Kako v negotovih časih ohraniti optimizem pri otrocih?

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 2.11.2021

Živimo v negotovih časih. Zadnji dve leti se vse vrti okoli epidemije povezane z virusom in mediji so polni slabih novic. Zdravstveni krizi se je pridružilo še nezaupanje v odločitve strokovnjakov in vlade ter naraščajoč strah pred prihodnostjo. Ljudje postajamo nezaupljivi in nestrpni in vse skupaj se prenaša tudi na otroke in mlade. Toda upanja na izboljšanje situacije ne smemo izgubiti. Vedno se lahko osredotočimo na kaj dobrega, ali kot pravi Octave Feuillet: »Upanje je kot nočno nebo; nikdar ni tako temno, da ne bi odkrili kake zvezde.«

Zato je v teh časih še posebej zaželeno, da ohranjamo pozitivni duh in v prav takem vzgajamo tudi naše potomce.

V nadaljevanju vam bom poskusila predstaviti, zakaj je to tako pomembno. Najprej pa poglejmo, kakšna je razlika med optimizmom in pesimizmom.

Je kozarec na pol poln ali na pol prazen?

Vsi vemo, da optimist vidi kozarec, v katerem je voda nalita do polovice, kot napol poln, pesimist pa ga vidi kot napol praznega.

Optimizem in pesimizem sta dva skrajna načina našega razmišljanja oziroma pogleda na stvari in dogajanje okoli nas. Medtem ko se optimisti osredotočajo na pozitivno in verjamejo, da se bodo stvari in dogodki dobro iztekli, se pesimisti ravno nasprotno osredotočajo na slabo in negativno in verjamejo v slab izid dogodkov.

Medtem ko optimisti dogodke, ki se ne izidejo v skladu z njihovimi prepričanji, doživljajo kot začasne in še naprej verjamejo vase ter so pripravljeni vztrajati, pesimisti ob takih dogodkih doživljajo razočaranje in izgubljajo vero vase ter začnejo za vse kriviti sebe ali nekoga oziroma nekaj drugega ter hitro vržejo puško v koruzo. Zakaj bi se sploh trudili, če že vnaprej mislijo, da jim ne bo uspelo?

Ker si za našega otroka želimo samo najboljše

Vzgoja optimista v časih polnih izzivov ni lahka naloga. Ker pa si za naše otroke želimo le najboljše, vztrajajmo. Kajti optimisti so v primerjavi z ljudmi s pesimističnim pogledom bolj zdravi in praviloma dlje živijo. So bolj odporni in bolj zadovoljni sami s seboj, svojimi življenji in z odnosi z drugimi. S težavami se soočajo pogumno in se ne vdajo zlahka.

Dobro je, da se tudi pesimizem da preokreniti v bolj optimističen odnos do sveta. S primerno vzgojo in zgledom lahko pesimiste naučimo optimizma ter jih tako zavarujemo pred depresijo, kroničnim nezadovoljstvom, brezupom in slabo samopodobo.

Vpliv družbe na posameznika

Družba je do posameznika zelo zahtevna. Od njega veliko pričakuje in mnogi posamezniki se na to odzovejo z željo biti popolni in narediti še več in bolje. Pretiran perfekcionizem pa pogosto pelje v negativizem in pesimizem, ko posameznik začne obupovati nad seboj in nedoseženimi cilji. Jasno, nihče ni popoln in popolnost je mit, ki ga ni mogoče doseči.

Tukaj so še slabe novice, ki načenjajo naš optimizem. Informacije se še nikoli do zdaj niso širile tako hitro. Žal nam novice nemalokrat predstavljajo družbo, v kateri živimo, in dogajanje v njej na pristranski način. Osredotočajo se na slabo. Novice posredovane na ta način, vzbujajo strah ter nas polnijo s pesimizmom. Strastno spremljanje »velikih strašljivih« novic pa povzroči, da se počutimo vedno bolj nemočni in obupani.

Manj slabih novic – več optimizma

V dobro nas in naših otrok lahko naredimo kaj v tej smeri. Predlagam, da novice spremljamo preko tistih kanalov, ki ponujajo kratke in jedrnate informacije, ki so za nas pomembne. Izbirajmo tiste vire novic, ki se osredotočajo tudi na dobro in slabe vesti uravnotežijo z obveščanjem o napredku in vsem dobrem, ki se dogaja v družbi. Kot so recimo znanstvena odkritja, dosežki posameznikov, izboljšanje določene situacije. O novicah in dogodkih se z otrokom pogovarjajmo in otroku kar se da razumljivo predstavimo tisto, kar sliši in vidi. Ne ignorirajmo otrokovih vprašanj in si vzemimo čas, da nanje odgovorimo razumljivo in stvarno, saj so morda posledica njegovega strahu ali napačne interpretacije.

Janezek opazuje in se uči

Tudi za razvoj in ohranjanje optimizma je še kako pomemben vzor odraslih, pa tudi vrstnikov. Otroci in mladostniki jih opazujejo in tako zbirajo podatke, ki jim pomagajo graditi njihovo razumevanje sveta in odnos do njega. Še posebej mlajši otroci odrasle, zlasti starše, nekritično posnemajo, saj se jim zdijo veliki in pametni.

