Takoj, zdaj, hitro – prislovi »instant generacije«

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 6.4.2021

V tokratnem prispevku vam bom predstavila besedne vrste. Moj namen pa ni, da bi utrjevali slovenščino, pač pa da bi si pobližje ogledali značilnosti sodobne družbe, katere pomembni člani so tudi naši otroci in mladostniki. Le-ti bodo vse, česar se bodo naučili danes, prenesli tudi v svoj nabor etičnih in moralnih vrednot, življenjski slog, odnos do soljudi, živali in narave, ko bodo postali odločevalci in volivci.

Kot praktik z mnogimi izkušnjami pri delu z otroki opažam kar nekaj sprememb, ki jih je prinesel sodobni »instantni« čas.

Vse mora biti takoj

Pri mnogih mladih je najpogosteje uporabljen časovni prislov: takoj. Otroci postajajo bolj nepotrpežljivi, kot so bili nekoč. Težko počakajo. Toda tudi znati počakati je pomembna veščina, ki se je otrok uči preko izkušenj in posebnih življenjskih situacij, ki ne ponujajo druge možnosti, kot biti potrpežljiv in počakati.

Vztrajanje in potrpežljivost

Če je nekaj malo bolj naporno ali če niso takoj doseženi odlični rezultati, se marsikateri otrok ali mladostnik prehitro vda, vrže puško v koruzo in zamenja aktivnost. Nekoliko večji napor je zanj nekaj, čemur se je potrebno izogniti, ker je neprijeten. Vztrajanje pri dejavnosti je kratkotrajno, saj je precej lažje reči: »To mi ne gre. Jaz nisem za take reči. Ne morem. Drugim je lahko, jaz imam pa smolo.«

Tudi odrasli težko počakamo

Odrasli smo zgled. Ste se kdaj opazovali v vrsti v trgovini? Sama sem pri sebi opazila, da me čakanje spravlja ob živce, pa četudi se mi nikamor ne mudi. Ne znam izkoristiti časa, ko čakam, da bi se malo odklopila, pomeditirala. Ko stojim v koloni, pa se nemalokrat sprašujem, ali se res vsem, ki nervozno trobijo ali celo nevarno prehitevajo, resnično tako zelo mudi. Vsem zagotovo ne.

Zato zadnje čase to ozaveščam. Pri frizerju recimo odklonim ponujeno revijo in raje posedim v miru, pustim mislim, da kam odtavajo. Ali pa se zazrem v prazno in ne razmišljam o ničemer. Ali pa preprosto opazujem dogajanje okrog sebe. Opazujem frizerko, ki nanaša barvo na lase. Frizersko vajenko, ki se  z metlo spretno suče med stoli in pometa odstrižene pramene las. Opazujem upokojenki, ki umirjeno klepetata in nehote prisluhnem, s kakšnim navdušenjem pripovedujeta o svojih vnučkih ali pa tarnata o bolečinah v nogah, križu ali o kakšnih drugih temah iz življenja upokojencev. Vabim vas, da poskusite tudi vi. Naenkrat postane čakanje prav prijetno in kratkočasno.

Ko boste sami navdušeni nad takšnimi mirnimi prostimi minutami, boste lažje navdušili tudi mlade, da se naučijo potrpežljivosti, predvsem pa umika v trenutek ali dva mirnosti sredi hitenja od ene do druge dejavnosti. Tako kot se otroci hitro nalezejo naše neučakanosti in bržkone nepotrebne nervoze, se lahko enako hitro nalezejo tudi naše umirjenosti in potrpežljivosti. Tega jih resnično lahko naučimo le z lastnim zgledom in načinom življenja.

Zelo moden števnik je »prvi«

V različnih šolskih situacijah prihaja do urejanja učencev v vrsto ali kolono. Še preden se to začne, se že najde nekaj otrok, ki držijo roke visoko v zrak, z njimi mahajo in se trudijo na različne načine biti opaženi, da bi bili izbrani za prvega. Nemogoče je narediti tako, da bi bilo pet ali sedem otrok prvih. Zato se moramo odrasli znajti z določenimi načini izbire prvega. To storimo bodisi z rotacijo bodisi z abecednim redom, biti prvi za nagrado in podobnimi pravili. Nekateri otroci, ki niso izbrani za prvega, pri tem zelo burno reagirajo in ne sprejmejo razlage, da so bili na primer prvi že prejšnji dan in da je danes prav, da je prvi še kdo drug.

Še malo o popularnih zaimkih

Med svojilnimi zaimki izstopajo moj, moja, moje. Med osebnimi pa jaz. Čeprav se lahko kot družba pohvalimo s solidarnostjo, medsebojno pomočjo, prostovoljstvom in dobrodelnostjo, opažam naraščanje egoizma in pomanjkanja empatije.

Preprosto ne opazimo težav drugih in ne znamo prisluhniti. Vidimo samo svoje težave, ki so, seveda, najhujše. Dojemanje revščine in stiske je okrnjeno. Morda sem vam že kdaj povedala zgodbo o tem, kako sem nekega 10. maja, na dan ko se je rodil Ivan Cankar, brala otrokom. Saj se spomnite njegove črtice z naslovom Desetica? Mati je Ivanu poslala zadnjo desetico. Srce parajoče dejanje, na katerega so otroci odgovorili z: »Zakaj pa ni šla na bankomat?« Zato sem jim poskušala predstaviti tisti čas in revščino Ivanove družine, pa niso zmogli razumeti, kaj pomeni, da niso imeli za kruh. Pač kupiš moko in ga spečeš. Ja, stisko, revščino in pomanjkanje je marsikomu, ki živi v obilju, težko razumeti.

Kaj lahko naredimo odrasli

S tokratnim prispevkom ne kažem na otroke in mlade, da so slabi. Predvsem želim poudariti, da je nekaterim tematikam v okviru vzgoje potrebno nameniti več pozornosti in otrokom s pravim zgledom pokazati, da na tem našem planetu živimo skupaj in da je za naše bivanje tukaj še kako pomembno sodelovanje, medsebojna pomoč in razumevanje. Da se je za uspeh potrebno potruditi in da se pravi duh uspeha ali zmage razvija ob našem trudu in včasih tudi odrekanju. Pa da ne moremo vedno biti prvi.

Še najbolje bi bilo, če bi vsi prebivalci našega planeta sklenili navidezni krog, v katerem bi bili povezani in ne bi bilo ne prvih in ne zadnjih, ker bi bili vsi med. Tako sem prispevek zaključila s še enim predlogom. Prav lepo smo ponovili besedne vrste. Kaj pravite?