Morda pa še ni čisto prepozno?

Zapisala: Mojca Klug, profesorica defektologije    

Datum objave: 14.5.2018

Počasi se približuje konec pouka. Še mesec in pol, pa se bodo na šolah tiskala in podpisovala spričevala. Mnoge otroke in mladostnike, predvsem pa njihove starše, pa že skrbi, kakšne ocene se bodo znašle v njih. Zato vam bodo v tem trenutku morda prav prišle nekatere moje misli in nasveti glede priprave na zaključek pouka, še posebej, če se je otrok oziroma mladostnik znašel v zagati.

Odločitev

Ko se pogovarjamo z otrokom oziroma mladostnikom o njegovih težavah in o tem, kako se bo lotil njihovega reševanja, je zelo pomembno, da počasi pride do prave odločitve: Bom ali ne bom. Že uporaba besed, s katerimi opredeli svoj odnos do tega ali bo ocene popravil ali ne in ali se bo za to res potrudil, je zelo pomembna. Če bo otrok rekel: »Poskusil se bom več učiti. Poskusil bom popraviti ocene. Poskusiti ni greh,« ga bo to manj motiviralo, kot če bo rekel: »Odločil sem se, da bom…«. Kajti samo poskusiti vedno daje možnost, da odstopimo ali si premislimo. Prava odločitev ni nikoli samo poskus, ampak je nekaj, kar bomo naredili z vsemi močmi in sredstvi, kar jih premoremo. Pri tem je pomembno, da se zavedate, da se ne morete odločiti namesto otroka! On je tisti, ki se mora odločiti, vi ste lahko samo ob njem in z njim, ne morete pa delati in se učiti namesto njega.

Načrt

Modra misel Gottharda E. Lessinga pravi: »Če najpočasnejši vidi svoj cilj, ga bo dosegel hitreje kot najhitrejši, ki brezglavo bega.«

Ste že doživeli trenutek, ko se je vsega nabralo preveč in ste imeli občutek, da ne boste zmogli in da pravzaprav sploh ne veste kje in kako bi se vsega, kar je prišlo pred vas, lotili? Tudi pri učenju je tako. Če se otrok oziroma mladostnik odloči, da bo začel trdo delati šele v mesecu maju, je zagotovo prvi občutek, ko pogleda vse gradivo, da ne bo uspel, ker je vsega preveč. Zato je pomembno, da si naredi načrt, pri čemer bo, seveda, dobrodošla tudi vaša pomoč. Gradivo naj si razdeli na dele oz sklope, ki naj bodo tako obsežni, da mu bodo omogočali, da se bo »učenjak« v načrtovanem obdobju prebil do konca in da mu bo na koncu ostalo še nekaj časa za ponavljanje. Seveda je pomembno tudi, da svoje delo časovno načrtuje in se načrta, seveda, drži. Brez izgovorov.

Če so se negativne ocene nabrale pri več predmetih, vsega ne bo mogel opraviti zdaj. Morda bo bolj modro, da se otrok oziroma mladostnik odloči, da bo izboljšal ocene le pri določenih predmetih in potem opravi še popravni izpit pri preostalem predmetu oziroma predmetih, ki bodo še ostali.

Tudi neuspeh je lahko dragocena izkušnja

Poznate koga, ki bi nikoli ne doživel neuspeha? Mislim, da ne. Življenje nam pač postreže z dobrim in slabim, z uspehom in neuspehom, z vzponi in padci.

Tudi naših otrok in mladostnikov ne moremo zaščititi pred padci in neuspehi, pa če bi še tako radi. Včasih morajo doživeti kakšen poraz, da pridejo do novih spoznanj. Kot pravi  Božidar Eržen: »Vsak poraz naj bo za človeka spodbuda za vztrajno pot naprej do končnega uspeha." 

