Mladost je norost, čez potok skače, kjer je most

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 10.3.2020

Za naslov tokratnega zapisa sem izbrala stari pregovor, ki dokazuje, da so bili mladi že v davnih časih svojeglavi in da so tudi naše babice in dedki, pa tudi prababice in pradedki preizkušali meje in včasih do novih spoznanj prišli po bolj zaviti in mogoče bolj boleči poti. Čeprav po navadi starši poskušamo zaščititi otroke in nanje prenesti spoznanja, ki smo se jih mi naučili preko bolj ali manj grenkih izkušenj, se morajo tudi mladi velikokrat dokopati do teh spoznanj sami.   

Je že tako, da poskušamo svoje otroke zaščititi in jim kažemo lažjo pot, toda včasih dosežemo ravno nasprotno. Mladi pač vztrajajo pri svoji odločitvi. Pogumni so in so se pripravljeni spopasti tudi s strašnim zmajem, če bi bilo to potrebno. In včasih smo ta strašni zmaj v njihovih očeh prav odrasli in če vztrajamo pri tem, kaj je za otroka prav in dobro, nemalokrat pride do spopada.

Kako se torej lotiti dobronamernega svetovanja in izogniti prepiru?

MALO BESED

Odrasli tako radi modrujemo, razlagamo in pridigamo. Zelo hitro nas zanese v dolga in natančna pojasnjevanja. Na tem mestu vam sporočam, da so vse vaše dolge razlage povsem odveč. Mladi ne vidijo razloga, zakaj bi bilo potrebnih toliko besed. Poslušajo nas v najboljšem primeru minuto, morda dve, potem se izklopijo in nas preprosto ne slišijo več. Zato bodimo v pogovorih kratki in jasni. Skratka, svoje sporočilo povejmo jedrnato. Mladi nam bodo pozorneje prisluhnili tudi, če ne bomo dramatizirali.

VČASIH SE SAMO DELAJO, DA NAS NE SLIŠIJO

Res je, ko jim dodelimo neko nalogo se pogosto znajo narediti, da nas sploh ne slišijo. Ali pa obljubijo, da bodo nalogo izpolnili, potem pa tega ne naredijo. Nikar ne opravimo delegirane naloge namesto njih. Vzemimo si čas, da zahtevo ponovimo in tudi preverimo, če je izpolnjena. Bodimo vztrajni, četudi se nam včasih zazdi, da bi bilo precej lažje in več miru v hiši, če bi nalogo opravili kar sami.

POSLUŠAJMO JIH

Mladi velikokrat izkoristijo našo nepozornost, ko smo zatopljeni v kakšno drugo delo in nas ravno takrat prosijo za dovoljenje za nekaj. Vedo namreč, da tudi mi včasih ne znamo poslušati in da v takšnih trenutkih rečemo nekaj, česar ne mislimo. Kadar nas mladostnik nekaj sprašuje, si za to, da mu prisluhnemo, vzemimo čas ali pa prestavimo pogovor na takrat, ko bomo čas imeli.

NE RAZLAGAJMO JIM, KAR ŽE VEDO

Na osnovi lastnih izkušenj pri delu z mladimi, sem velikokrat opazila, da odrasli prav hitro začnemo otrokom pojasnjevati tudi tisto, kar že vedo. Predstavljajte si najstnika od katerega zahtevate, da ima med kolesarjenjem na glavi čelado. Ko boste izrekli zahtevo, vam bo mladostnik hitro postregel s tistim zategnjenim: »Pa zakaaaaj, nooo?!« V tem in podobnih primerih najstniku res ni potrebno spet in spet razlagati, zakaj je dobro in prav, da ima na glavi čelado. Jaz v takih primerih odvrnem: »Ne bom  ti razlagala zakaj, ker to že veš.« In pika. Tu se mora razprava končati. Če še z neverbalno govorico in odločno držo podpremo, kar smo rekli, bo čelada po vsej verjetnosti prej na svojem mestu, kot bi bila, če bi zašli v razlaganje že znanega.

