Otroci in denar

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 10.5.2022

Ko razmišljam o odnosu otrok do denarja, se želim za hip vrniti v tako imenovane dobre stare čase. Čeprav niso bili vedno dobri, saj smo včasih stali v vrsti za pralni prašek ali zobno pasto in se namesto s čokolado sladkali s sladkornimi tablicami. Morda smo se zaradi nekaterih posebnosti tistega časa naučili biti skromni in varčni. Varčevanja smo se takrat učili tudi v šoli. Skoraj vsaka šola je namreč imela svojo šolsko hranilnico. To je bil manjši prostor, v katerem so delo bančnikov opravljali starejši učenci, seveda pod nadzorom odraslih. Učenci smo imeli v šolski hranilnici odprt varčevalni račun in za polnjenje svojega računa smo bili tudi nagrajeni. Darilo je bil hranilnik v obliki pikapolonice, kemični svinčnik, v spominu pa so mi najbolj ostali iz blaga narejeni mošnjički. Učenci smo radi prihajali v hranilnico in na svoje račune polagali svoj denar. Bil je poseben obred. Žal so šolske hranilnice nekoč, tako kot so se pojavile, tudi izginile. Priložnost za nadaljevanje varčevanja pa se je prenesla na lokalno banko, ki je za nas, otroke, prav tako pripravila zanimive programe.

Pomen učenja veščin ravnanja z denarjem in varčevanja  

Otroci se z denarjem srečajo precej zgodaj.

Prvi denar ki je zares njihov, pa jim morda v roko stisne babica, kakšna teta ali ga prinese »zobna miška«. To se običajno zgodi še pred sedmim letom starosti.

Takoj ko se otrok neposredno sreča z denarjem, se pojavijo tudi priložnosti za učenje veščin upravljanja z njim. Tako se otroci postopoma in od malih nog učijo nadzorovati tok svojega denarja, spoznavajo pasti nepotrebne porabe in pomen trošenja denarja v okviru svojih zmožnosti.

Z oblikovanjem zdravega odnosa do denarja in nakupovalnih navad v mladosti je večja verjetnost, da bodo otroci zrasli v odrasle, ki doživljajo veliko manj finančnega stresa kot tisti, ki jih o tem niso poučevali. 

Razmerje med trošenjem in varčevanjem

Najnovejše raziskave Lending Cluba (vir https://ir.lendingclub.com) kažejo, da je konec lanskega leta 61 odstotkov prebivalstva ZDA živelo od plače do plače. To pomeni, da imajo ti ljudje v tem trenutku prihranjenega malo ali nič denarja za prihodnje potrebe oziroma izredne situacije. Čeprav nas potrošniška naravnanost in velikokrat navidezna potreba po materialnih dobrinah pogosto zapelje v nenadzorovano trošenje, smo Slovenci glede varčevanja po podatkih Statističnega urada RS kar »pridni«. V letu 2020 je bila stopnja varčevanja Slovencev rekordno visoka. Pri tem Slovenci privarčevani denar še vedno usmerjamo predvsem v vpogledne vloge, kar med drugim pomeni, da ostajamo pri izbiri oblike varčevanja konservativni in nenaklonjeni tveganju. Morda je slednje tudi rezultat tega, da so v šolskih učnih načrtih vsebine finančnega opismenjevanja in temeljev ekonomije in ekonomike skromno zastopane?

Spodbujanje varčevanja

Otrok mora biti za varčevanje motiviran. Za varčevanje pa bo otrok motiviran, če bo imel cilj. Pri mlajših otrocih bodo motivirajoči kratkoročni cilji, medtem ko so lahko cilji mladostnikov postavljeni na daljši rok. Mlademu človeku ki se odloči varčevati za »veliko stvar«, bo v pomoč, če mu bomo pomagali (ali ga vsaj spodbudili), da si naredi načrt varčevanja in ga časovno opredeli.

Mladim varčevalcem lahko pri uresničitvi cilja pomagamo tako, da jim pomagamo pri iskanju priložnosti za dodatni zaslužek. To pomeni, da jim ponudimo priložnosti, da opravljajo dela, ki niso njihova dolžnost, za katera jih finančno nagrajujemo ali plačamo. Lahko jim pomagamo najti priložnostna dela ali pa skupaj z njimi prevetrimo ostale priložnosti za zaslužek, morda je to zbiranje papirja, nabiranje borovnic, zelišč, razdeljevanje časopisov in podobno. Ko ponudimo nadomestilo v zameno za opravila, se tudi oni naučijo vrednosti svojega trdega dela, samoiniciativnosti, pogajanja in odnosa delodajalec delojemalec na preprostem nivoju.

V načrtu lahko opredelimo da bomo mladega varčevalca stimulirali za varčevanje tako, da bomo ob določenem znesku primaknili kakšen evro kot nagrado za osredotočenost na cilj in vztrajnost ali pa da, če gre za zares velik nakup, k v skladu s ciljem doseženemu znesku dodali manjkajoči denar za nakup.

Izdelava načrta varčevanja je dobra tudi za nas, saj se bomo lažje izognili pastem, da bi otroku dajali denar na nevzgojne načine, na primer za to, da je opravil svojo dolžnost ali za pridobljene dobre ocene in podobno.

