Čustveni svet otrok in mladostnikov

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 11.2.2020

Modri vedo povedati, da ni dobrega in slabega vremena. Treba se je le ustrezno obleči in obuti. Tako kot smo vremenu pridali pozitiven in negativen predznak, smo le-tega postavili tudi pred čustva. Radi govorimo o tako imenovanih pozitivnih in negativnih čustvih. Toda meja med enimi in drugimi je zelo tanka. Najbrž bi težko našli človeka, ki ne bi vedel, kaj je veselje, kaj je žalost in kaj jeza ali strah. Pa bi res lahko enoznačno opredelili eno čustvo kot pozitivno in drugo negativno? Morda je še najbolje reči, da čustva so. Treba se je zgolj naučiti ustreznega izražanja in tudi obvladovanja. Si predstavljate človeka, ki je zelo, zelo srečen. Tudi ta se mora zadržati, da ne skače neznanim ljudem okrog vratu in jim vriska v uho. In enako je prav, da se naučimo ukrotiti svojo jezo in jo obvladati, da ne postane destruktivna. To ne pomeni, da je ne bi smeli občutiti, kadar so razlogi zanjo, gre za to, da jo je treba znati malo ukrotiti in jo izraziti na ustrezen način in ob pravem času.

Ko odrasli pogledamo nazaj, lahko večinoma ugotovimo, kako burna so bila naša čustva, ko smo bili mlajši in kako smo z leti spoznali, da se s kakršnimkoli izbruhom splača malo počakati in se držati reka, da se nobena juha ne poje tako vroča kot se skuha. Zdaj že znamo kdaj pa kdaj tudi zamahniti z roko in reči, da »ni vredno«, da bi se razburjali, pa tudi občutki veselja so bolj umirjeni, ko osvojiš lekcijo, da za vsakim dežjem posije sonce, a za vsakim soncem tudi prej ali slej enkrat spet začne deževati.

Prepoznavanje in poimenovanje lastnih čustev

Čustveni svet otrok in mladostnikov je skrivnosten. Kaj se v določenih situacijah dogaja v njihovih glavah in srčkih še sami težko opredelijo, saj so njihova občutja tako raznotera in spreminjajoča se, da jim težko dajo »ime«. Živijo namreč v hitrih časih, ko se nam vsem nekam mudi in pogovori so nemalokrat usmerjeni zgolj v dogovore glede obveznosti in logistike izpolnjevanja le-teh. Velik del komunikacije poteka preko naprav. Tudi izražanje čustev je instantno, saj so tukaj emnotikoni oziroma tako imenovani »smejkoti«. Le-ti pa so zelo omejeni. Na facebooku se lahko na neko objavo odzovemo natanko na 6 načinov: z dvignjenim palcem, s srčkom, smehom, začudenjem, solzami in jezo. Če na svoj zid nekaj objavimo, lahko zraven pripnemo emotikon, ki izraža naše počutje. Toda če natanko pogledamo sličice, se ponavlja nabor enih in istih rumenih krogcev z usti dol, gor,… Že res, da so zraven besede, ki natančneje opredeljujejo počutje, toda v nenehnem hitenju nihče ne bere, še najmanj pa otroci in mladi. Če se že lotimo bolj natančne izbire, nas že po nekaj ogledanih možnostih prvotna namera mine in izberemo prvi približek.

In ko smo ravno na družbenih omrežjih, je večina objav povezana s prijetnimi dogodki, včasih kar hvalisanjem. Če je objava povezana z bolj nezaželenimi čustvi, po navadi govori o nekom drugem, ne pa o nas samih. Kdo pa rad prizna, da je v stiski, če vsi objavljajo, kako so srečni in kako fino se imajo.

Kaj lahko naredimo starši?

Lahko se pogovarjamo z otroki o občutkih. Začne se bržkone tako, da spregovorimo tudi o čustvih, ki jih doživljamo sami. Da nas je strah pomembnega sestanka, da se veselimo srečanja s prijateljem iz otroštva, da nas nekaj skrbi ali da smo na nek svoj dosežek še posebno ponosni. Tudi otroke pogosto vprašajmo: In kako se ob tem počutiš? Ne pa da jim govorimo, kako bi se po našem mnenju morali počutiti.

