Dolgočasje ni vedno prepovedano 

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 18.1.2022

Na začetku tokratnega prispevka se bom vrnila v čas, ko sem hodila v peti razred osnovne šole. To je bilo res eno čisto drugo stoletje, celo tisočletje. Takrat smo se začeli učiti angleščino. Edini učbenik je bila tanka knjižica, v kateri so bile zbrane kratke lekcije, na kratko je bilo ob vsaki predstavljeno novo slovnično pravilo, sledilo mu je nekaj nalog. Le-te smo običajno večkrat zapovrstjo ustno rešili pri pouku, za domačo nalogo pa jih je bilo potrebno še zapisati v zvezek. Vse je potekalo zelo počasi. Veliko časa se je namenilo tako imenovanemu drilanju. Nikamor se ni mudilo in včasih nam je bilo celo dolgčas.

Skoraj vsaka učna ura je poleg klasičnega poučevanja in učenja imela tudi nestrukturiran, neformalni del. Takrat smo se z učitelji pogovarjali o različnih temah in spoznavali še kaj takega, kar ni bilo neposredno povezano z učno snovjo. Z odprtimi usti smo prisluhnili tudi naši novi in za tisti čas precej neobičajni učiteljici angleščine. Od ostalih je odstopala že po živo rdeče pobarvanih laseh in načinu poučevanja. Poleg učenja angleškega jezika smo med drugim spoznavali tudi Anglijo in navade Angležev. Navdušeno nam je pripovedovala o tistem znamenitem čaju ob petih. Še najbolj pa nas je prevzela, ko nam je povedala, kako potrpežljivo Angleži stopijo v vrsto, kjerkoli se le-ta pojavi. In da je pri njih samo po sebi umevno, da tisti ki pride zadnji, stopi na rep vrste in čaka. Znala nas je navdušiti za učenje in primerno vedenje. Celo čakanje v vrsti je z njo dobilo drug pomen.

Otroci  morajo znati počakati

Na mojih seminarjih za učitelje na katerih je bila glavna tema diferenciacija pouka, je bila največja dilema slušateljev, kako preprečiti, da bi se otroci dolgočasili ali celo povzročali nemir in nered medtem ko čakajo na svoje gradivo. Mnogi učitelji imamo izkušnje, da nekateri otroci ne znajo niti malo potrpeti in počakati, vedno hočejo biti prvi v vrsti in če niso ves čas zaposleni, se začnejo vrstiti težave. Prepričana sem, da je treba otroke naučiti tudi tega kako, kot rečemo neformalno, »gledati v luft«. To pomeni počakati, četudi nam je pri tem dolgčas. Še bolje je, če se otrok nauči kakšne tehnike, ki mu pomaga preživeti trenutke, ko mu je res dolgčas.

Vaja potrpežljivosti se začne zgodaj

Otroci se morajo čimprej navaditi tudi potrpežljivosti, reda in čakanja. Življenje je ena velika čakalnica. Kar naprej nekaj čakamo, kajne? Ko smo mladi, je čakanje še posebej naporno. Zato je dobro, da starši in vsi drugi ki delamo z otroki, te mlade dušice naučimo tudi počakati, predvsem pa ob tem doživeti mir. Pri nemirnem otroku, ki je navajen dobiti vse in to takoj zdaj, je trening potrpežljivosti bolj zahteven in na drugi strani zahteva tudi potrpežljivost odraslih. Pomagamo mu lahko s štetjem ali peščeno uro in čas »brezdelja« postopoma podaljšujemo.

Ne dovolimo si, da bi hiteli zgolj iz navade

Ozrite se naokoli, ko greste po nakupih ali ko se peljete z avtomobilom. Vsi ljudje hitijo, bi zapela Neca Falk. Vsem se nekam mudi. Pa se jim res? Se preden začnejo hiteti vprašajo, če je hitenje nujno ali hitijo kar tako iz navade in že zdavnaj osvojene lekcije sodobnega hitrega življenja. Vse kar počnemo, je vedno bolj usmerjeno k cilju, pot pa nam povečini sploh ni pomembna. Prav pot pa je cilj! Nejc Zaplotnik je v svoji knjigi zapisal:»Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«

Da to drži kot pribito, sem spoznala, ko sem prehodila svojih prvih 800 kilometrov Camina, romarske poti po Španiji, in ves mesec nestrpno pričakovala trenutek prihoda v Santiago. Ko sem prispela tja, pa se ni zgodilo nič. Nobenega posebnega občutka, nobenih fanfar v moji glavi. Prej praznina. Takrat sem resnično spoznala, kaj pomeni modra misel Pot je cilj.

