Izkušnje so učiteljice v šoli življenja

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 17.5.2022

Veliki človek, ki skozi leta postane iz majhnega komaj rojenega bitja, je skupek dednih dejavnikov, vplivov okolja in lastne aktivnosti.

Kar pomeni, da na njegov razvoj in preobražanje močno vplivajo tudi izkušnje in kako se posameznik na nekatere situacije odzove in česa se iz njih nauči za drugič.

Pandemični strah staršev pred travmami iz otroštva

Strokovnjaki opažamo, da se je vzgoja otrok v zadnjih desetletjih močno spremenila in postala precej mehka. Starši otrokom vedno pogosteje popuščajo in ne postavljajo trdnih meja. Mnogi starši verjamejo, da otroka vsak izziv povezan z nezaželenimi izkušnjami travmatizira in svoje otroke zaščitijo bolj, kot je to potrebno.

Če starši vse težavne situacije rešujemo namesto otroka, ali mu prilagajamo stvari, da lažje doseže ali dobi željeno, ga oropamo izkušnje ki ju bo prihodnjič pomagala v podobni ali celo povsem drugi situaciji in za izkušnjo občutkov: zmorem, zmagal sem, ponosen sem na sebe, dokazal sem se.

Vsak posameznik za svoj razvoj potrebuje tako Izkušnje porazov kot zmag.

Tudi slabe izkušnje so del vsakdanjega življenja

"Vse prepogosto dajemo mladim utrgano cvetje, ko bi jih vendar morali učiti, kako naj vzgojijo lastne rože." John Gardner

Življenje je polno izzivov, ki od posameznika zahtevajo trud oziroma odrekanje. Tudi žalost in razočaranje sta del življenja. Pot do cilja ni vedno gladka, široka, ravna in varna. Včasih so na njej prepreke. Dolžnost nas staršev pa ni, da te prepreke umikamo, pač pa da smo ob otroku, ko jih premaguje. Da ga potolažimo, če se ob kateri od ovir spotakne in mu v težkih trenutkih »podamo roko«, da lahko pride čeznje. Le tako bo deležen tudi šole za življenje, saj bo prej ali slej postal »velik« in se bo moral znajti sam.  

Izkustveno učenje

Vse prepogosto dajemo otrokom odgovore, ki naj si jih zapomnijo, namesto problemov, ki naj jih rešijo. (Robert Lewin)

Ugotovitve pravijo, da si šolar zapomni: 

• 20 % tega, kar prebere,
• 30 % tega, kar sliši,
• 40 % tega, kar vidi,
• 50 % tega, kar pove,
• 60 % tega, kar preizkusi in
• 90 % tega, kar vidi, sliši, pove in preizkusi.

Iz navedenega je razvidno, da se posameznik najbolje, največ in najbolj učinkovito uči takrat, ko je aktivno vključen v učno situacijo z vsemi čutili in ima možnost, da ne zgolj posluša, gleda in bere, pač pa tudi ubeseduje ter preizkuša.

V pedagogiki vedno pogosteje govorimo o izkustvenem učenju.

Le-to počasi nadomešča abstraktno učenje, saj se je izkazalo, da učenje iz knjig in drugih gradiv ni dovolj.

Pri izkustvenem učenju gre za neposredno srečanje s pojavom in ukrepanje v resnični situaciji.

Pri izkustvenem učenju gre za učenje, ki teorijo poveže s prakso, pri čemer zelo pomembno vlogo igra osebna izkušnja. S tem učenje iz izkušenj pridobiva na pomenu in se ob določenih predpostavkah izkaže za bolj učinkovito.

Vloga odraslih pri izkustvenem učenju otrok

Izkustveno učenje je učinkovitejše pri odraslih, ker so sposobnejši o izkušnji razmisliti in jo kritično oceniti. Tega se morajo otroci šele naučiti.

Zato je pri izkustvenem učenju otrok s strani odraslih dobro, da jih ne zavijamo v vato in jim ne preprečujemo novih izkušenj s tem, da stvari opravljamo namesto njih, temveč, da se po vsaki izkušnji, pa naj bo »dobra« ali »slaba«, z otroki pogovorimo ter jih vodimo skozi različne stopnje refleksije in jim dovolimo nadaljnje eksperimentiranje.

Opozorilo! S tem ne mislim, da je potrebno otrokom dovoliti početi nevarne stvari s težkimi posledicami. Kaj se zgodi, če ti kislina razje tkivo, otrok zagotovo ne bo poskušal na svoji koži, prav tako ne bo skočil z balkona, da bo na osnovi izkušnje ugotovil, kakšne poškodbe stakneš pri takšnem početju. Otroke je seveda potrebno odvrniti od tega, da bi zavoljo izkustvenega učenja počeli kaj tako nevarnega. To je popolnoma jasno, kajne?!

Kolbov model izkustvenega učenja

Najpomembnejši teoretiki izkustvenega učenja so: John Dewey, Kurt Lewin in David Kolb.

Slednji je sestavil enega najbolj znanih modelov izkustvenega učenja,

ki se začne s konkretno izkušnjo,

tej sledi razmišljujoče opazovanje,

nato abstraktna konceptualizacija, pri kateri je poudarek na logičnih sklepanjih in razumevanju izkušnje. V tej fazi izkušnjo povežemo s teorijami.

In nazadnje sledi še aktivno eksperimentiranje z naučenim. Nova spoznanja se morajo ponovno preizkusiti v novih situacijah, novih konkretnih izkušnjah.

Učenje vožnje kolesa po Kolbovem modelu

Če sledimo stopnjam predstavljenega modela lahko učenje vožnje kolesa razčlenimo takole:
(vir:  https://studentski.net/gradivo/ulj_fif_bi1_psi_sem_izkustveno_ucenje_01 )

Konkretna izkušnja:  Fizično srečanje osebe s kolesom.

Razmišljujoče opazovanje: Oseba ima priložnost, da sama opazuje, zakaj ji vožnja uspeva ali ne (npr. poganjanje pedal vodi do premikanja koles, s pritiskom na zavoro se kolo ustavi, ...).

Abstraktna konceptualizacija:  Razmišlja o načinih izboljšanja pri naslednjem poskusu vožnje kolesa.

Aktivno eksperimentiranje: Vsak ponovni poskus vožnje s kolesom je okrepljen z informacijami, ki jih je oseba pridobila v prejšnjih treh fazah. Preizkuša nove načine vožnje.

Na vseh stopnjah lahko prihaja tudi do padcev, prask in drugih poškodb. Toda brez teh se bo otrok težko naučil voziti kolo.

Saj si tudi vi ne morete predstavljati, da bi otroka lahko naučili voziti kolo tako, da mu nikoli ne bi sneli pomožnih kolesc ali pa da bi ves čas tekli ob njem, ga podpirali in namesto njega usmerjali krmilo?

Izpustiti je, roko na srce, ena najtežjih preizkušenj s katerimi se morajo soočiti starši. Pa najsi gre za trenutek, ko moramo izpustiti krmilo kolesa in ga v celoti prepustiti v upravljanje otroku ali ko moramo izpustiti otroka, da lahko »odleti« iz varnega zavetja doma.

Dobri starši dajo svojim otrokom korenine in krila. Korenine zato, da vedo, kje je njihov dom in krila, da lahko odletijo in vadijo, kar so jih starši naučili.» (Jonas Salk)