Nagrada - spodbuda za redno delo in učenje

Zapisala: Mojca Klug, profesorica    

Datum objave: 26.9.2017

Nobena skrajnost ni dobra

Starši se pogosto srečamo s kakšno dilemo, ki je povezana z vzgojo otrok. Pri tem smo nemalokrat zbegani, saj od različnih ljudi dobivamo različne informacije, ki so pogosto tudi zelo nasprotujoče.

Ena od mojih pomembnih takih izkušenj je bil nakup plastične pištole, čemur sem se dolgo upirala. Verjela sem namreč, kako neprimerne so za otroka igrače, ki posnemajo orožje. Z nakupom plastične pištolice pa smo dosegli, da je naš Matic v vrtcu nehal gristi druge otroke. Celo zgodbo pa vam bom morda zaupala v katerem od prihodnjih člankov.

Med dileme starševstva, kaj je prav in kaj narobe, zagotovo sodi tudi zgodba mame, ki svojemu otroku ni nikoli dovolila gledati risank na Cartoon Networku ali sorodnih kanalih, televizijo pa zelo redkokdaj. Tudi ona je zaupala svarilom, da je gledanje televizije za otroke škodljivo. Izkazalo se je namreč, da ima njen sin velike težave pri učenju angleščine, saj do druge triade, ko se je začel učiti jezik, praktično ni imel stika s tem tujim jezikom. Tako je pri učenju angleščine bistveno zaostajal za vrstniki, kljub temu, da drugih učnih težav ni imel. Še bi vam lahko pripovedovala o svojih izkušnjah z otroki, katerih starši so v dobri veri sledili vsem napotkom, kasneje pa ugotovili, da se kateri od teh napotkov pri njihovem otroku ni najbolj obnesel.

Ena od večnih dilem staršev, pa tudi stroke, je nagrajevanje otrok. Zato želim že na začetku prispevka poudariti, da vam bom zaupala svoje poglede in izkušnje o tem. Vam, dragi starši, pa prepuščam, da se sami odločite, če boste svojega otroka nagrajevali za šolsko delo ter kako in kdaj boste to storili.

Dejstvo je, da vsi starši poskušamo prisluhniti otrokovim željam in jim kupiti kar si želijo. Če je bila naša generacija vesela skromnih daril, otroci nove generacije hrepenijo po večjih in dražjih stvareh. Marsikdaj si želijo kakšne igrače, ki se nam zdijo nesmiselna. Pa še draga je. Pogosto so otroci žrtve strategije proizvajalcev in trgovcev, s katero plasirajo novo blagovno znamko, lik iz risanke ali kaj drugega, kar otroke privlači. Naši otroci so, prav tako kot mi, žrtve močnega ciljanega marketinga. Tudi mi si na primer močno želimo nov avto, katerega kvalitete nam kažejo v nizu privlačnih reklam. Kako ne bo temu podlegel tudi naš otrok? Ko si naš otrok zaželi izdelek z motivom Spužija Kvadratnika, pujse Pepe ali katerega od vsemogočnih »menov«, lahko starši to željo izkoristimo za to, da pridobimo otroka, da redno počne kaj takega, česar ne mara, na primer redno bere, redno utrjuje poštevanko ali se redno uči nepravilnih glagolov pri tujem jeziku).

Kako je naš Matic »prislužil« Action Mana

Zgodba je taka, da si je Matic želel Action Mana, ki ni bil prav poceni. Poleg tega je šlo za plastično igračo, katere glavni namen je bil dokupovati obleko in opremo. Zato nad zapravljanjem denarja za tovrstne stvari nisem bila najbolj navdušena. Matičevo željo sem izkoristila za to, da bi redno bral in tako izboljšal tehniko branja. Branja res ni maral, saj je le počasi napredoval, in v našem domu je takrat veliko »grmelo« in »bliskalo«, preden se je Matic lotil branja. Tako sem se z njim dogovorila za zbiranje nalepk, ki bodo nagrada za njegovo redno vajo. V ta namen sem pripravila mrežo metulja (sestavljeno iz kvadratkov velikosti centimeter krat centimeter), na katero je lepil nalepke, ki sem jih izrezala iz samolepilne folije različnih barv. Če se je branja lotil sam, je dobil več nalepk, če sem ga morala spomniti, pa manj. Nalepke je pridno zbiral in po mesecu ali dveh, so zapolnile celega metulja in sledil je nakup obljubljene igrače.

Res je, da je bila končna nagrada materialna, vendar v tem nisem videla nič slabega, saj si je stvar v resnici prislužil. In, roko na srce, igračo bi mu kupila v vsakem primeru, saj bi prej ali slej podlegla njegovemu prosečemu pogledu in pripovedovanju, kako čudovita igrača je to in kaj vse lahko z njo počneš.

Predlagano nagrajevanje z nalepkami bo verjetno uspešno za učence prve triade in za mnoge otroke, ki so že v drugi triadi. Za ostale pa predlagam, da namesto nalepk, ki se jim bi utegnile zdeti malo otročje, polja enostavno samo prekrižamo. Končna nagrada je lahko dodatek k žepnini ali kakšna dogovorjena materialna ali nematerialna nagrada, ki mladostniku veliko pomeni.

Ali to v resnici deluje?

Če nasedemo odrasli, kako ne bi tudi otroci. Le poglejte malo naokrog, kako ljudje v eni izmed trgovskih verig pridno zbiramo nalepke za cenejši nakup izdelkov, ki jih morda v resnici niti ne potrebujemo. Kako bi jih šele zbirali za izdelke, ki si jih v resnici tudi želimo imeti. Na primer novo torbico, ki smo jo videli v eni izmed izložb in bi se čudovito ujemala z našim zimskim plaščem ali avtomobilski dodatek, ki bi še mojemu staremu cliu dal izgled »turbo pošasti«.

Sicer pa ne vem, zakaj smo ljudje sploh tako podvrženi zbiranju nalepk. Morda je to kaj povezano z obdobji našega evolucijskega razvoja, ko smo se še ukvarjali z nabiralništvom in podobnimi aktivnostmi za preživetje. Sama sem na svetu že več kot pol stoletja in odkar pomnim, se zbirajo nalepke. V času mojega otroštva smo zbirali nalepke takoimenovane Plavokapice, potem je bilo zbiranje nalepk za opico Vali. In ne morem mimo čokoladic Kraljestvo živali, le da smo jim takrat rekli Životinjsko carstvo. Zadnja desetletja pa sem zgolj še opazovalka in ne morem se načuditi, koliko denarja zapravijo otroci in njihovi starši za nalepke nogometašev ali česa podobnega in kakšni kupi le-teh se najdejo v njihovih torbah, ko je katera od manij zbiralništva na vrhuncu.

Zbiranje nalepk za vztrajno in redno delo

Mogoče vas moj današnji predlog preveč spominja na zbiranje nalepk v trgovini in imate pomisleke, da bo vaš otrok preko tovrstnega nagrajevanja razvil to nesmiselno potrošniško navado. Morda res. Morda pa bo tako že skozi to naučil vztrajnega in rednega dela in da je le-to potrebno, če hočemo žeti uspehe in dobre rezultate.

Pogosto smo sicer priče, da nekaterim uspe tudi brez tega. Še zdaleč pa ne vsem. Mnogi udobno živimo samo zato, ker pridno in vztrajno delamo.

Odločitev, kako želite vi vzgojiti vašega otroka, prepuščam vam. Sama še vedno prisegam na pregovore kot so Brez dela ni jela, Brez muje se še čevelj ne obuje ali Za lenuha ni kruha.