Otrok bo težko ohranjal optimizem, ki mu je bil »položen v zibko«, če bo starše videl, da so ves čas nezadovoljni, zaskrbljeni, če se stalno pritožujejo in kritizirajo vse in vsakogar, preklinjajo za vsako malenkost in napovedujejo slabe izide. Na podlagi njihovih komentarjev se bo naučil tudi jezika, ki ga uporabljajo, ko slabo govorijo o drugih, sebi oziroma dogajanju v družbi in se osredotočajo na to, česar nimajo ali niso dosegli, namesto na to, kar imajo oziroma kar jim je uspelo. Če bo otrok ves čas poslušal, da nimamo dovolj denarja za to in ono ali da je bilo v službi »grozno« ter da nas je policist oglobil, ker smo vozili zgolj deset kilometrov na uro prehitro, je zelo verjetno, da bo takšno negodovanje povzel tudi sam.

Od staršev se otrok zlahka nauči, da je ob neuspehu vredno poskusiti znova in vztrajati ali pa tega, da so vsa prizadevanja že vnaprej obsojena na propad. Otroku bomo naredili veliko dobrega, če mu z našim zgledom pomagamo ohranjati vero v pozitiven izid s prepričanji: »Zmorem.« »Uspelo mi bo.« Premagal bom težave.« »Ne bo konec sveta.« Otroku je potrebno pokazati, da pretežno zaupamo drugim, sebi in tudi njemu samemu. Zaupanje mu pokažemo tudi tako, da mu damo priložnost, da svoje težave razrešuje sam in da, ko stori nekaj novega in malo bolj drznega, na primer spleza na drevo, občuti ponos in uspeh.

Včasih je treba samo spremeniti besedišče in držo

Optimizma se je mogoče naučiti. Dokazano je, da z uporabo bolj pozitivnega jezika postanejo tudi občutki v zvezi s situacijo, ki morda ni najbolj rožnata, bolj pozitivni in občutek optimizma se poveča. K temu pripomore tudi telesna drža. Vzravnana drža in odločne kretnje pripomorejo k temu, da si bolj zaupamo in verjamemo, da nam bo uspelo in na koncu se bo to najverjetneje tudi zgodilo.

Optimizma je lahko tudi preveč

Ali je nevarno, če otroci vidijo svet zgolj skozi rožnata očala? Nobena skrajnost ni dobra. Otroci, ki so pretirano optimistični, se lahko nevede znajdejo v nevarnih situacijah. V dobi ko imamo na voljo nešteto virov informacij in ko se le-te širijo z neverjetno hitrostjo, jih je bolj kot kdaj koli prej pomembno vzgajati  v odločne osebnosti, da bodo čimbolj objektivno presojali informacije in dogodke ter sprejemali zdrave in premišljene odločitve. V želji, da bi naš otrok optimistično gledal na svet in dogajanje v njem, mu ne prikrivajmo resnice in ne dajajmo zavestno obljub ali laži v zvezi z razpletom neželenih situacij ali dogodkov. Zagotavljanje otroku, da se bo vse dobro končalo, ko za to nimamo realne podlage, ima pogosto ravno nasprotni učinek. Nenazadnje si lahko otrok drugačen razplet, kot mu je bil obljubljen, razlaga napačno in začne dvomiti vase in v svoje sposobnost ter izgubi zaupanje v nas.

Otrok mora biti pripravljen tudi na slabe izide in ko se zgodijo, mu pomagajmo, da se z njimi sooči in jih vendarle sprejme s kančkom optimizma: »Tudi to bo minilo.«

Za konec

Nekoč sem znanki pohvalila njeno obleko. Deležna sem bila zagrenjenega monologa, da ima obleko še iz študentskih časov, da si že dolgo ni ničesar novega kupila, ker so vedno brez denarja. Poslušati sem morala še o tem, kako podnajemniki že štirinajst dni zamujajo s plačilom najemnine za stanovanje, ki ga je oddajala. Pa še toliko druge »grenkobe«, da sem se odločila, da napake, da bi drugič spet pohvalila njeno obleko, ne bom nikoli več ponovila. Od takrat je preteklo veliko Save in vodni krog se je že neštetokrat obrnil. In v tem času sem se naučila izogibati »negativcem«. Kot rada rečem, sem raje sama kot pa za vsako ceno v družbi, če mi le-ta ne ustreza. Ker vem, da moj pozitiven in optimistični duh ne potrebuje negativcev in pesimistov, da bi me prepričevali, kako je vse slabo, krivično in narobe.

Zato si bom za konec izposodila misel pogumne in optimistične motoristke Benke Pulko, ki je na svojem jeklenem konjičku sama prepotovala svet. Misel je zapisala v svoji knjigi Pocestnica:

Dvomljivci so nevarna človeška vrsta, ki se jih je najbolje dosledno izogibati, da vam ne uničijo sanj, ki jih sami niso nikoli imeli.