Samostojnost in odgovornost

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 1.12.2020

»Toda kako to doseči?« ste se nekateri ob prebiranju naslova bržkone vprašali.

Da pridemo vsaj do delnega odgovora, se bi rada vrnila v času nazaj za nekaj desetletij. V obdobje moje osnovne šole. Takrat smo imeli še izmenski pouk in naneslo je tako, da sva bili s sestro v nasprotnih turnusih. Mama zaradi tega ni stala pred šolo s transparentom z zahtevo, naj bova v istem. Morda zato, ker nama je zaradi tega lahko še bolj spretno razdelila naloge in zadolžitve. Tista ki je imela pouk popoldne, je morala zjutraj narediti domačo nalogo, nato pa pospraviti po stanovanju. Drugo, ki se je sredi dneva vrnila iz šole, pa je čakala domača naloga in kuharija. Ne čisto prava in ne do konca. Mama je večer prej napovedala, kaj se bo kuhalo in delegirala naloge »dopoldanski izmeni«: nalupiti krompir, otrebiti solato, očistiti zelenjavo za juho ali kaj podobnega. Sploh se ne spominjam, da bi katera od naju preizkušala, kaj se zgodi, če naloga ni opravljena. Sva pa imeli s sestro menjalnico in včasih postorili kaj druga namesto druge, če je tako naneslo. In si usluge tudi vračali, se ve.

Mislim, da televizije pred večerom sploh ni bilo. Pa saj je nihče ni rabil. Sama sem imela v prostem času veliko dela, ko sem pikala ritke mojih plastičnih punčk in se delala, da sem njihova zdravnica ali pa sem okraševala kakšno smrekovo vejo pretvarjajoč se, da je spet novo leto. In bilo je kar pogosto, zagotovo vsaj enkrat tedensko. Sestra pa je na liste A5 formata risala domiselne in za tisti čas zelo ekstravagantne modele oblačil, saj si je želela postati modna oblikovalka. 

Ves preostali čas pa smo se preganjali okrog blokov, na kotalkah ali peš, se igrali skrivalnice, pokaži kaj znaš ali drsalno revijo na kotalkah. Poznali smo vse igre tipa »kos siporeksa – asfalt«.

Vpeti pa smo bili tudi v vsa hišna opravila in opravljali naloge, ki smo jih zmogli. Sodelovali smo tudi pri drugih družinskih dogodkih, kot je na primer pregled budžéta in načrtovanje večjih izdatkov.

Vse je bilo tako samoumevno in res ne vem, kako je staršem uspelo, da so nas tako hitro vzgojili v odgovorne in samostojne posameznike.

Sprva načrtovan kratek uvod sem malo raztegnila. Pa kaj, ko je pa tako lepo obujati spomin na dobre stare čase.

Zdaj pa je čas, da se vrnemo v sodobnost, ki je precej drugačna od tistih časov. To pa ne pomeni, da ni tudi sodobnost dobra. Materialno nam nudi veliko več, kot smo si nekoč sploh lahko predstavljali.  Pehanje za materialnim ter kopica opravkov in dejavnosti pa nas je oropala dragocenega časa in potrpežljivosti. Tudi sodobne naprave so potuhnjeni tatovi dragocenega časa, zato danes stvari tečejo malo drugače in manj je učenja z zgledom. Zato je treba otroke bolj načrtovano učiti tudi samostojnosti in odgovornosti in se zavedati, da resnična vzgoja zahteva tudi čas, vztrajnost in potrpljenje nas, odraslih.

Kako torej vzgojiti samostojnega in odgovornega otroka?

Prvi pogoj je, da se odpovemo perfekcionizmu in nepotrpežljivosti.

Zavedati se moramo, da bo otrok pri nekaterih opravilih sprva manj spreten, ker se šele uči.

Ali poznate tisto zgodbo o mladih zakoncih? Mož je med pomivanjem posode namenoma kdaj pa kdaj razbil krožnik ali kozarec. Žena je kaj kmalu obupala nad njim in prevzela to nalogo, ker je menila, da zmore bolje. Srečni mož! Nikoli več se mu ni bilo treba dotakniti posode.

Če torej tudi vi raje zamenjate posteljnino, ker ste spretnejši in hitrejši, če tudi vi raje pomijete po tleh sami, ker za otrokom vedno najdete še kakšne ostanke umazanije, in če vi likate zato, ker nihče kuhinjskih krp ne zloži prav tako dobro kot vi, se nikar ne pritožujte, da morate vse sami in da so vaši otroci neodgovorni in nesamostojni. In če raje naredite sami, ker pri otrocih traja tako zelo dolgo ali ker vam pregovarjanje vzame preveč časa, vedite, da boste na ta način težko vzgojili odgovornega in samostojnega posameznika.

