O čuječnosti, načrtovanju, učinkovitosti in samostojnosti

Zapisala: Mojca Klug, profesorica

Datum objave: 8.9.2020

V zadnjem času je veliko govora o čuječnosti. Seveda, vsi se zavedamo, kako prehiter postaja naš tempo in kako skupaj z njim postajajo tudi naša ravnanja in doživetja avtomatizirana. Pojemo kar nekaj na hitro, ne da bi razmišljali o lastnostih, še posebej okusu tistega, kar damo v usta. Veliko stvari naredimo, ker jih moramo in ne zato, ker bi tako želeli. Priganjajo nas datumi, ure, roki. Kolektivno dogajanje v družbi nas posrka in, roko na srce, ubežati temu ne moremo.

O čuječnosti

Preprosto ni vedno mogoče vtakniti rozine v usta in  jo počasi raziskovati z jezikom, nežno grizljati in se zavedati njene konsistence, sladkobe, kot bi naj to počel čuječ človek. Če hočemo slediti tempu in pričakovanjem družbe na eni strani in upoštevati principe čuječnosti na drugi, moramo nenehno sklepati kompromise. Lahko si pomagamo tako, da se pri svojih opravilih vsake toliko časa ustavimo, jih ozavestimo in se poglobimo v naše občutke. Čim pogosteje si privoščimo trenutke, ko bolj intenzivno spremljamo, kaj se z nami in okrog nas dogaja.

Obstaja tudi možnost, da naše naloge in opravila razdelimo v določene kategorije, med katerimi je na eni skrajni točki tisto, ki ga je hočeš nočeš treba opraviti in kar opravimo predvsem zato, ker moramo. Brez velike drame postorimo, kar je potrebno, naredimo kljukico in če smo učinkoviti, prihranimo morda celo kaj več časa za tisto, kar radi počnemo in to počnemo z vsem svojim bitjem in nenazadnje z užitkom. Kajti na drugi skrajni točki nas čaka nekaj prijetnega. 

Mladi nas opazujejo in se od nas učijo.

Poglejmo kako so pri tem uspešni mladi. Starši se pogosto pritožujemo, da so pri delu za šolo počasni, da si ne znajo organizirati stvari, da pri delu in učenju niso zbrani in da so njihove misli povsod drugje, le pri opravljanju nalog ne. Zakaj? V mnogih primerih prav zato, ker ne znajo ločiti med »to moram« in »to želim«. In zakaj ne? Ker jih tega nismo naučili, pa tudi najboljšega zgleda jim odrasli ne dajemo, saj imamo nemalokrat tudi mi slabo delovno disciplino in tudi delovne navade in organizacija bi lahko bile boljše. Mladi pa nas opazujejo in se od nas učijo. Kolikokrat se zgodi, da na veliko razglašamo, da bomo popoldne zlikali kup perila, ki se je nabral. Kup pa ostane. In da bomo popoldne oprali avto, pa ga ne, ker se hitro najde kakšen izgovor. Velika večina nas bolj ali manj vztrajno odriva naloge in opravila, ki jih ne maramo. Tako vedno opravimo tisto, kar delamo vsaj kolikor toliko radi in vedno na koncu zmanjka časa za tisto, kar bo prej ali slej treba narediti.

Dobra organizacija in samodisiplina

Najboljša rešitev je dobra organizacija in samodisciplina.  Ko se tega zavemo, pač najprej postorimo najmanj priljubljen opravek in nato nadaljujemo s tistimi prijetnejšimi. Tudi če se bo zavleklo, bomo zaradi prijetnosti preostalih nalog lažje zdržali do konca. Če pa bomo počeli obratno, bomo na koncu že utrujeni in zmanjkalo nam bo energije, predvsem pa motivacije in izgovori se bodo namnožili kot gobe po dežju.

Načrtovanje

Seveda nam je pri tem v pomoč tudi načrtovanje. Rokovnik z datumi in dnevi bo pri tem zelo dobrodošel. Mesečni načrt, tedenski načrt, dnevni načrt. Mesečni načrt naj nas predvsem opozarja na skrajne roke. Zapišemo si kdaj je potrebno na primer podaljšati ali vrniti knjige, kdaj je potrebno oddati nek izdelek, do kdaj je treba neko nalogo dokončati. V tedenskem načrtu se bodo znašli opravki znotraj tedna, rutine (na primer dan za neko dejavnost) in delno tudi roki in pomembni datumi oz. dnevi.  