Prepoznavanje in spoštovanje čustev drugih ljudi

Prav tako kot je prepoznavanje čustev pri sebi za otroke in mlade nekaj, česar se šele učijo, je tudi prepoznavanje čustev pri drugih zanje težko. Ker čustva težko prepoznajo, se tudi težko ustrezno odzovejo. Sploh pa se danes ne znamo pogovarjati z drugimi o njihovih občutjih in namesto, da bi prisluhnili, raje pripovedujemo svoje zgodbe ali pa na izpoved druge osebe kratko malo odgovorimo s: »Saj bo.« Biti poslušalec in zaupnik je zelo težko in po navadi to zmorejo zgolj naši najboljši prijatelji.

Kaj lahko storimo starši?

Bodimo otrokom zgled. Pokažimo jim, da prepoznamo in se odzovemo na občutke drugih. Velik zgled jim bomo tudi s svojim odzivom na njihova občutja, ko na primer dobijo slabo oceno, se bojijo ocenjevanja znanja ali ko so bodisi srečno bodisi nesrečno zaljubljeni ali ko jih razočara najboljši prijatelj. Včasih se nam zdijo njihove težave in skrbi tako drobcene, toda za razvijajočo se dušo so lahko večje, kot si zmoremo predstavljati.

Prepoznavati čustva pri drugem se bo otrok pogosto naučil prav od nas. Zato ubesedujmo, kako se počutimo v določeni situaciji in ne prikrivajmo čustev. Predvsem pa naj naša neverbalna govorica in mimika obraza sporoča to, kar občutimo in kar govorimo. Ne moremo se na primer jeziti in se zraven smejati, prav tako ne moremo jokati in zraven govoriti: »Saj ni nič.« Če na otroku razumljiv način odkrito govorimo o svojih čustvih, se bo tudi njemu zdelo varno, da izraža to, kar čuti. Pa karkoli to je.

O čustvih drugih se lahko veliko pogovarjamo tudi ob branju knjig ali ogledu kakšnega risanega ali igranega filma.

Lahko naredimo kakšno različico spomina na temo čustev. Na primer tako, da je na eni kartici poved, ki opisuje dogodek, na drugi pa, kako se posameznik ob tem počuti. Lahko sta v paru sličica in beseda. Lahko se igramo tudi nekakšen aktiviti, ko je treba določeno čustvo opisati, narisati ali zaigrati, soigralci pa morajo ugotoviti, za katero čustvo gre.

Z mlajšimi otroci se lahko igramo tudi igre vlog ali pa jih spodbujamo, da se izrazijo preko lutke, še posebej kadar vidimo, da jim je o tem kar čutijo težko spregovoriti. Saj veste, koliko lažje je tudi vam koga vprašati za nasvet, če neko težavo ali občutje pripišete izmišljenemu prijatelju.

Za konec

Čustva ne bi smela biti tabu tema. Posameznik se v življenju sreča z nepreštevno množico čustev in vsako ima še nepreštevno množico odtenkov. Vse skupaj se začne že takoj, ko otrok priveka na svet in se nadaljuje, preko padcev in bolečin, pa takrat ko se starši hudujejo in ko jih objamejo in jim povedo, da jih imajo najraje od vsega na tem svetu, pa takrat, ko se prvič zaljubijo in so prvič razočarani.

Šola čustev traja vse življenje in še ko je človek starejši, mora priznati, da ga kakšna lekcija v tej šoli še vedno preseneti.

Z današnjo temo je povezan tudi prispevek Vzgoja za empatijo in sočutje in če ste ga spregledali ali bi ga želeli ponovno prebrati, ga najdete na povezavi:

https://www.kopija-nova.si/koristne-in-uporabne-vsebine/vzgoja/vzgoja-za-empatijo-in-socutje