Drugi pomemben pogoj je, da se znate zadržati, ko bi radi priskočili na pomoč.

Seveda imate radi vašega otroka in vam je hudo, če se znajde v težavah. Toda … Imejte ga radi še naprej in mu dopustite, da kaj opravi oziroma razreši  brez vaše pomoči. Zmore in zna več, kot mislite. Če pa ne, se bo pa naučil. Izkušnje so odlični učitelji.

Dodeljene naloge in dolžnosti naj bodo primerne otrokovi starosti

Malčke lahko na primer navajamo, da se hranijo sami, da odnesejo svoj krožniček na kuhinjski pult, da pospravijo igrače za seboj na dogovorjeno mesto. Z dodeljevanjem primerno zahtevnih nalog je potrebno začeti zgodaj in tako, da bo otrok motiviran. Ena boljših motivacij je: posnemaj me ali narediva skupaj.

Predšolski otroci lahko že sodelujejo pri čiščenju, pripravijo jedilno mizo in jo pospravijo ter obrišejo,  sodelujejo pri obešanju in pobiranju perila in drugih manj zahtevnih opravilih.

Šolarji do petega razreda naj bi povsem sami skrbeli za osebno higieno, izbiro oblačil in oblačenje. Sodelujejo lahko že pri večini vsakodnevnih hišnih opravil. Skrbeti zmorejo za to, da so opravljene naloge in obveznosti za šolo in načrtovati dejavnosti v prostem času. Sami si lahko že pripravijo preprosto hrano. Se družijo z vrstniki v bližini doma.

Šolarji v višjih razredih in dijaki lahko ostanejo sami doma, gredo v trgovino, se družijo z vrstniki v širši okolici doma in postopoma tudi že v drugem kraju. Opravijo lahko zahtevnejša hišna opravila, po primerni demonstraciji upravljajo že z gospodinjskimi aparati ali pokosijo travo, povsem samostojno uporabljajo javni potniški promet in samostojno razpolagajo s svojim denarjem.

Pomembno je, da otrokom sporočate, da nimajo samo pravic temveč tudi dolžnosti

Čudovito je, da obstaja deklaracija o otrokovih pravicah, ki otroke ščiti in varuje na tistih področjih, kjer so najbolj ranljivi ali celo ogroženi.

Uravnotežite pravice z dolžnostmi. Skličite družinski svet in sestavite spisek dolžnosti družinskih članov z naslovom Družinska deklaracija dolžnosti. Odzovite se, če člani gospodinjstva svojih dolžnosti ne opravijo. Brez nadzora in sankcij boste deklaracijo težko uresničevali. Vzemite si čas, ko so naloge dobro opravljene. Pohvalite in tudi občasno nagradite. Lahko kdaj pa kdaj tudi s kakšnim evrom. S tem, boste posredno otroka navajali tudi na ravnanje z denarjem, ko se bo moral samostojno odločati med zapravljanjem in varčevanjem ter posledicami teh odločitev. Seveda samoumevnih nalog ne delegiramo z obljubo plačila, ker je to del otrokove obveze. Kakšen evro tu in tam naj ne bo plačilo temveč nagrada za dobro opravljeno delo. Nikar pa otroku ali mladostniku ne plačujmo za to, ker je naredil domačo nalogo, ker se je učil za test ali dobil dobro oceno.

Za konec še en pomemben nasvet. Otroku ali mladostniku ne govorite, da je nesamostojen ali neodgovoren. Kaj lahko se zgodi, da bo sčasoma skomignil z rameni in rekel: »Takšen pač sem.«

Kritike otrokom sporočajmo tako, da se ne bodo navezovale na njega samega in na njegove osebne lastnosti, temveč na njegova dejanja. Navadimo se ocenjevati to, kar stori naredi oziroma opravi in opredeliti ali je to naredil dobro ali slabo, prav ali narobe.

V zvezi s tem vam na srce polagam tudi nasvet, da otroku ne govorite da je priden ali da ni priden, ker gre v tem primeru za dva zelo nedefinirana pojma, ki si ju lahko vsakdo tolmači drugače. Vedno opišite, kaj je ali ni dobro oziroma prav in zakaj tako menite.

Za vzgojo samostojnega in odgovornega posameznika si je treba vzeti čas, odložiti telefon, izključiti televizijo ali za nekaj časa prekiniti kakšno drugo opravilo. Če upoštevanja pravil in izpolnjevanja nalog, za katere smo se dogovorili, ne preverjamo in ne dajemo povratnih informacij, bomo težko uspeli.