Brezskrbno otroštvo 

Zapisala: Polona Legvart, profesorica pedagogike

Datum objave: 19.11.2019

Se vam je vtisnil v spomin zaskrbljen obraz švedske šolarke Grete Thunberg, ko je nagovorila svetovne politike? Zakaj raje ne uživa brezskrbnega otroštva, ki ji je gotovo na razpolago? Odgovor je enostaven: kar se uči o naravi in družbi, jemlje zares in vsi – s šolo vred – so nad tem presenečeni, nekateri pa kar zgroženi in ogorčeni.

Razmišljam o šolarjih, v Sloveniji jih je kakšna četrtina, ki jim brezskrbno otroštvo že zaradi revščine ni na razpolago. Opazimo jih, ko se izmikajo spontanim pogovorom o morskih počitnicah, letalskih potovanjih v eksotične kraje, najnovejših električnih skirojih ipd..  Kot učiteljica skozi celo šolsko leto pazim, da v razredu prevladujejo vsebine in odnosi, v katerih zaradi gmotnih razlik ni nihče odrinjen na rob. Včasih so to tudi »Gretine teme« o enako hudih skrbeh za bogate in revne.

Ni pa revščina edino, kar moramo »nevtralizirati«, ampak učenci nosijo s seboj še kopico drugih prizadetosti, ki so še mnogo bolj zapletene. Najbliže smo jim z izrazom »zmanjšana sposobnost za medsebojno povezovanje«. Nemci to ponazorijo z geslom »Zuerst Bindung, dan Bildung« (Najprej navezanost, potem izobraževanje). Po tridesetletnih izkušnjah v prvih razredih lahko presodim, da ni pomembnejše stvari pri učiteljskem poklicu kot je čustvena kompetenca. O njej pa pravi Ingmar Bergman: »Na področju naših čustev smo popolni analfabeti!« Nevrologija prinaša nova spoznanja: navezanost med ljudmi sproži blagodejni oritocin – povezovalni hormon, temu nasproten pa je kortizol – stresni hormon, povišan v konfliktnih situacijah. »Pa ja ne bomo otrokom pripisovali še stresa?«, bodo zavpili tisti, ki so prepričani, da je permisivnost mladino že čisto spridila.

Ampak, stres je v šoli realnost, ki močno vpliva na kakovost učenja in če so nekoč razred razumeli kot vojaško enoto, je za današnjo raven pedagoške psihologije dejansko postal klinika. Od učiteljice se pričakuje, da je temu strokovno kos. Imamo inkluzivno šolo, v kateri pa smo predvsem pozorni na vidne primanjkljaje učencev, toda mnogo pogostejše so težave, ki niso opazne na prvi pogled.

Učenci vsakodnevno prinašajo v razred najrazličnejše probleme odraslega sveta in vzorce njihovega razreševanja. Preganjajo jih številni strahovi, ki jim oni ne poznajo ne vzroka, ne izhoda. Med njimi so tudi taki, ki smo jih nekoč znali rešiti otroci sami v igri na dvorišču, ki pa je danes ni več. Kdaj je zadnjič zazvonil vaš domofon s pozivom sinu ali hčeri »Pridi malo dol!«? Ob štirih popoldne pridejo iz šole in začne se nov »prostočasni urnik«: trening tenisa, glasbena šola, učenje tujega jezika… In vse je smrtno zares, povsod je treba uspeti, saj tudi ni poceni. Za medčloveško navezanost pa povsod zmanjka časa. Kakšna brezskrbnost le, kakšen prosti čas?

Brezskrbno otroštvo je fraza, ki po mnenju marsikoga sploh ne spada v šolo: še vedno je pogosto zastraševanje »Zdaj pa je tukaj šola in ni več šale!« Odrasli v šolo projicirajo vse svoje skrbi  glede nepredvidljive prihodnosti. Pedagogi radi slišimo, kako je bodočnost v naših rokah, ob tem pa spregledamo, da nam je padla na ramena prevelika odgovornost. Res vemo, kaj čaka mlade ljudi na njihovi življenjski poti in le poslušati nas morajo, pa bodo rešeni vseh skrbi? Na Ravnah je šola popeljala nekaj letnikov otrok v farmacijo, potem pa si je Lek premislil… Ampak, če so dobro usvojili materinščino, matematiko, zgodovino, kemijo…., se bodo znašli kljub nestanovitnosti kapitala. Torej vemo, kaj moramo dobiti od šole – sposobnost učenja.

Učenje so lastne »zmage po korakih«, ki jih mora opraviti otrok sam. Ne moremo ga zavarovati pred napakami in neuspehi, pa naj mu plačamo še toliko svetovalcev ali naredimo vse skupaj namesto njega. Ni učenja mimo lastnih miselnih naporov in praktičnih izkušenj. Sam jih mora uravnavati in to je njegova lastna skrb, za katero ga bodo možgani nagradili z novimi spoznanji. Pogosto se brezskrbnost enači z igranjem in mnogi starši zato odlagajo vpis v šolo, da bi naraščaju podaljšali brezskrbno otroštvo brez napornega učenja. Po sredi je zmota, ker si učenje in igranje v resnici ne nasprotujeta in prinašata enako zadovoljstvo ob uresničeni zamisli. Saj tudi igranje ni kar neka divja brezciljna aktivnost, ampak vključuje tudi otrokovo skrb. In učenje ni »piflanje« v samotnem kotu, ampak veselo odkrivanje neznanega sveta.

Morda pa bi bilo namesto o brezskrbnem otroštvu primerneje govoriti o zadovoljnem otroštvu?