O otrocih, ki bi radi bili popolni

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 22.2.2022

Sunita Rajwade, ena od avtoric prispevkov na spletni strani https://www.parentous.com, pravi: »Vsi mi, starši in stari starši, trpimo zaradi iste bolezni – pričakovanja, da bodo naši otroci izjemno fantastični.«

Vsi starši želijo za svojega otroka le najboljše

Mislim, da se vsakdo od nas kdaj prepozna v zgornjih vrsticah. Že ko se otrok rodi, se rodi z bremenom pričakovanj staršev. Starši si že med nosečnostjo »rišemo« popolnega otroka. To je majhno človeško bitje, ki bo čisto drugačno od vseh drugih otrok, ker bo preprosto najlepše, najboljše in kar si še posebej srčno želimo, najbolj zdravo in najuspešnejše. Priznajte, da je bil tudi vaš novorojenček kljub nagubani koži, krmežljavemu pogledu in neugledno posejanimi lasmi po njegovi glavici in kljub koži ki se je lupila v zaplatah, najčudovitejše bitje, kar jih je kdaj ustvarila narava.

Vsak starš si želi najboljšega otroka, ker želi, da bi se razvijal in odraščal v optimalnih okoliščinah. Želimo si, da naši otroci ne bi zamudili nobene priložnosti, želimo jim nuditi vse možnosti, ki jih morda sami nismo imeli. Pričakujemo, da bo naš otrok odrasel v »popolnega« posameznika, saj ga že ob rojstvu vidimo kot »popolnega« otroka z »neomejenim potencialom«, če seveda malce pretiravam in posplošujem.

Zato imamo starši tako visoka pričakovanja do naših otrok, saj podzavestno mislimo, da bo popoln otrok tudi živel popolno življenje. In to si za otroka od srca želimo, saj bi radi, da bi bil srečen.

Starši ki imajo visoka pričakovanja, poznajo otrokove individualne značilnosti in jih upoštevajo, ko oblikujejo svoja pričakovanja in jih predstavljajo svojemu otroku. Zavedajo se pomembnosti ravnovesja med priložnostmi ter izzivi in otrokovimi sposobnostmi.

Gradijo na otrokovih močnih področjih in od otroka ne pričakujejo nemogočega. Če bi poskusila vse skupaj prikazati s prispodobo, bi rekla takole: »Od otroka pričakujejo, da bo zrasel do »stropa« in ne preko njega in zmorejo otroku dati dovolj časa, da raste in se razvija, da doseže strop.«

Perfekcionistični starši niso osredotočeni na to, kaj otrok zmore, pač pa na to, kar oni pričakujejo, da bo otrok zmogel. Seveda nameni staršev niso slabi, saj želijo popolnega otroka v prepričanju, da bo popoln otrok bolj uspešen in srečen, kot bi bil, če bi bil malo manj popoln. Ti starši so bolj nagnjeni h kritiki kot pohvali in otroka veliko popravljajo, ga usmerjajo, primerjajo in pričakujejo super rezultate na vseh področjih. Žal tudi na tistih, kjer je otrok šibkejši.

Večinoma so enako zahtevni tudi sami do sebe.

Pri svojem več desetletij dolgem delu z otroki in starši sem opazila, da nekateri starši perfekcionizem razumejo kot nekakšen statusni simbol. V njihovih družinah je vse popolno, od hiše ali stanovanja v katerem družina živi, do popolnega zunanjega izgleda vseh članov družine in seveda do finančnega statusa družine in njenega položaja v družbi. V popolni družini so vsi popolni, zato se ta popolnost neprestano pričakuje tudi od otrok. To pa je za otroka zelo naporno in celo škodljivo. Všeč mi je Predinova pesem Vaterpolist, ki jo izvaja glasbena skupina Lačni Franc, saj pušča kar nekaj prostora za razmislek o temi, ki jo pravkar obravnavamo. http://slolyrics.com/lacni-franz/vaterpolist/

Vzroki perfekcionizma pri otrocih in mladih

Ali se otrok že rodi s težnjo po popolnosti ali pa jo pridobi z izkušnjami? Seveda nekaj svojih osebnostnih lastnosti otrok prinese na svet že ko se rodi, zelo veliko pa jih razvije tekom opazovanja odraslih in na osnovi osebnih izkušenj. Nanizala bom nekaj razlogov, ki lahko vplivajo na to, da otrok razvije težnjo po popolnosti.

• Otrok ali starši pričakujejo odlične učne rezultate, vedno same petice, pohvale in priznanja.
• Otrokova velika želja po opaženosti, pohvali, sprejetosti in naklonjenosti.
• Slaba samopodoba, ki izhaja iz osredotočenosti na napake in zanemarjanja dosežkov.
• Otrokov odnos do napak. Napak ne sprejema kot priložnosti za učenje temveč za dokaz neuspeha in manjvrednosti.
• Občutek otroka da mora on skrbeti za starše in zadovoljevati njihove potrebe ali občutek krivde, če imajo starši težave ali če so starši žalostni oziroma nezadovoljni.
• Razlog lahko tiči tudi v otrokovih slabih izkušnjah in travmah, ki jih je doživel in občutil, ko se je v neki situaciji počutil nesprejetega ali neljubljenega. In posledično strah pred tem, da ga drugi ne bodo imeli radi, če ne bo popoln.
• Vpliv staršev ki otroka ves čas hvalijo, se hvalijo z otrokovimi dosežki in molčijo o napakah. Otrok jih ne želi razočarati, saj jih ima rad. Zato hoče biti tak, da bo vse, kar govorijo o njem, tudi držalo.
• Velik pritisk na otroka pomeni pričakovanje staršev, da bo otrokom uspelo, kar njim iz takega ali drugačnega razloga ni. Oziroma za kar morda oni sami niso imeli možnosti in priložnosti.
• Če so starši perfekcionisti, obstaja velika verjetnost, da bodo tudi sami vzgajali otroke perfekcioniste.
• Pomemben je tudi vpliv sodobne družbe, ki je splošno senzacionalistično naravnana na uspeh in izjemne dosežke posameznikov.
• Vpliv medijev ki so polni zgodb popolnih, lepih in uspešnih ljudi ter uspehov elitnih športnikov, uspešnih in bogatih posameznikov …
• Vzrok so lahko biološki oziroma fiziološki dejavniki kadar je perfekcionizem povezan s psihičnimi boleznimi in stanji, kot je na primer obsesivno kompulzivna motnja ali motnje hranjenja.
  
