, na primer razdražljivost, jezo, žalost, strah, zaskrbljenost, umik vase ali večjo željo po telesnem stiku in objemih. Lahko so prisotne spremembe vedenja, ki navidezno ni povezano s samo spremembo. Lahko zaznamo celo začasno nazadovanje na različnih področjih.
   Mlajšim otrokom, ki težko prepoznajo svoja čustva in jih težko opišejo, lahko pomagamo tako, da jim ponudimo različne piktograme čustev ali slike, ki ponazarjajo različna čustva, da bodo preko njih izrazili, kako se počutijo. To lahko storijo tudi z risbo, s pomočjo lutke ali preko navideznega telefonskega pogovora.

Za konec

Rutina nam sicer daje občutek varnosti, hkrati pa so spremembe nekaj, kar je nemogoče preprečiti in še posebej v sodobnem času so spremembe nenehne in včasih že kar bliskovite. Spremembe so nujne za napredek in se jim ne moremo izogniti. Zato je del vzgoje otroka tudi to, da mu ponujamo situacije, ko se bo soočil z novostmi. Naj to ilustriram s primerom. Če bo otrok vedno jedel le tiste jedi, ki so mu znane, ne bo spoznaval novih okusov. Seveda bo vedno izbral tisto hrano, ki jo pozna in ne nekaj, česar še nikoli ni jedel. Toda če želimo širiti otrokov svet in poznavanje različnosti, ves čas in postopno uvajamo majhne spremembe. Na primer otroku ponudimo košček nekega sadja, ki ga še nikoli prej ni jedel ali živilo, ki bo obdelano ali pripravljeno na drug način, kot je otrok vajen. Saj so, tako kot smo rekli že na začetku, za lažje sprejemanje z novim pomembne izkušnje in dobre strategije. Teh pa se bo otrok naučil samo preko soočanja z novostmi in spremembami.