Kaj pa če želje in pričakovanja otrok presegajo naše možnosti?

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 21.12.2021

December je mesec, ki v naša življenja prinaša različna čustva in občutke. Zaradi prazničnega vzdušja naj bi bil to vesel čas poln smeha, druženja, pričakovanj. Velikokrat pa ravno zadnji mesec v letu pokaže svoje »zobe«, saj se mnogi ljudje počutijo bolj osamljeni kot v kateremkoli drugem mesecu leta ali pa še bolj občutijo materialno stisko.

Danes se bomo pogovarjali o željah in pričakovanjih otrok in o tem, kako starši te želje in pričakovanja uresničujemo glede na naše možnosti. Znan pregovor pravi, da ne smemo soditi o življenju človeka, če nismo obuti v njegove čevlje prehodili njegove poti. Zato se mi zdi, da se tokrat lotevam precej zahtevne teme.

Sama sem odraščala v delavski družini in tudi družina, ki sva jo s partnerjem ustvarila, je bila družina srednjega razreda. Zato bi najlažje pisala o tem, kako je, če imaš dovolj, da te ne skrbi, hkrati pa si ne moreš privoščiti vsega, kar si želiš. In ko pogledaš okoli sebe, vedno vidiš tiste, ki imajo manj in tiste, ki imajo več. Otroku lahko nudiš dovolj, da se ne počuti prikrajšanega, hkrati pa spozna, da vsega vendarle ne more imeti.

Pri svojem delu v šolskem okolju pa sem srečevala tudi tiste otroke, ki so odraščali v zelo premožnih družinah in tiste, ki so živeli v pomanjkanju. Imela sem priložnost spoznavati njihove želje in pričakovanja in odnos do tistega, kar so imeli ali kar so dobili.

Novoletne želje otrok

Ko smo se v decembru z otroki pogovarjali o tem, kakšno darilo si želijo, so se me najbolj dotaknile želje otrok, ki so si želeli resnično kaj malega in skromnega. Kaj takega, kar si večina zlahka privošči vsak dan, tudi ko niso prazniki. Kaj sladkega in morda kakšno oblačilo ali skromno igračo. Pretresle so me tudi tiste želje, ko so si otroci za darilo zaželeli, da bi imeli njihovi starši več potrpljenja ali časa zanje in drug za drugega. Manjkalo ni niti takih otrok, ki so si želeli kakšno zelo drago darilo ali celo več takih.

Ker so edina stalnica spremembe

Na tem našem planetu je že tako, da je večina družb razslojena in na enem skrajnem koncu se nahajajo bogati, na drugem pa revni. Otroci že od nekdaj odraščajo v različnih družinah in materialni pogoji le-teh se močno razlikujejo. Materialno stanje družin se tudi nenehno spreminja. Ljudje izgubijo delo ali ponovno najdejo zaposlitev, poslovne priložnosti se povečajo ali zmanjšajo, tu so še bolezni, naravne nesreče in podobno. Tudi zadnji dve leti zdravstvene krize, ko so bile nekatere gospodarske panoge še posebej na udaru in so se mnoge družine znašle v stiski, sta nam pokazali, da so edina stalnica spremembe. In na to je potrebno pripraviti tudi naše otroke.

Vse za otroka

Skrbni starši se tako v premožnejših družinah kot tistih s skromnejšimi prihodki sprašujemo, ali je to, kar nudimo svojim otrokom premalo, preveč ali ravno dovolj. Seveda si vsi želimo ustreči željam naših otrok in jim kupiti vse, kar bi jih po našem mnenju razveselilo in osrečilo. Reklame nas prepričujejo, da bomo boljši starši, če bomo otroku zagotovili to ali ono. Poleg reklam je tukaj še primerjanje. Ker se radi primerjamo z drugimi, se nemalokrat zgodi, da naša ali otrokova želja izhaja iz tega, kar imajo drugi, namesto iz resnične osebne želje ali potrebe.

Naš čas je darilo

Dotakniti se moramo še paradoksa prezaposlenosti, zaradi katerega starši ostajamo na delovnem mestu dalj časa, da bi bili materialno dobro preskrbljeni in da bi lahko otroku čim več kupili. Hkrati nam zaradi prezaposlenosti ostaja vedno manj časa, energije in potrpljenja zanje. Svoje dejanske želje in potrebe spreminjamo v navidezne potrebe po materialnem bogastvu in ob tem praznino nezadovoljstva premagujemo z nakupovanjem, ki pa ima žal le kratkotrajen učinek in včasih dolgoročne negativne posledice. Še posebej če nakupujemo kompulzivno ali preko svojih finančnih možnosti. 

Otrok pa bolj od tega, kar mu lahko kupimo, potrebuje prisotnost staršev, naš čas in pozornost. Občutek, da ga sprejemamo takšnega kot je, in da se na nas lahko vedno zanese. 

Bolj bi se morali zavedati dejstva, da nobena materialna stvar ne more nadomestiti odnosa in občutka varnosti, sprejetosti in tega, da se otrok počuti ljubljenega.

Materialno zadovoljstvo je kratkega veka

Kot sem že večkrat poudarila, nudi zadovoljitev materialne želje le kratkotrajno zadovoljstvo, kar hitro vodi v željo po novi stvari. Vzpostavi se neka začarana linija: zdaj ko to imam se ne počutim tako zadovoljnega, kot sem pričakoval, za to zagotovo potrebujem še kaj večjega, boljšega in dražjega.

Če poskušamo pokukati v družine, bomo marsikje našli velike »luknje v odnosih«, ki jih člani družine poskušajo mašiti z materialnimi pridobitvami. Tako se navadimo čustveno praznino zapolnjevati z nakupovanjem. Otroci pa se učijo od staršev in od njih prevzemajo vzorce.

