Oh, ta pričakovanja

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 4.1.2022

Pozdravljeni. Naj se vam, tako kot se spodobi, najprej predstavim. Moje ime je Mojca in več kot tri desetletja  opravljam delo stevardese. Enkrat tedensko letim na liniji Ljubljana London. Rada delam z ljudmi in pri svojem delu doživim marsikaj. Uf, koliko dogodivščin se je nabralo od takrat, ko sem prvič poletela proti glavnemu mestu Združenega kraljestva!

Nikoli ne bom pozabila tistega petka v januarju, ko smo na naše letalo po pomoti vkrcali tri pare, ki so bili prvotno namenjeni na Bahame. Bilo je veliko hude krvi in slabe volje, ko so to ugotovili. Možje so se glasno razburjali. Žene pa so vzdihovale, saj so bili njihovi kovčki polni poletnih oblačil, vsekakor povsem neprimernih za bivanje v sivem, hladnem in vlažnem Londonu. Da je bilo vse skupaj še huje, je bila edina možnost za vrnitev šele čez en teden. Tako so vsem šestim sanje in pričakovanja prekrižali nepričakovani dogodki.

Seveda smo za vse tri pare dobro poskrbeli. Nastanili smo jih v hotelu v središču Londona ter poskrbeli še za nekaj ugodnosti, kot so na primer brezplačne vstopnice za muzeje in galerije ter tedenske karte za londonski Underground. Prejeli so tudi primerno žepnino.

Gospa in gospod Srečnik sta se hitro sprijaznila s situacijo. Najprej sta si dobro odpočila ter premislila, kaj jima je storiti, da teden dni dopusta ne bo šel po gobe. Zatem sta se odpravila po nakupih najnujnejše tople garderobe. Seveda nista pozabila na dežnik, ki je bil v tistem času nujni del opreme vsakega sprehajalca po londonskih ulicah. Sledilo je večdnevno raziskovanje Londona. Prečesala sta ga po dolgem in počez in se spraševala, zakaj ga nista obiskala že kdaj prej. Očaral ju je muzej voščenih lutk, ogledala sta si Buckinghamsko palačo in Tower bridge ter prisluhnila udarcem zvonov Big Bena, poslušala sta govore mimoidočih v Speakers' corner-ju v Hyde parku, brskala po knjigarnah v okrožju Oxford, obiskala sta mnoge muzeje in galerije in še nekatere druge znamenitosti, ki jih ob obisku Londona nikakor ne smemo izpustiti. V Greenwichu sta v desetinki sekunde zamenjala časovni pas in en dan sta se povzpela še na spomenik velikemu londonskemu požaru in po sestopu prejela celo potrdilo, da sta premagala tistih 311 stopnic do vrha.

Za obrok med zajtrkom in večerjo sta si privoščila fish and chips zavit kar v časopisni papir ali pa štručko s klobasico in praženo čebulo s stojnice. Odlična je bila tudi pečenka z yorkshirskim pudingom.  Popoldne sta si, tako kot veleva angleška tradicija, vsak dan privoščila črni čaj z mlekom.

Gospa in gospod Srednjevec sta potrebovala nekaj dni, da sta se sprijaznila, da se dogodki ne odvijajo po njunih načrtih in pričakovanjih. Počasi pa sta dojela, da bosta izgubila vseh sedem prostih dni, če bosta s takim odnosom do dogodkov nadaljevala. Po nekaj dneh sta naredila načrt in  si ogledala kar nekaj znamenitosti in se iz dneva v dan večkrat vprašala, zakaj sta dovolila, da jima je nepričakovan tok dogodkov vzel nekaj dragocenih dni.

Gospa in gospod Vztrajnik pa se nista dala. Vse dni sta ždela v sobi. Gospod Vztrajnik je ves čas telefoniral in iskal možnost, da bi z ženo vendarle lahko odletela na Bahame. Seveda ga je zanimalo tudi, kolikšno odškodnino bosta z ženo prejela za to »turistično skropucalo«. Gospa Vztrajnik pa je zavita v hotelski kopalni plašč listala po zloženkah o tem, kaj si je vredno v Londonu ogledati. Ob tem je stokala, da bi šla ven in si kaj ogledala, vendar nima primernih oblačil. In vsega je kriva ta nesposobna letalska družba! Sobo sta vsak dan zapustila samo za odhod do hotelske jedilnice.

Po tednu dni so se pari ponovno vkrcali na naše letalo.

Srečnikova sta na letališče prišla zadnji hip. Bila sta nasmejana, držala sta se za roki. V preostalih dveh rokah pa nosila torbi s spominki za družino in prijatelje. Takoj sem opazila njuni novi jakni in rahlo shojene športne čevlje.

Tudi Srednjevčeva sta prišla na letališče dobre volje. Gospa Srednjevec mi je zaupala, da jima je žal, da nista izkoristila vseh možnosti za ogled tega zanimivega glavnega mesta. Da pa so bili zadnji dnevi v Londonu res zabavni in da sta videla nekaj znamenitosti, ki sta jih prej poznala samo s televizije in iz drugih medijev. Navdušeno je povedala, da sta bila pred Buckinghamsko palačo ravno opoldne, ko se je menjala straža pred njo.   

Vztrajnikova sta mrko gledala. Na letališče sta prišla mnogo pred predvidenim poletom. Gospod Vztrajnik je po letališču hodil od okenca do okenca in iskal informacije o katastrofalni napaki, ki jo je naredila naša letalska družba in o vsem, kar jima zaradi tega pripada. Gospa Vztrajnik pa si je medtem dala veliko opraviti z jopico, ki jo je nosila in ves čas vlekla rokave preko prstov rok in preverjala, če so vsi gumbi zapeti. 

Moram priznati, da mi je bilo žal zanju, saj sta po mojem mnenju zapravila dragoceni čas in veliko priložnosti, ki jima jih nihče ne bo mogel povrniti.

Zgodbo, ki ste jo pravkar prebrali, običajno v krajši obliki povem na svojih predavanjih učiteljem in vzgojiteljem, da bi lažje razumeli starše otrok s posebnimi potrebami. Le-ti se znajdejo v podobni situaciji, ko se zgodi nekaj, kar je povsem v neskladju z njihovimi pričakovanji. Nekateri starši se nikakor ne morejo sprijazniti z realnostjo, drugi potrebujejo več ali manj časa, da se z njo soočijo, spet tretjim pa je hitro jasno, da tega kar se je zgodilo, ne morejo spremeniti. Spoznajo da kljub temu lahko to sprejmejo in poskušajo živeti s tem in otroku ter sebi omogočiti odkrivanje neke drugačne realnosti, ki sicer ni v skladu s tem, kar so mesece in mesece pričakovali. Prinaša pa nove priložnosti in izzive, ki jih je lažje premagovati s sodelovanjem, razumevanjem, sprejemanjem in brezpogojno ljubeznijo.

Podobne zgodbe kot je potovanje v London namesto na Bahame se nam vsem dogajajo kar naprej. Ko se zgodijo dogodki, ki niso v skladu z našimi pričakovanji. Neuresničena pričakovanja in načrti pa »pokvarijo« celotno vzdušje in nas delajo nesrečne. Dejstvo je, da na nekatere dogodke človek nima vpliva in če trmasto vztraja, bo onesrečil sebe in bližnje. Lahko pa sprejme okoliščine in izkoristi te nove priložnosti in izkušnje za osebno rast.

Vas smem ob koncu tokratnega zapisa vprašati: »Kaj pa vi storite, kadar namesto na »sončnih Bahamih« pristanete v »oblačnem Londonu«?«