Dnevni načrt je podrobnejši načrt tega, kako bomo preživeli dan, kaj bomo počeli in kaj vse bomo postorili. O tem sem že pisala v enem od svojih prispevkov, ki ga najdete na povezavi https://www.kopija-nova.si/klub-ajda/koristne-in-uporabne-vsebine/svetovalnica/nacrtovanje-nalog-in-dejavnosti-se-zacne-ze-v-osnovni-soli

Ko govorimo o manj in bolj  priljubljenih dejavnostih lahko dodam še predlog, da pri načrtovanju med naloge za določen dan zavestno vključimo eno tako, ki nam je zelo všeč in eno tako, ki nam ni najbolj pri srcu. Ali z drugimi besedami, naravnajmo se tako, da bomo vsak dan vsaj eno od nalog izpolnili iz veselja in eno zaradi dolžnosti.

Boljša učinkovitost

Seveda se bo ob dobrem načrtovanju tudi začela izboljševati učinkovitost. Tudi mladi bodo hitro spoznali, da jim, če nekaj opravijo hitro in učinkovito, ostane več časa za tisto, kar bi v resnici radi počeli. Od tu ni daleč do spoznanja, da petnajst minut zbranega dela nadomesti uro ali več raztresenosti.

Pri tem bi opozorila še na to, da jih že od mladih nog lahko navajamo na časovno vrednotenje. Pomembno pri načrtovanju je namreč tudi to, da znamo oceniti, koliko časa bo od nas neka naloga ali opravilo terjalo, če se ji/mu bomo v celoti posvetili. Ko zmoremo to, postane smiselno tudi časovno načrtovanje, nekakšen osebni dnevni urnik.

Brez telefona

Toplo priporočam, da takrat ko delamo zbrano, izključimo telefon ali vsaj določene funkcije. Pri mojem telefonu mi je všeč možnost nastavitve na letalski način. Ko to želim ali delam kaj pomembnega, nisem dosegljiva. Ko mali avionček spet izključim, sem o vsem, kar se je med tem dogajalo na mojem telefonu, na tekočem. Kdo me je neuspešno klical, kdo mi je poslal sms in vse drugo.

O samostojnosti

Odrasli se velikokrat pritožujemo nad tem, da otroci in mladi niso samostojni. Zakaj je tako. No, pa smo spet na začetku, zato ker jih nismo navadili na samostojnost. Namesto, da bi si vzeli čas in otroke naučili organizacije in načrtovanja, strategij in načinov kako opravijo določeno nalogo, smo sedeli ob njih in skupaj z njimi  ali celo namesto njih opravili nalogo. Zdelo se nam je, da bo tako lažje. Pozabili smo, da hodi v šolo otrok in ne mi in, roko na srce, tudi na to, da morajo ocene izkazovati njihovo znanje in ne naše.

Pomislite na plakate, ki so jih otroci delali za oceno. Bi znali oceniti koliko njihove samostojnosti je bilo v enem takem plakatu in kdo je bil tisti, ki je skrbel, da bo vse narejeno v roku?

Ko sem še poučevala v razredu sem imela navado, da so učenci kakšen plakat delali v šoli. Dobili so temo in lahko so si gradivo in načrt naredili že doma. Toda sam plakat je bil njihovo delo in nikoli ni bil tako dovršen, kot so bili tisti, ki so jih delali doma in ob pomoči odraslih. Toda naučili so se postopkov izdelave plakata, načrta, zbiranja gradiva, ureditve gradiva in vseh podrobnosti v zvezi s tem.

Je že tako, da otroci postanejo zares samostojni šele potem, ko nanje preložimo tudi odgovornost in ko se včasih ob tem učijo tudi pasti in ponovno vstati in se iz napak in neuspeha naučijo uspeha. To ne pomeni, da staršev pri tem ni zraven. So. Zato da spodbujajo, pohvalijo, pokažejo, nadzorujejo, priskočijo na pomoč, ko res ne gre, predvsem pa poslušajo in slišijo svojega otroka in v svojem otroku vidijo to kar je. Mlad človek, ki se še uči. In ne projekt! Ko otroku dovolimo, da se kdaj zmoti, da kdaj naredi napako, se šele zares začne učiti. Ne samo za šolo ampak tudi za življenje.

Ničkolikokrat bo v življenju padel, zato je prav da se nauči tudi pobrati.

Dragi starši, s svojim današnjim prispevkom sem pogosto nagovarjala vas in ne otrok. Saj veste: otroci vas opazujejo in se od vas učijo. To, kar se naučijo od vas, pa je trdnejše od tistega, kar jih učimo učitelji v šoli.