Devetošolci se počasi poslavljajo od osnovnošolskih klopi

Zapisala: Mojca Klug, profesorica defektologije    

Datum objave: 17.5.2018

Čez mesec dni bodo po osnovnih šolah potekale valete, takoj za njimi pa že vpisi na srednje šole. Zato danes nekaj besed o prehodu iz osnovne v srednjo šolo.

Veliko vode je preteklo od takrat, ko sem zaključila osnovno šolo. Spominjam se, da je bilo takrat kar nekaj dogodkov, ki so bili zelo pomembni zame in ki so mi povzročali skrbi in strah. Svoje spomine sem združila v nekaj kratkih zgodbic v upanju, da bo katera od njih v pomoč vam ali vašemu mladostniku, preden za vedno zapusti osnovnošolsko klop.

Vsak naj sam izbere svojo pot

Zadnje razrede osnovne šole sem prijateljevala s sošolko Vesno. Vsi, ki so naju poznali, so za naju uporabljali izraz, da sva kot »rit« in srajca. To pomeni, da sva bili nerazdružljivi. Prvi pomislek, za naju obe je bil, kako bova »preživeli«, če ne bova več sedeli skupaj, skupaj pisali domačih nalog, se skupaj učili, skupaj poslušali najnovejše glasbe in se pogovarjali, o kom le neki, o fantih.

Z Vesno sva kovali načrte, da bova tudi v srednjo šolo šli skupaj. Moja prijateljica si je sicer želela na administrativno šolo, pa tudi njene ocene so bile občutno nižje od mojih. Sama pa sem se odločila za medicinsko. Administrativna šola me ni niti najmanj mikala, sploh pa ne desetprstno tipkanje in sedenje na mestu. Zato se je Vesna odločila, da bo ona sledila meni. Skupaj sva šli na informativne dneve. Zelo sem vesela, da so nas na medicinski srednji šoli odpeljali naravnost v bolnišnico in na oddelek. Tam so nam pokazali nekaj težjih bolnikov, da bi si lažje predstavljali, kaj nas čaka. Moj želodec je zdržal, Vesnin pa ne. Tako sva ugotovili, da je slovo neizbežno in veseli me, da je bilo tako. Vsaka si je izbrala svojo pot in tako je prav.

Nasvet: Veliko se pogovarjajte s svojim mladostnikom o tem, da naj sledi svojim sanjam in ciljem, predvsem pa naj izbere tisto šolo, ki ga veseli. Ne glede na to, katero bo izbral njegov prijatelj.

Kdo je dovolj priden in pameten?

V osnovi šoli sem vsak razred zaključila s prav dobrim uspehom, razen prvega in zadnjega, ki sem ju okronala z odličnim. V razredu pa smo imeli nekaj odličnjakov, ki so bili v naših očeh skoraj »popolni«. Večinoma so prihajali iz premožnejših družin in njihovi starši so bili zaposleni na prestižnih delovnih mestih. Bili so vedno lepo oblečeni in v redovalnici so se poleg njihovih imen bleščale same petice. Takrat je bilo samo po sebi jasno, da te otroke čaka stol v gimnaziji. Mi, ostali, ki smo spadali v družine delavcev in uradnikov, pa naj bi se vpisali v »poklicne« srednje šole, saj je bilo pomembno, da bomo čim prej pri »kruhu« in imeli takoj po srednji šoli že zagotovljen poklic.

Poklicni svetovalec, ki me je takrat testiral, je mojim staršem svetoval vpis v eno od takih srednjih šol, češ da nisem dovolj pridna in tudi ne dovolj pametna.

Seveda se je z leti izkazalo, da imam veliko delovnih navad in volje in moja »zgodba« se je iztekla bolje kot marsikatera zgodba tistih, ki so v našem skupnem otroštvu veljali za »potencial«.

Nasvet: Biti odličnjak v osnovni šoli še ne pomeni, da imaš tudi dobre delovne in učne navade. Dobre ocene v osnovni šoli ne zagotavljajo absolutnega uspeha v srednji šoli. Ostanite »budni« tudi če je vaš otrok osnovno šolo zaključil z odliko in brez težav.

Janez bi rad postal kuhar

Se spominjate tistih mojih sošolk in sošolcev, ki sem jih opisala v prejšnji zgodbi? Janez je bil eden od njih. Popoln odličnjak! Toda… Janez se je odločil, da bi rad postal kuhar. Na naši šoli je zavladalo alarmantno stanje. Učitelji, svetovalni delavci in starši so stikali glave in skupaj ugotavljali, kaj bi lahko storili, da bi Janezu to preprečili. Na kuharsko šolo so se takrat namreč vpisovali najstniki, ki jim v osnovni šoli ni šlo najbolje. Takrat se nikomur niti sanjalo  ni, da lahko dober in sposoben kuhar postane kuharski mojster in »Le Chef« elitne restavracije ali celo medijsko znana in popularna osebnost, kot sta na primer Bine Volčič ali Jamie Oliver.

Nasvet: Nihče ne more čisto natančno napovedati, kakšni poklici bodo obstajali v prihodnosti. Po ljubljanskem BTC-ju že vozi vozilo brez voznika. Bodo torej vozniki čez desetletje ali dve sploh še potrebni?

Družbeno bolj cenjen poklic ni zagotovilo za človekovo srečo. Ali res verjamete, da je lahko zdravnik ali arhitekt bolj srečen od peka ali vrtnarja? Pomembno je, da človek rad opravlja svoj poklic in da se v delovnem okolju dobro počuti..