Počitniško delo

Vsaj med poletnimi počitnicami naj bodo starejši otroci vsaj za nekaj časa vključeni v počitniško delo. Tako bodo pridobivali delovne navade in se učili o varnosti pri delu. Usklajevati bodo morali čas za obveznosti in prosti čas ter pridobivali izkušnje o odnosu delojemalec in delodajalec ter razvijali zdrav odnos do denarja, saj bodo spoznali, kako se denar zasluži in kakšno vrednost dejansko ima.

Finančna pismenost, ekonomija in ekonomika za mlade

Kot sem že omenila, menim, da naši učni načrti vsebujejo mnogo premalo vsebin finančnega opismenjevanja ter ekonomije in ekonomike. Večina otrok se finančno opismenjuje doma. Uči se od staršev, zato je pomembno, da otroka hitro vključimo tudi v upravljanje z družinskim proračunom. Ob tem ga učimo tudi tega, da so teme o denarju občutljive in da o njih ne razpravljamo z vsemi, predvsem pa katerih informacij drugim ne smemo posredovati. Na primer koliko zaslužimo, kje hranimo denar in podobno.

Ko otrok lahko razume mu na preprost način razložimo pojme, kot so:  zaslužek, varčevanje, prihranki, proračun, kredit, obresti, davki, stroški in cilji.

Z otrokom razjasnjujemo tudi kako denar hranimo in kako je mogoče denar oplemenititi.

Zgodi se, da otroci staršem posodijo privarčevani denar, kar je odlična priložnost za to, da otroka z zgledom naučimo, da je dolg potrebno vrniti in da ga je treba vrniti v dogovorjenem roku, ter da imajo posojilodajalci pravico za posojen denar pričakovati obresti.

Pomembno! Nikoli ne odpišite dolga, ampak otroku raje ponudite možnost za dodatni zaslužek.

Upravljanje z denarjem je polno pasti

Mlajši otroci nimajo predstave o tem, kako starši pridejo do denarja in da so finančna sredstva staršev tudi omejena. Ko vidijo, da jim bankomat velikodušno izplača denar, imajo občutek, da lahko starši kadarkoli dvignejo denar v željenem znesku in da je vir denarja  v bankomatu neusahljiv. Zato je dobro, da otroku na banki odpremo otroški račun za varčevanje, da bo spoznal omejenost razpoložljivega denarja.

Tudi ko nas otrok vidi plačevati s karticami, lahko dobi občutek, da lahko kupimo karkoli. Le kartico vložimo in odtipkamo PIN. Na začetku je zato bolje, da plačujemo z gotovino, pri čemer je otrok priča temu, da denar »kopni«.

Otroke vzgajamo tudi za to, da ne podležejo reklamnim sporočilom, da nekaj morajo imeti. Tako preprečujemo nagnjenost h kompulzivnemu nakupovanju oziroma nakupovanju ker je poceni ali ker se splača. Ne spreglejmo, da potrošniški svet pretresa še ena epidemija in sicer odvisnost od nakupovanja. Veliko bomo k temu pripomogli že, če bomo namesto v nakupovalnih središčih prosti čas z otrokom preživljali v naravi in bomo glede nakupovalnih navad otrokom dober zgled.

Česa še se lahko otrok nauči ob upravljanju z družinskimi financami?

Otrok se od staršev v zvezi z upravljanjem denarja lahko nauči na primer, da nobena skrajnost ni dobra. Niti pretirano stiskaštvo niti pretirano trošenje.

Lahko se nauči sprotnega beleženja prihodkov in izdatkov.

 Od staršev se uči usklajevanje potreb in želja, ki jih imata partnerja ter kako razhajanja glede tega razrešujeta.

Če se odločimo za družinsko varčevanje za skupni cilj, kot so na primer počitnice, naj pri tem varčevanju po svojih zmožnostih sodeluje tudi otrok.

Ko otrok opazuje starše in njihov odnos do denarja, se navzame tudi njihovega občutka o tem, ali so revni ali bogati. Menim, da se starši glede na njihove finančne možnosti ne bi smeli pred otrokom opredeljevati o tem ali so revni ali bogati temveč svoje finančne možnosti predstaviti kot nekaj, kar se lahko kadarkoli spremeni. In da na svoje finančne možnosti lahko v precejšnji meri vplivamo tudi sami, pa najsi gre za dodatni zaslužek ali bolj premišljeno trošenje.  

Motivacijski govorec Zig Ziglar, je nekoč zapisal: » Bogati imajo majhne televizorje in velike knjižnice, revni pa majhne knjižnice in velike televizorje.«

In res je. Otroci se z opazovanjem od nas učijo, kako in za kaj bodo v življenju trošili denar. Zato je smiselno, da jih spodbujamo, da svoj čas, denar in energijo vložijo v znanje in osebni napredek. Znanje je nekaj, česar ti nihče ne more vzeti. Denar za plačilo tečajev in usposabljanj, knjig, potovanj in šolanja pa je denar vložen v našo varnejšo prihodnost.