Jabolko ne pade daleč od drevesa

Zapisala: Mojca Klug, profesorica

Datum objave: 28.1.2020

Zagotovo ste že slišali za besedno zvezo »tabula rasa«, kar bi v prevodu pomenilo nepopisan list. Prvi je pojem predstavil John Locke, angleški empiristični filozof in poltični milsec iz 17. stoletja. Pojem naj bi pomenil, da se vsak človek rodi kot nepopisan list papirja, znanje in izkušnje pa pridobi v kasnejšem življenju z zaznavnimi izkustvi.

Seveda so znanstveniki tekom zgodovine razkrili dedovanje in njegove zakonitosti, tako da danes vemo, da je otrokov list, ko pride na svet, do določene mere že popisan in da so pod seznam nekaterih posameznikovih lastnosti podpisani dedni dejavniki. To kar otrok prinese s seboj na svet, je prirojeno, kar pa se na otroka nalepi tekom življenja, pa rečemo, da je pridobljeno. Na pridobljene lastnosti močno vpliva tudi okolje v katerega se otrok rodi in v katerem odrašča. Zato pregovori kot na primer: Jabolko ne pade daleč od drevesa. Kakršni starši, takšni otroci. Povej mi s kom se družiš, pa ti povem kdo si. Kar se Janezek nauči, to Janezek zna, in podobni, niso čisto iz trte zviti.

Številni ljudje na primer menijo, da si postajata zakonca, ki dolgo časa živita skupaj, podobna. Ne samo po navadah in vedenju, pač pa tudi fizično.

Kaj pa podobnost med otroci in starši?

Seveda bomo ob pogledu na družino nemalokrat hitro ugotovili, kateremu od staršev je kateri otrok bolj podoben, saj geni in dedovanje poskrbijo, da se rodijo otroci, ki so navzven bolj ali manj podobni svojim staršem v določenih lastnostih. Hkrati pa otroci tekom otroštva postajajo podobni svojim staršem zaradi načina življenja družine. Tako bomo neredko na ulici opazili družino, katere družinski člani so vsi, od prvega do zadnjega, močnejše postave. Ali pa so vsi vitkejši. Že res, da je debelost posledica tudi genetskih dejavnikov, vsekakor pa na razvoj debelosti močno vpliva življenjski slog družine. Predvsem to, kakšne so prehranske navade in kako družina preživlja prosti čas. Starši, ki popoldneve in vikende preživljajo aktivno in v naravi, bodo to prenesli tudi na njihove otroke. Morda se bo najstnik, ki se bo moral v »težkem« obdobju odraščanja na sobotno jutro vzpenjati na kakšen kucelj, vprašal, zakaj se ni mogel roditi v bolj »normalni« družini. Taki, ki ne bi vsak prosti trenutek izkoristila za hribolazenje. Toda zelo verjetno je, da bo kasneje to navado staršev prevzel in jo ob svojem času prenesel na njegove potomce.

Otroci se od staršev naučijo tudi delovnih navad, rokovanja z denarjem ter odnosa med partnerjema.

Zanimivo je, da posameznik, ki je kot otrok odraščal ob staršu alkoholiku, pogosto izbere tudi partnerja, ki je odvisen od pijače ali pa nasilneža, če je bil kateri od njegovih staršev takšen.

Tudi revščina in pomanjkanje se kar držijo določenih staršev in njihovih otrok. Ko otrok opazuje svoje starše in se od njih nehote uči, prevzema tudi nekatere navade, ki močno vplivajo na pomanjkanje.

Ne moremo tudi mimo poklicnega interesa. Poznam fanta, ki je odraščal na kmetiji in je že od malih nog govoril, da bo tudi on kmet in tako se je zgodilo. Zdaj je že odrasel in vodi precej uspešno ekološko kmetijo. In moj sošolec, ki je ves čas trdil, da bo mesar, ker je to bil tudi njegov oče, je to zares postal. Veliko je poklicev, ki se nekako zasidrajo v družini. Poznamo družine mizarjev, zobozdravnikov, zdravnikov, učiteljev, odvetnikov … In tudi obratno. Poznamo posameznike, ki se za poklic svojih staršev niso odločili ker so jim to odsvetovali oni sami ali ker so že v otroštvu spoznavali tudi slabe plati poklica in rekli: Jaz pa nikoli ne bom…

Ne samo za poklic, tudi za vzgojni slog in način življenja.

Kakorkoli že, starši s svojim zgledom močno vplivamo na oblikovanje otroka kot osebnosti, na njegove navade, pogled na svet, vedenje in vrednote.

Otroci nas ves čas opazujejo in posnemajo. Hote ali nehote.

Nikoli ne bomo natančno vedeli, kaj točno je tisto, kar smo prenesli na svojega otroka mi in kaj je pridobil od vrstnikov, učiteljev, vzgojiteljev in drugih zanj pomembnih oseb. Pomembno je, da se zavedamo, da jih učimo tudi z zgledom. Pomembno je, da vemo, da ni idealnih staršev niti idealnih otrok ter da vzgajanje pomeni tudi, da otroku kaj odrečemo in da znamo pri opravljanju te naloge biti tudi strogi ter odločni in da pri postavljanju meja nimamo slabe vesti.

Nikoli ne bomo čisto natančno vedeli, zakaj je naš otrok takšen in takšen, katere vse lastnosti je podedoval, česa se je naučil od nas, od drugih ljudi iz okolja in lastnih izkušenj. Starši, ki imajo več otrok, namreč ugotavljajo, da kljub temu da vsi trije, štirje odraščajo v istem okolju in ob bolj ali manj enaki vzgoji, razvijejo drugačne osebnostne lastnosti in vedenje. Torej ni vse na starših ali družini.

Družina lahko otroku vsekakor nudi varnost, občutek sprejetosti in kraj, kamor se lahko vrne, ko mu je hudo.

Ali kot je rekel Dalaj Lama: Dajte tistim, ki jih ljubite, krila, da lahko letijo, korenine, da se lahko vrnejo in razlog, da ostanejo.