Trinajstica mi ni prinesla nesreče

Ko sem prišla v srednjo medicinsko šolo, sem bila v redovalnici vpisana pod zaporedno številko 13. Zelo me je bilo strah, če bo vse potekalo v redu. Tako kot vsakogar drugega, ko se znajde na življenjski prelomnici. Skrbelo me je, če bom zmogla in trinajstica, pod katero sem bila zapisana, mi pri tem ni bila niti v najmanjšo pomoč. Prvih nekaj mesecev sem bila popolnoma prepričana, da mi ne bo uspelo izdelati srednje šole in da je število 13 slab znak. Šele potem, ko so začele padati dobre ocene, sem začela verjeti, da to število nima nobene zveze s tem, ali mi bo uspelo ali ne. Zaupam vam lahko še, da o tem do sedaj nisem nikomur povedala, ker me je bilo sram, da se mi bodo smejali.

Nasvet: Vaš mladostnik je, četudi tega ne pokaže, zelo prestrašen.  Če vam le dopusti, se veliko pogovarjajte z njim. Predvsem pa si vzemite zanj čas, ko začutite, da bi vam rad nekaj zaupal. Velikokrat se namreč zgodi, da človek končno zbere pogum, da bi spregovoril o sebi, pa ravno takrat »nimamo« časa poslušati, ker nas na kuhinjskem pultu čaka nepomita posoda ali ker se ob 19. uri začnejo osrednja poročila. Če začutite, da vam je mladostnik pripravljen odpreti srce ali zaupati kakšno svojo skrivnost, tega trenutka nikakor ne zapravite, ker se morda ne bo več vrnil.

Moj prvi »cvek«

Moja prva ocena v srednji šoli je bila nezadostna. Pri anatomiji, kjer je bilo treba osvojiti tudi latinske izraze za dele človeškega telesa. Latinščina je bila za nas nekaj novega in zdela se nam je zelo težka. Za prvo ocenjevanje se je bilo treba naučiti 30 ali morda 40 besed: srce – cor, ključnica - clavicula, možgani - cerebrum itd. Hvalabogu, da se je staršem zdela moja nova učna snov zelo zanimiva in sta oba sedela z menoj, ko sem v nedogled ponavljala nove besede, tako da sta vedela, da sem se res učila. Vsekakor pa mi kombinacija številke 13 v redovalnici in prve ocene, ki je bila negativna, ni bila v korist in ni spodbujalo moje pozitivne samopodobe in samozaupanja.

Nasvet: Veličina ni v tem, da nikoli ne padeš, temveč da se po padcu vedno pobereš. (kitajski pregovor). Stojte torej otroku ob strani, ko se bo srečeval z neuspehi in porazi. Ne pobirajte ga vi, kadar pade, ampak ga spodbujajte, da se pobere sam in, če je potrebno, mu ponudite roko.

Kako je Meta začela »špricati«

Meta je na medicinsko šolo prišla zato, ker so tako želeli njeni starši. Pri angleščini je že v osnovni šoli imela same dvojke. Težave pri tujem jeziku so se nadaljevale tudi v srednji šoli. Med urami angleščine, kasneje pa tudi pri matematiki, je bila čisto trda in verjamem, da bi se raje pogreznila v zemljo, kot prenašala občutek, da nič ne zna in da na vprašanja profesorjev vedno odgovori narobe. Sprva se je s svojo stisko še nekako spoprijemala, čeprav smo vsi sošolci čutili, kako težko ji je in se nismo smejali mnogim »neumnostim«, ki so letele iz njenih ust, ker snovi ni razumela. Počasi pa se je začelo dogajati, da je ravno med angleščino morala k zobozdravniku ali pa ji je postalo slabo in je prosila, če lahko gre domov. Seveda je izgovorov in razlogov, da ne bi bila pri pouku, počasi zmanjkalo.  Začela je manjkati brez pojasnila, še posebej če je bilo napovedano spraševanje ali pisno ocenjevanje. Vsakič, ko se je po takem izostanku pojavila, je bila najprej deležna litanij in groženj in, jasno, naslednjič je spet ni bilo. Ko je razredničarka starše obvestila o dogajanju, so bili presenečeni in na Metino srečo so se odločili, da Meta zamenja program in gre v gostinsko šolo. Tam ji je šlo bolje in tudi pouk je nehala »špricati«.

Nasvet: Spremljajte, kako gre otroku. Ne pozabite na moj nasvet z začetka tega šolskega leta, da september ni čas za to, da preizkušate otrokovo samostojnost in delovne navade, temveč čas, ko se ponovno vzpostavlja nek red in rutina, ki je pomembna za to, da bo delo in učenje teklo čim bolj gladko in sproti. Predvsem pa od otroka ne pričakujte, da bo uresničeval vaše neizpolnjene želje iz mladosti.

Prepričana sem, da sem zdaj v vas prebudila spomine na čas, ko ste vi šli v srednjo šolo. Razmislite o svojih zgodbah. Se bi lahko vaš najstnik iz njih česa naučil? Pripovedujte mu jih. Ne kot litanije in opozorila, pač pa kar tako. Ali sploh veste, kako radi najstniki prisluhnejo življenjskim zgodbam odraslih in v kakšno olajšanje jim je, ko izvejo, da nihče ni popoln in da takšen ni bil niti v mladosti. Niti njegovi učitelji, niti njegovi starši.