Razumevajoč in sočuten otrok

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 28.3.2017

Skoraj četrt stoletja je minilo od takrat, ko sem nastopila svojo prvo službo. V oddelku podaljšanega bivanja sem 6 mesecev nadomeščala odsotno učiteljico. Živo se še spominjam dogodka, ki bi ga danes rada delila z vami.

Nekega dne smo obeležili spomin na pisatelja Ivana Cankarja, po katerem se je imenovala šola, zato sem se odločila, da bom otrokom prebrala Desetico. Presodila sem namreč, da bodo »moji« osemletniki to črtico zmogli razumeti. Zgodba je namreč preprosta: revna družina, mama otroku pošlje edini kovanec, ki ga premore.

Ko sem prebrala do konca, sem s vlažnimi očmi pogledala zvedave obrazke otrok, ki so sedeli okrog mene. »Kako ganljiva zgodba,« sem komaj izdavila skozi stisnjeno grlo. Ena izmed deklic pa me je radovedno vprašala: »Zakaj?« »Zato, ker je mama ves  denar, kar ga je imela, dala svojemu sinu,« sem ji povedala. »Zakaj pa ni šla na bankomat?« se je glasilo naslednje vprašanje. Pojasnila sem otrokom, da takrat še ni bilo bankomatov in razložila, da lahko na bankomatu dvigneš le tisti denar, ki ga imaš na svojem računu in da če ga nimaš, ga tudi na bankomatu ne moreš dobiti. Trudila sem se, da bi jim pojasnila situacijo še na kakšen drug način in razlagala, da niso imeli denarja in da niso mogli kupiti niti kruha. Pa je eden od nadobudnežev že hitel opisovati, kako je njegova mama enkrat pozabila kupiti kruh za naslednji dan, ko je bil praznik in so bile trgovine zaprte. Zato je potem kruh spekla kar sama. Opisovala sem jim situacijo Ivanove družine in da pri Cankarjevih tudi moke niso imeli, pa si otroci  niti tega niso znali predstavljati. Če se prav spomnim, sem bila na koncu kar vesela, ko sem ugotovila, da bo treba oditi na kosilo, saj sem nad razlaganjem sporočila Desetice že zdavnaj obupala.

Iz opisanega dogodka sem se naučila, da so bili sodobni otroci rojeni v popolnoma drugačen čas in drugačne razmere in da nekaterih stvari iz preteklosti še nekaj let ne bodo mogli razumeti. Morda jih ne bodo nikoli?

Z uvodno zgodbo sem že načela današnjo temo. Pogovarjali se bomo o empatiji in sočutju oziroma simpatiji.  Ker ne gre za eno in isto stvar, sem si na spletu izposodila razlago Petra Kamničarja, ki pojasnjuje, da se simpatija ali sočutje  zgodi takrat, ko ena oseba čuti ISTO, kot čuti druga oseba in prevzame občutke druge osebe, ko npr. jočeš skupaj s prijateljem, ki je doživel neko osebno izgubo. Empatija bi pa v tem primeru pomenila, da razumemo in priznamo občutke prijateljeve izgube, ne da bi morali čutiti isto. (vir: http://www.pomurec.com/vsebina/13180/Bodimo_empaticni__da_si_bomo_custveno_blizje )

Zakaj je sploh pomembno, da bi otroci postali empatični, sočutni?

Se še spominjate razprav o tem, kako neprimerne so za otroke risanke o Tomu in Jerryu? V svojih dejanjih naj bi bila oba lika preveč agresivna drug do drugega. Hkrati pa je po mnenju nekaterih strokovnjakov obstajala velika možnost, da otrok ne bi pravilno dojemal realnosti in posledic nekaterih dejanj, ker ko na primer Tom z ogromnim valjarjem povozi ubogega Jerrya, le-ta postane ploščat in raztegnjen kot palačinka, a glej ga zlomka, po nekaj trenutkih poskoči in se vrne v prvotno obliko. Tako pa se v realnem življenju ne zgodi.

Danes so otroci in mladostniki postavljeni pred večje izzive. Računalniške igrice so še bolj polne nasilja. Včasih je pravzaprav eden in edini cilj igrice, pobiti čim več bitij.  Pobijanje je neizbežno v filmih in na medmrežju. Tudi novice so vedno bolj nasičene s sporočili o umorih in ubojih, celo pobojih. Nesreč, ki se ne dogajajo nam ali našim bližnjim, sploh več ne dojemamo kot nesrečni in žalostni dogodek, saj se dogaja nekje drugje in nekomu drugemu. Pravzaprav se nas vse to skoraj več ne dotakne in predstavlja samo še eno temo več za pogovor ob kavi.

Zaradi vseh opisanih izzivov sodobnega časa je še posebej pomembno, da že majhnega otroka »učimo« sočutja in empatije, saj to pomembno vpliva na preprečevanje ali vsaj zmanjševanje nasilnega vedenja. Sočutni in empatični otroci in mladostniki bolje razumejo posledice nasilnega vedenja in se mu zato tudi izogibajo.