Menim, da bodo nekateri otroci ali mladostniki več pridobili, če bodo kdaj doživeli tudi neuspeh, ko si ga zaradi nedela in neustreznega odnosa do učenja zaslužijo. Tako se bodo naučili kaj novega o vzroku in posledici in bolje razumeli pregovor da »Brez dela ni jela.«

Ponavljanje razreda

Ko sem bila še šolarka, je bilo ponavljanje razreda v osnovni šoli nekaj običajnega. Če učencu »ni šlo«, je pač še eno leto ostal v istem razredu in utrdil učno snov ter razvil tiste veščine in spretnosti, ki so bile pomembne za nadaljevanje v višjem razredu. Danes je ponavljanje razreda bolj izjema kot pravilo. Prepričana sem, da učitelji, ki staršem predlagajo ponavljanje razreda, o tem temeljito premislijo in pretehtajo vse možnosti. Staršem podajo predlog, ko so prepričani, da bo učenec zaradi tega kaj pridobil, se utrdil, dozorel,…

Pred mnogimi leti sem bila na šoli, kjer sem poučevala, vključena v poučevanje slovenščine za učence, ki so prišli iz drugega jezikovnega okolja in njihov materni jezik ni bila slovenščina. Pred učenci in učitelji je bila res težka naloga, saj ne le da so se morali naučiti jezika, morali so se naučiti tudi učne snovi, predpisane za določen razred. Deček Mirza (ime je izmišljeno) je v Slovenijo prišel v sedmi razred. Zelo hitro je osvajal jezik in učno snov in ob koncu šolskega leta bi bil lahko čisto pravično ocenjen pozitivno pri vseh predmetih, vendar v glavnem z zadostnimi ocenami. Učitelji, ki smo v dečku prepoznali velik potencial, smo staršem predlagali, da bi Mirza ponavljal razred in tako imel priložnost utrditi jezik in učno snov, ki je, roko na srce, v sedmem razredu precej zahtevna. Menili smo, da bo na ta način lahko v osmem in devetem razredu dosegel zelo visok splošni učni uspeh. Oče je bil presenečen in šokiran, saj je bilo družini do tistega trenutka pomembno zgolj to, da fant razred izdela. Pogajanja so bila dolga in precej težka za obe strani. Končala so se tako, da je oče popustil strokovni presoji in deček je naslednje leto ponavljal. Ker sem se potem zaposlila v drugi šoli, sem izgubila pogled v to, kaj se z Mirzo dogaja. Nanj me je spomnil njegov oče, ki med je nekaj let kasneje ustavil na ulici in se mi začel zahvaljevati za vse, kar smo učitelji takrat naredili za Mirzo. Ko sem končno prepoznala, kdo je gospod, ki me je ogovoril, in si v misli priklicala dečka z velikimi rjavimi očmi, mi je postalo jasno, o kom govori. Povedal mi je, da je Mirza osnovno šolo zaključil s prav dobrim učnim uspehom, uspešno končal srednjo šolo in da zdaj študira na strojni fakulteti.

V takih trenutkih si resnično rad učitelj.

Za konec

Kadar otroku v šoli iz takega ali drugačnega razloga ne gre, se starši in strokovni delavci znajdemo pred veliko dilemo, kako naj ukrepamo. Niti eni niti drugi žal nimamo steklene krogle, v katero bi lahko pogledali in napovedali izid. Zato je pomembno, da v tistih trenutkih, ko je treba sprejeti pomembne odločitve, stojimo na istem bregu in smo si pripravljeni prisluhniti. Skupaj moramo sprejeti odločitev. Predvsem pa je pomembno, da pri tem ob strani pustimo lastna pričakovanja in se odločimo v največjo možno korist otroka. In ne pozabimo, da na takih sestankih sedimo zato, ker bi tako eni kot drugi radi za otroka naredili največ kar znamo in zmoremo.

Sanje se začnejo največkrat z učiteljem, ki verjame v vas, vas pritegne in dvigne na višjo raven, včasih tudi z ostro palico, ki ji rečemo resnica.
Dan Rather