  

Kako prepoznamo perfekcionistične težnje otroka

• Otroci nagnjeni k perfekcionizmu pogosto trgajo liste iz zvezka že ob majhni napaki in poskušajo znova in znova, dokler niso zadovoljni z izdelkom.
• Med opravljanjem naloge pogosto jokajo ali se razburjajo.
• Odlašajo z začetkom opravljanja naloge, ker se že vnaprej bojijo neuspeha. Pogosto se iz tega razloga tudi izogibajo težjim nalogam.
• Težave imajo pri izpolnjevanju nalog, ker se jim njihovo delo nikoli ne zdi 'dovolj dobro' opravljeno.
• Pogosto si postavljajo nerealne cilje in nemalokrat od sebe pričakujejo nemogoče.
• So izredno občutljivi na kritiko.
• Napake dojemajo kot katastrofo in ob tem lahko doživljajo epizode tesnobe in frustracij.
• Njihova miselnost temelji na geslu Vse ali nič.
• Perfekcionistični otroci niso kritični in zahtevni samo do sebe, temveč so taki tudi do drugih ljudi.

Pomoč

• Pričakujte odličnost in ne popolnosti. Otrok naj se počuti sprejet in brezpogojno ljubljen.
• Sporočajte otroku, da je za vas pomembnejše, kako se počuti, kot pa to kaj doseže. Ko se pogovarjate z otrokom o tem, kako je bilo v šoli, se usmerite na njegovo počutje in dogodke, ne na uspeh in dosežke. Ko pridete z dela, naj ne bodo vaši prvi pozdravi otroku: Koliko si pisal matematiko? Zakaj ni bila petica? Koliko točk ti je manjkalo do petice? Koliko je pisal Miha?

• Sprejmite otroka takšnega kot je. Osredotočite se na tisto, v čemer je dober in ne na njegova šibka področja.

• Sprejmite različne nivoje dosežkov in se izogibajte primerjanju otroka z drugimi.
• Otroka in njegov napredek primerjajte zgolj z njim samim.
• Bodite potrpežljivi in dovolite svojemu otroku, da dela v svojem ritmu.
• Nudite otroku pozitivno podporo, tudi kadar mu ne gre dobro.
• Hvalite otroka za trud, strategije, napredek in trdo delo, vztrajnost, učenje iz napak in ne tako, da poudarjate njegove talente, bistrost, inteligentnost, nezmotljivost ter popolnost izdelkov in dosežkov.
• Pogovarjajte se z otrokom o učenju iz napak.
• Pomagajte otroku prepoznavati, kaj je v dosegu njegovega nadzora in kaj ni.  
• Bodite prijazni do sebe, kadar naredite napako in ko vam kaj ne gre od rok. Spodbujajte otroka, da v podobnih situacijah tudi sam tako ravna.
• Imejte realna pričakovanja in pomagajte otroku, da si tudi on postavlja realne in dosegljive cilje.
• Ne kažite se otroku kot popolna oseba, ki ni nikoli naredila napake ali doživela neuspeha.
• Sporočajte otroku da nihče ni popoln in da sprejemate njegovo nepopolnost.
• Poiščite strokovno pomoč zase in/ali za otroka, če prevelika pričakovanja enega ali drugega močno vplivajo na funkcioniranje vas, vašega otroka ali cele družine.

Perfekcionizem je lahko nevaren za otrokovo duševno zdravje

Perfekcionisti so zaradi zahtevnosti do samih sebe in svojih dosežkov nagnjeni k depresiji, anksioznosti in drugim psihičnim težavam. Ker igrajo vlogo, ki se po njihovem mnenju od njih pričakuje, skrivajo in zadržujejo svoja resnična čustva. Kar pa je lahko zelo škodljivo.

Pogosto doživljajo stres, ker se bojijo, da bi naredili napako in zaradi strahu pred neuspehom ne poskusijo česa novega in se bojijo neznanega.

Za konec

Svoj tokratni prispevek zaključujem s povzetkom razmišljanja Rebecce Eanes, ki meni, da so otroci pogosto kaznovani zato, ker so ljudje. Otroci ne smejo biti slabo razpoloženi, ne smejo godrnjati in se pritoževati ter nespoštljivo govoriti ali se slabo obnašati, čeprav odrasli to ves čas počnemo! Mislimo si, da če tega ne bomo zatrli v kali, bo šlo čez mejo in izgubili bomo nadzor.

Eanesova predlaga, da opustimo ta neutemeljen strah in dovolimo otrokom biti človeški. Saj nihče od nas ni popoln in za otroke ne smemo imeti višjega standarda popolnosti, kot ga lahko dosežemo sami.