Vsi moramo znati reči tudi NE

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 5.4.2022

Ne vem, kako je z vami, toda zase lahko trdim, da je bila šola kako reči NE dolga in težka. Najprej sem na vsak predlog ali prošnjo odgovorila z JA, nato pa sem se po lestvici počasi premikala do nesigurnega NE. Le-tega je najpogosteje spremljalo opravičilo, dolga obrazložitev in slab občutek. Šele po številnih izkušnjah mi je uspelo priti do znanja in moči, da ob predlogu ali prošnji najprej premislim: »Kaj si pa jaz zares želim? Kaj bi pa jaz rada? Kaj pa bo zame pomenilo, če bom odgovorila z JA ali NE?« In če presodim, da je cena privolitve zame previsoka, se toliko lažje odločim za negativen odgovor. Prav dobro že vem, da reči JA, kadar v resnici želiš reči NE, običajno pomeni zanikanje samega sebe in z JA, ki ga v takih primerih rečem drugemu, hkrati rečem NE sama sebi.

O, seveda, lekcija še vedno ni v celoti osvojena, saj se vedno pojavijo situacije in ljudje, ki jih je težko zavrniti.

Zakaj je lažje reči JA kot NE?

Razmišljala sem, zakaj nam je nekako lažje pritrditi kot odkloniti. Verjetno zato, ker smo že kot otroci pohvaljeni in deležni potrditve, če smo krotki in se ne upiramo. NE že v času moje mladosti ni bil zaželen niti s strani staršev niti učiteljev. Roko na srce, saj še danes večinoma ni.

K temu da lažje rečemo JA, pripomorejo tudi pritiski na našo vest in socialni čut s strani drugih. Težko nam je prenesti oznako, da smo nesočutni, ali celo egoisti, čeprav je egoizem do določene mere prav dobra vrlina. Še posebej kadar imamo opravka z ljudmi, ki kar naprej nekaj pričakujejo od nas in znajo na primer zelo dobro igrati vlogo žrtve, ki jo je kar naprej treba reševati, medtem ko sama zase ne naredi ničesar.

JA pogosto rečemo, ker si želimo biti sprejeti in imeti prijatelje. To pa ima svojo ceno.

Vsi starši se skoraj zagotovo kdaj srečamo s situacijami, ko vidimo, da so našega otroka vrstniki potegnili v neko dejanje ali vedenje in da je naredil nekaj, česar sicer ne bi. Ko ga vprašamo, zakaj je nekaj takega storil, po navadi odgovori: »Zato ker potem on/ona ne bi bil/-a več moj/-a prijatelj/prijateljica. In se ne bi več družil/-a z menoj.« Saj so vam znani pogovori o tem, kdo je zares tvoj prijatelj in tako naprej?

Kaj pa ko starši rečejo NE

Otrok med svojim odraščanjem s strani staršev naleti na veliko NE-jev. Začne se v ranem otroštvu, ko je otrok že sposoben nekaj narediti sam. NE rečemo, ko se steguje proti štedilniku, pa ko da v usta kamen, ki ga je pobral na tleh.

In nadaljuje se vse do situacij, ko nas naš najstnik prosi, da bi lahko ostal zunaj dalj, kot se nam zdi prav ali ko si želi narediti tatu ali pa ko se za v šolo neprimerno obleče.

V vseh teh situacijah nas opazuje in se od nas uči. Na primer naše neomajnosti in odločnosti. Ali pa kreativno išče metode in načine, s katerimi nas bo omehčal, da si bomo morda premislili. Prej ali slej spozna, kako daleč seže naš NE in kdaj se je z nami smiselno pregovarjati in kdaj ne. To so zanj dragocene izkušnje.

Toda pozor, če nenehno odgovarjamo z NE, lahko to povzroči, da beseda NE izgubi svojo moč. Zato bodimo, ko gre za vzgojo naših otrok z NE, previdni in premišljeni. Naj odločen in trden NE ostane za situacije, ko je zares potreben.

Še posebej z najstnikom poskušajmo sklepati dobre kompromise, kajti ob neprenehnih NE-jih nam bo upravičeno očital, da itak vedno rečemo NE in da ga ne razumemo. Med »belim« JA in »črnim« NE je še veliko odtenkov »sive«, kajne?

Kako otroka naučiti reči NE in NE sprejeti?

Reči NE se otrok nauči z zgledom. Prav tako se z zgledom nauči, kako odreagirati na NE in ga ne vzeti osebno.

V šolo »NEjanja« zagotovo sodijo tudi lekcije premagovanja strahu pred zavrnitvijo. To so situacije, ko otrok ali mladostnik želi nekaj vprašati ali kaj izprositi, pa si tega ne upa storiti. Spoznavanje tega da imajo tudi drugi pravico reči NE in da zaradi tega ni konec sveta, je prav tako del šole življenja.

Pri otrocih in mladih, ki imajo veliko težav z reči NE, so učinkoviti načini tudi igranje vlog, pogovor in pojasnila. Tudi analiza resničnih ali fiktivnih situacij je lahko pomemben način učenja. Preko njih otrok oziroma mladostnik spozna, da ima pravico reči NE, če ga izvolijo za predsednika razredne skupnosti, pa to ne želi biti, da mu ni treba napisati domače naloge za nekoga drugega in da mu ni treba prišepetavati sošolcu med testom in podobno.

Kaj pa ko NE reče nam, staršem?

Če nas otrok kdaj pa kdaj zavrne in to utemelji, bodimo ponosni, saj je to znak, da osvaja lekcijo »NEjanja«. Če nas bo poskušal zavrniti pri opravilih, ki so njegova dolžnost, mu tega ne dovolimo. Saj dobro vemo, kako je z opisom del in nalog v službi. Dela za katera smo zaposleni in tudi plačani, pač moramo opraviti. Lahko pa zavrnemo dodatno delo, dodatne ure dela ali sodelovanje v dodatnih projektih. Tako naj bo tudi doma. Odnesti smeti, napisati domačo nalogo, sodelovati pri čiščenju in gospodinjskih opravilih je dolžnost. Priložnosti, ki dovoljujejo izbiro pa so: udeležba na družinskem izletu, obisk pri prijateljih, nabiranje borovnic, obiskovanje interesne dejavnosti, ki smo jo mi izbrali, nastop na prireditvi, če je to naša in ne otrokova želja ter podobno.

Kaj o naših NE mislijo drugi?

Za konec poglejmo, kakšen vtis naredimo na druge, če znamo reči NE, kadar ne želimo reči JA.

Morda bomo koga z odklonitvijo presenetili in tiste, ki ne znajo sprejeti odgovora NE, celo »izgubili«, toda na splošno si bomo s premišljenim in opravičenim NE pridobili spoštovanje in zaupanje.

Ljudje nas bodo bolj spoštovali, ker s tem ko ne privolimo v nekaj, česar ne želimo, sporočamo, da se tudi sami spoštujemo.

Poleg tega se oseba, ki reče NE, ko tako tudi misli, zdi drugim bolj zanesljiva in zaupanja vredna.

Za konec

V vsakodnevnici se pogosto zgodi, da prehitro rečemo JA, pa potem to privolitev ali obljubo obžalujemo. Zato si raje vzemimo čas in premislimo, preden pritrdimo oziroma obljubimo. Bolje je reči NE, kot da obljube ne izpolnimo. Še posebej pa se izogibajmo »pojesti« besedo, kadar smo nekaj obljubili svojemu otroku!"