Ob tem se razvijata tudi čustvena in socialna inteligenca, ki poleg razumske inteligence pomembno vplivata na sposobnost opravljanja nekaterih socialnih vlog in nalog in kasneje na uspešno opravljanje poklicev, ki so povezani z delom z ljudmi.

Posamezniki z dobro razvitimi socialnimi veščinami so v splošnem tudi uspešnejši v šoli in kasneje na svoji poklicni poti.

Nenazadnje pa je pomembno omeniti tudi, da so otroci in mladi, ki so ravnodušni in težko prepoznavajo čustva in potrebe sebe in drugih, pogosteje samoagresivni in samouničevalni, ki se namenoma poškodujejo ali počnejo potencialno nevarne stvari in se preko njih namenoma izpostavljajo tveganjem. 

Kako pri otrocih razvijati sočutje in empatijo?

LASTNI ZGLED

Vse je odvisno od tega, kakšen je odnos staršev do teh vrlin. Otroka jih namreč »učimo« že zelo zgodaj z lastnim zgledom. Tako, kot na drugih področjih, lahko tudi pri razvijanju socialnih veščin računamo na to, da bo otrok posnemal naše vedenje. Če bo videl starša, kako pokloni kovanec človeku, ki potrebuje pomoč, je zelo verjetno, da bo to dejanje prej ali slej ponovil tudi sam.

Otrok in mladostnik se učita tudi iz odnosa staršev do njih samih. Če so starši brezobzirni, ravnodušni in distancirani od svojih otrok, to vsekakor negativno vpliva na njihov razvoj sočutja in empatije. Otrok mora biti deležen dejanj sočutja in empatije s strani staršev, da bo tak postal tudi sam.

PREPOZNAVANJE ČUSTEV

Če želimo, da bi otrok ali mladostnik postal sočuten in empatičen, mora znati prepoznavati čustva. Najlažje pa jih prepozna, če jih najprej doživi in čuti sam. Zato morajo starši svojim otrokom dovoliti, da spoznajo in izkusijo različna čustva in se o njih odkrito pogovarjati.

IGRA VLOG, OGLED FILMOV, RISANK, KNJIG

Otrok se lahko veliko tega nauči tudi preko igranja vlog, zato jim omogočimo čim več takih priložnosti. Preko igre vlog se otroci in mladi namreč lažje postavijo v čevlje drugih, ter vidijo, kako se počutijo oni.

Podobno lahko izkoristimo skupni ogled risanke, filma ali prebiranje knjige. Če ob tem izražamo empatijo do likov, ki se znajdejo v stiski, bo tudi otrok postal bolj obziren in pozoren na ljudi, ki se znajdejo v stiski. Eno takšnih možnosti ponuja spletna stran http://mojmir-mediacije.si/blog/otroci-blog/za-otroke-razvijanje-empatije-pri-otrocih-preko-animacije, kjer si boste lahko z otrokom ogledali risani film , ki govori o empatiji in simpatiji oz. sočutju ter našli namige za pogovor ob ogledu oziroma po ogledu risanke.

POHVALA

Če se otrok odloči pomagati sočloveku ali deliti kaj svojega z drugim otrokom, otroka pohvalimo. Otroci imajo radi potrditve s strani odraslih, zato jim to, kadar storijo prav, tudi povejmo.

SKRB ZA ŽIVALI

Tudi skrb za domačo žival oziroma ustrezno ukrepanje v primeru, ko naletijo na zavrženo žival, ki potrebuje pomoč in oskrbo, je temelj za razvijanje empatije do ljudi, drugih živih bitij in narave na sploh.

Z otrokom lahko obiščemo zavetišče za zapuščene živali in odnesemo pomoči potrebnim živalim kakšen priboljšek, odejico ali igračo.  Pripomore lahko tudi skupna skrb za ptičke pozimi ali kaj podobnega.

NAČRTNA PRIJAZNA DEJANJA

Mladostnike lahko navdušimo za načrtovana prijazna dejanja, ko vsak dan razmišljajo, kaj bi lahko storil za pomoči potrebne soljudi (npr. bolne, starejše, osamljene,…). Ob tem lahko vodijo dnevnik prijaznosti, v katerega zapisujejo svoja dobra dejanja, reakcije tistih, ki so jim pomagali in lastne občutke.  Tako bodo postali bolj pozorni na možnosti, kako postati bolj prijazen in razumevajoč do drugih. 

Misel za konec

Če vam je ob prebiranju današnjega prispevka šla skozi glavo misel, da je dobrota sirota, verjetno niste edini. Prepričana sem, da imamo vsi kakšno izkušnjo, ko smo nesebično priskočili komu na pomoč, pa smo se zaradi tega sami znašli v težavah. Toda, to nas ne sme odvrniti od tega, da bi pomagali človeku, kadar je v stiski in tega učili tudi otroke. Svet danes, bolj kot kdajkoli prej, potrebuje ljudi, ki priskočijo na pomoč sočloveku, ko se le-ta znajde v stiski. Zavedati se moramo, da v času negotovosti, v katerem smo, nikoli ne vemo, kdaj bomo razumevanje in pomoč potrebovali tudi sami.