Ker nas otroci ves čas opazujejo, kot rada poudarim, se bo naše vedenje, ko se znamo umiriti in sprejeti čas, ki nam je dan »za nič« in ko se nam nikamor zares ne mudi, preneslo tudi na otroke.

Neučakanost se kroti počasi in na dolgi rok

O instant generaciji sem že pisala in prispevek se še vedno nahaja med koristnimi in uporabnimi vsebinami na spletni strani Kopije nove oziroma na povezavi https://www.kopija-nova.si/vzgoja/takoj-zdaj-hitro-prislovi-instant-generacije .

Z vami bi rada delila še izkušnje iz obdobja, ko sem na šoli vodila ugankarski krožek. Večina otrok je na začetku takoj obupala, če je bilo potrebno malo bolj napeti možgane ali če se ni vse skupaj sestavilo v nekaj minutah. Počasi in z veliko truda in moje potrpežljivosti se je čas njihovega vztrajanja podaljševal in krožek bi se lahko imenoval tudi krožek potrpežljivosti in vztrajnosti. Mislim, da sta bili večja dota dejavnosti prav ti dve veščini in ne toliko to, da so se otroci naučili reševati križanke, razne mreže, sudokuje, gobeline, tangrame ter podobne zanke in uganke.

Predlagam, da otroku za kratkočasenje že zgodaj ponudite razne miselne orehe in naloge. Vztrajajte pri zahtevi, da otrok izbere eno nalogo in jo potem tudi reši od začetka do konca. Večinoma opažam, da starši otrokom ponudijo revije s tovrstnimi nalogami, potem pa otroci naloge rešujejo površno, jih ne rešijo do konca ali pa samo malo poskusijo in gredo naprej. Večina teh zvezčičev je potem napol prazna in še tisto kar je rešeno je »kr neki«, kot bi se izrazili mladi. Če otroku kupite tako revijo, je smiselno, da pri reševanju tudi sodelujete, predvsem pa da otroka vodite, da naloge rešuje potrpežljivo in brez hitenja. Šele tako bo tovrstno gradivo sčasoma doseglo enega od svojih namenov: da se otrok zaposli, vi pa imate tako nekaj časa zase ali za to, kar bi radi postorili.

Koristno preživljanje prostega časa

Žal vedno več otrok vedno pogosteje in vedno dalj časa dolgočasje premaguje s pomočjo sodobnih tehnologij. Le-te povzročajo odvisnost, zato moramo starši prevzeti vlogo nadzornika in omejevalca. Mi smo odrasli in mi moramo postaviti pravila.

Odrasli si moramo vzeti pravico da upravljamo z otrokovim časom, kadar oni še tega ne zmorejo Naša pravica so tudi prepovedi, omejitve, določanje in odločanje!

Otroci bolj kot bliskanje, piskanje, hitenje potrebujejo gibanje v naravi, čas za druženje in medsebojne odnose. Poskrbimo, da otrok del prostega časa preživi na prostem, v naravi!

Otrok naj bo tudi že od malega vpet v družinske obveznosti in naloge v gospodinjstvu. Naj mama ali oče ne opravljata sama hišnih opravil medtem ko otrok igra igrice na svoji napravi ali gleda televizijo. Naj sodeluje pri kuhi, pospravljanju, načrtovanju tedenskega nakupa in podobnem. Pri vsaki od teh obveznosti naj ima nalogo tudi on.