Upam si trditi, da se otrok, ki odrašča v varnem in podpornem okolju, ne bo nikoli »metal po tleh«, če ne bo dobil nečesa, kar imajo »vsi« njegovi vrstniki.

Ali torej otrok za svoj razvoj in dobro počutje resnično potrebuje tisto drago igračo, za katero morda trdi, da jo imajo vsi drugi otroci, samo on ne? Ali potrebuje oblačilo tiste znane blagovne znamke, za katero je potrebno odšteti dvakrat ali trikrat več kot za oblačilo »brez imena«? Ali med otrokove potrebe sodi zelo visoka žepnina ali celo plačevanje za to, da opravi tisto, kar je njegova dolžnost? Ali res potrebuje čas in mir, ker je »revček« utrujen in nam zaradi svojih dolžnosti za šolo ne more pomagati pri gospodinjskih in drugih opravilih? Ali mora biti vse po njegovo, da ne bo doživel travme, zaradi katere bo trpel vse življenje? Ne. Ne. Ne. In spet ne. Otroci vendarle niso tako občutljivi in ne potrebujejo neprestanega zavijanja v vato in vsega kar si poželijo, temveč ljubezen in razumevanje, podporo in nenazadnje tudi to, da se naučijo spopasti z izzivi, ki niso vedno lahki ter ob tem doživljati tudi zmage in poraze in se iz izkušenj učiti za življenje.

Življenjske situacije ne ponujajo vedno le »bonbonov in piškotkov«.

Naša lagodna življenja se lahko v trenutku sesujejo kot hišica iz kart. Zato je pomembna dota, ki jo otroku lahko damo za življenje, skromnost in to, da se zaveda in ceni, kar v tem trenutku ima. Ter sposobnost, da se bo v življenju znašel v različnih situacijah.

Kaj pa če otroku ne moremo kupiti tega, kar si želi?

Materialne dobrine ne morejo nadomestiti toplega odnosa med starši in otroki. Ne imejmo občutka, da smo slabi starši, če svojemu otroku ne moremo kupiti drage igrače ali če se naša družina vozi v avtomobilu starejšega letnika. Zato se ne zadolžujmo za stvari, ki si jih s svojimi prihodki ne moremo privoščiti zato, da bi otroku izpolnili materialno željo. Ne primerjajmo se ves čas s tistimi, ki imajo več kot mi in ne ponavljajmo otroku, da smo revni in na način kot da je to dokončno stanje, ki se ne more spremeniti. Stvarno mu povejmo, da si tega in tega trenutno ne moremo privoščiti. Če nečesa ta trenutek otroku kljub njegovi želji ne moremo kupiti, mu tudi ne obljubljajmo, da mu bomo to kupili drugič, če nismo prepričani, da bomo to res lahko storili. Neizpolnjene obljube si otrok zapomni in izguba zaupanja v obljube staršev ga prizadene bolj kot to, da nečesa ni dobil!

Ne glede na to, kakšen poklic opravljamo in kakšna je naša plača, bodimo iskreno ponosni nase, saj denar zaslužimo z delom, na pošten in časten način. Hkrati ne vršimo pritiska nad otrokom v želji, da bi (namesto nas) dosegel tisto, kar nam ni uspelo. Otroku naložimo preveliko breme, če nanj preložimo svoje neizpolnjene sanje in pričakovanja. 

Kaj pa če bi otroku lahko kupili vse, kar si želi?

Ne glede na to, kaj vse lahko otroku kupimo, to ne more nadomestiti toplega odnosa med starši in otroki. Dobri starši niso tisti, ki svojemu otroku lahko kupijo veliko stvari, ampak tisti, ki z družino preživijo dovolj časa, da ostanejo povezani in ustvarjajo spomine na skupna doživetja.

Otroku ne kupimo vsega, kar si zaželi. Naj ne bo vse, kar mu lahko nudimo, samoumevno. Naj kaj prisluži z lastnim delom in trudom. Naučimo ga, da klub temu, da smo dobro materialno preskrbljeni, denar ne pade z drevesa. Otroka učimo in vzgajajmo tako, da bo kljub temu, da je vajen finančne varnosti, zmogel zmanjšati svoje želje, pričakovanja in potrebe ter preživeti tudi, če se družina znajde v manj ugodni materialni situaciji.

Delujmo tako, da materialno bogastvo ne bo najvišja vrednota družine, temveč naj v družinskem vrednostnem sistemu visoko kotirajo znanje, ljubezen, lepa doživetja in poštenje.

Otroku bodimo zgled v tem, da spoštujemo vse poklice in da cenimo tudi tiste, ki imajo manj, kot imamo mi. Tudi ne pričakujmo od otroka, da si prijatelje izbira glede na materialni status in družbeni položaj njihove družine v družbi.

Vključimo otroka v dobrodelna dejanja, saj bo na ta način spoznaval, da nimajo vsi takšnih možnosti kot on in bo zato bolj hvaležen za to, kar ima.

Ob prazniku poiščimo priložnost za dobrodelnost in podarimo kaj tistim, ki imajo manj od nas.

Za konec

Ne glede na to, kako premožni smo in koliko si lahko v teh prazničnih dneh privoščimo, ne pozabimo, da naši otroci, pa tudi mi, bolj od vsega potrebujemo topel objem, čas, ki ga bomo lahko preživeli skupaj, občutek, da nas imajo najbližji radi, kljub temu, da smo polni napak. In prepričanje da bodo ob nas, kadar jih bomo potrebovali.

Za to, da ustvarimo svečano vzdušje ne potrebujemo veliko denarja pač pa predvsem nekaj domišljije in časa, predvsem pa voljo.