SAM SE NIHČE NE MORE PREPIRATI

Že od nekdaj velja, da sta za prepir potrebna dva. Vsaj dva. Gotovo vam je znan tudi pregovor: Pametnejši popusti. In vi si mislite, da ste pametnejši in izkušenejši, kajne? Včasih nas mladi hitro zapeljejo v pregovarjanje in manjši ali večji prepir. Kadar gre za vsebine, ki jih ni potrebno rešiti v hipu, je velikokrat dobro, če se iz dialoga mirno umaknemo. Na primer, če nam otrok očita, da ga nikoli ne pustimo, da bi zunaj ostajal ponoči, medtem ko drugi starši to dovolijo. Mirno mu povejmo,  da pri nas so pač takšna pravila in da mislimo, da je tako prav. Seveda to mladostniku ne bo všeč in nam bo še kaj očital in nas hote ali nehote speljal v prepir. Ko to začutimo, lahko naredimo tudi tako, da mirno rečemo: »Veš, da imaš prav,« in se umaknemo. Mladi bo ostal razorožen in nikogar ne bo, s katerim bi meril moči, se pogajal in prepiral. Seveda pri tem ne sme ostati. Zato počakajmo nekaj časa, da se vse skupaj poleže, nato pa se mladostniku približajmo in mu na miren način pojasnimo kaj menimo o njegovih obtožbah in kakšna so pravila igre v naši družini. Na kratko, seveda.

KO GRE ZA ZDRAVJE IN VARNOST, NI RAZPRAVE

Kadar gre za varnost in zdravje, je zelo pomembno, da ne razpravljamo. Tako kot je bilo v opisanem primeru uporabe kolesarske čelade. Zato je pomembno, da smo v takih primerih odločni in jasni. Postavljanje meja se mora začeti že pri malčku in nadaljevati vse do takrat, ko smo mi odgovorni za otroka oz. mladostnika. Postavljanje meja ne pomeni, da smo slabi starši. Postavljanje meja je lastnost dobrih staršev, saj s tem zadovoljujemo tudi otrokovo potrebo ne zgolj po fizični varnosti, temveč tudi po občutku varnosti, ki ga otrok pridobiva, ko se uči kaj je dobro in kaj slabo ter kaj je prav in kaj narobe.

NA NAPAKAH SE UČIMO

Ko naredimo napako in jo nato popravimo, se naučimo največ. Predstavljajte si znanstvenike in raziskovalce koliko napak naredijo, preden pridejo do rešitve ali zaključka in koliko se prav iz teh napak naučijo. Ko se zmotijo, spoznajo določene podatke in zakonitosti, ki jih prej ali slej pripeljejo do rezultata, včasih zelo pomembnega odkritja. Daljša in napornejša kot je pot k cilju, večji je občutek zmage, ko ga dosežejo.

Dovolimo torej mladim tudi to, da naredijo kaj narobe, da se soočijo s posledicami napačnih odločitev in dovolimo jim tudi doživeti tisti sladki občutek zmage, ki je najslajši prav takrat, ko je pot do zmage trnova in težka. Ne ukradimo jim tega občutka s tem, da mi namesto njih iščemo rešitve, kadar to ni nujno potrebno.

Poznam kar nekaj mladih odraslih, ki svojim staršem zamerijo prav to, da so bili do njih preveč pokroviteljski in zaščitniški. Seveda smo starši taki v najboljši veri. In zaščitniških staršev je dandanes vedno več. In posledično otrok, ki zaradi prezaščitenosti niso kos niti najmanjšim težavam. Če otroke preveč ščitimo in mi rešujemo vse njihove težave, jih ne pripravljamo za življenje.

STARŠA VZGAJATA SLOŽNO IN SKUPAJ

Čeprav je to velikokrat težko, saj imata starša pogosto različen pogled na vzgojo. Težko bi rekli, kateri od staršev v družini je po navadi bolj strog. Včasih je veljalo, da so bolj strogi in dosledni očetje, danes pa ta kliše podirajo mame, ki so včasih še bolj neizprosne kot očetje, da bi zaščitile svoje otroke. Vsekakor priporočam, da sta starša v zahtevah in odločitvah usklajena. Še posebej mladostniki so precej iznajdljivi in znajo vsako njuno neenotnost izkoristiti v svoj prid. Če recimo mladi želi na zabavo, morata starša oblikovati enotno odločitev in ne delati drug proti drugemu. Najslabše bo, če bo eden dovolil in drugi ne.

Z mladimi ni vedno lahko. Še sami se v svoji koži zaradi vseh hormonskih, psihičnih in fizičnih sprememb ne počutijo najbolje. Tudi ni enotnega recepta, kako z njimi ravnati. Sto ljudi, sto čudi. In seveda niti dva najstnika nista enaka. Vsak je samosvoj in staršem velikokrat res ni lahko. Zagotovo največ kar lahko v tem burnem obdobju naredimo za njih, pa je, da jih razumemo in imamo radi a smo kljub temu odločni in vztrajni.