Začarani krog

Pred kratkim sem gledala oddajo, ki obravnava vpliv pametnih naprav na otrokovo motivacijo. Nekako takole so razložili začarani krog. Starši otroku zvečer pred spanjem za nagrado in sprostitev dovolijo igranje igrice na računalniku ali tablici. Namesto da bi se ob tem otrok sprostil, se razživi. Ko je čas za spanje, se zgodi nasprotno od pričakovanega – otrok težko zaspi. Zaradi modre svetlobe, ki jo tik pred spanjem oddaja naprava, se zmanjša tudi izločanje melatonina, hormona, ki je v našem telesu odgovoren za spanje. Otrok težko zaspi, njegovo spanje pa je manj kakovostno. Posledično se njegove »baterije« manj napolnijo. Noč je namreč čas, ko se tudi človekove »baterije« še posebej intenzivno polnijo. Drugi dan mu večino energijo vzamejo aktivnosti v šoli. Če otroka popoldne spodbujamo k telesni dejavnosti, se zaradi nenaspanosti in utrujenosti ne bo odzval. Raje se bo vrnil k računalniku ali tablici. Ker se mu to zdi veliko lažje. In krog je sklenjen.

Ko otroku omejujemo čas, ki ga bo preživel pred računalnikom ali drugo napravo, ni pomembno zgolj KOLIKO ČASA bo to smel početi, pač pa tudi KDAJ bo to počel.

Tako imenovana prirojena lenoba

Razlogi za to, da otrok ne kaže interesa za šolsko delo in druge dejavnosti so lahko zelo različni. Lahko ima otrok učne težave ali težave pri razumevanju navodil, tudi težave z motoriko. Ker je neuspešen, se začne dejavnostim izogibati. Na drugi strani so »zelo« pametni otroci, ki običajno shajajo brez učenja in dodatnega dela. Ti otroci težko razvijejo delovne navade, saj čez postavljene zahteve običajno pridejo mimogrede. Razlog je lahko tudi življenjski slog družine. Če imajo starši, ko pridejo iz službe, navado, da popoldne preživijo v naslanjaču, bo ta življenjski slog zlahka posvojil tudi otrok. Lahko vzrok tiči tudi v osebnostnih lastnostih, energetski opremljenosti in naravnanosti otroka. Ljudje smo po naravi nagnjeni k tako imenovani prirojeni lenobi in se delu prav radi izognemo. Samodisciplina, delovne navade in motivacija so tiste lastnosti, ki nam pomagajo premagovati »vgrajeno« lenobo. Zato je pomembno, da otroka spodbujamo že od malega, da razvija prej naštete veščine in lastnosti ter smo jim pri tem tudi dober zgled.

Koliko popoldanskih dejavnosti naj obiskuje otrok?

Izbira popoldanskih dejavnosti naj temelji na otrokovi želji in interesu. Merilo za število dejavnosti naj bo čas, ki ga bo za te dejavnosti potrošil otrok in nenazadnje tudi mi, če ga bomo na te dejavnosti vozili ali spremljali. Otrok naj z njimi ne bo preobremenjen in naj mu ne vzamejo toliko časa, da bi bil zaradi tega izvzet od drugih odgovornosti. Vedno mu mora ostati še dovolj časa za opravljanje obveznosti za šolo, druženje s prijatelji in nenazadnje tudi družinskimi člani, pomoč v gospodinjstvu ter počivanje, sprostitev in polnjenje baterij za naslednji dan. Na otrokovem urniku naj vedno ostane tudi majhen prostorček za dolgočasenje.

Taksisti ali spremljevalci?

Otroci poleg vsega drugega potrebujejo naslednje tri stvari: gibanje, gibanje in čas za gibanje. Ste pomislili, da bi lahko namesto taksista postali spremljevalci? Še posebej če je treba otroka peljati na negibalno popoldansko dejavnost, na primer učenje jezika, odidimo tja peš. Če je predaleč, se odpeljimo del poti z avtom, zadnji del pa prehodimo. Gibanje na zraku in druženje z otrokom bo koristilo in dobro delo tudi nam.

Za konec in v razmislek vam ponujam utrinek iz Pavčkove pesmi Upočasnitev:

Hitro hitijo hijene ur za upehanim plenom,
upočasni korak, romar, od naglice vidiš malo,
same približnosti, le tu in tam kamen, ki se ponuja za sedež,
in pejsaž za postanek oči;
zaustavi tek, sedi na breg, vzemi brezdelje v naročje,
naj ti prede prejo preteklih dogodkov in dirko odtekanja časa.
Stoj in miruj.