Otrok riše in barva

Zapisala: Mojca Klug, profesorica     

Datum objave: 11.12.2018

Pred leti sem delala z deklico, ki je takrat hodila v prvi razred. V aktivnosti sem vključevala tudi risanje in barvanje. Kadar je bilo potrebno pobarvati predmete nisem opazila nič posebnega, saj ne moreš veliko zgrešiti, če hišo pobarvaš enkrat modro, drugič belo ali rumeno. Hiše takšne pač so. Tudi pohištvo se že dobi v raznoraznih barvah, da o avtomobilih, žogah in kolesih sploh ne razpredam. Toda v oči mi je dekličina izbira barv padla, ko sem vedno znova opažala, da so mucki na njenih izdelkih nenavadnih barv. Ne samo to, da je bilo telo na primer svetlo modro. Tudi ušeska so bila »čudnih« barv. Zelena na primer. Podobno je barvala druge živali in prizore iz narave. Nemalokrat je bila trava rdeča ali vijolična, drevesa pa so imela modro krošnjo.

Ker imam tudi jaz rada barve in si težko predstavljam, da bi bilo moje življenje in okolje, v katerem živim, preprosto zgolj črno belo, mi je bilo njeno barvanje všeč. Hkrati me je situacija begala, saj nisem vedela, ali naj njeno početje pohvalim in spodbujam ali naj jo »ukalupim« in zahtevam, da barva z bolj »primernimi« barvami, da bodo živali in rastline takšne, kot so v resnici. O tem sem se, tako kot običajno storim v takih situacijah, pogovorila s kolegicami in jih vprašala za mnenje. Nisem dobila enoznačnega odgovora in odločiti sem se morala sama.

Odločila sem se, da bom deklico vedno vprašala, kakšna je žival ali rastlina v resnici, nato pa sem ji najpogosteje dovolila, da ubere lastno pot. K tej odločitvi me je vodila slika, ki sem jo nekoč našla v eni izmed psiholoških knjig o kreativnosti in marketingu. Na njej je narisan razred, pred katerim stoji učiteljica. V oblačkih nad glavami vseh otrok piše: »A«, le eden od otrok pravi: »C«. Učiteljica pa tega otroka jezno gleda in z roko kaže proti vratom in mu pravi: »Ven!« Razumem situacijo. Tudi sama se ujamem, kako poskušam delo z otroki poenotiti in od vseh zahtevati enako. Pa sem iz stroke in bi morala še toliko bolj razumeti in upoštevati njihovo različnost.

Da je bila moja odločitev v zvezi z deklico pravilna, je potrdilo tudi mnenje razvojne psihologinje prof. dr. Ljubice Marjanovič Umek, ki pravi, da otroci do petega leta praviloma še ne uporabljajo barv, s katerimi bi vedno posnemali realnost. »Tako bodo na primer sonce narisali, četudi nimajo rumene barve, če so se odločili, da ga bodo imeli na risbi. Trava je lahko modra, ker jim je pomembno to, da se otroci igrajo na travi in “se imajo fino” in ne to, ali so barve “pravilne” barve ali je razporeditev v prostoru ustrezna in pravilna in ali so pravilna razmerja med liki (velikost, prikrivanja …) itn,«  še dodaja.

Deklici sem torej dovolila, da barva tako kot želi. Le če je bilo potrebno barvati ali risati po navodilih, sem vztrajala, da dela v skladu z njimi. Izpod njenih rok so nastajale čudovite raznobarvne risbice. Kaj pa je lepšega kot svetle, pisane in razigrane risbe naših otrok? Take, kjer se sonce veselo smeje in imajo vse osebe na njih usta ukrivljena v nasmehe in se še psiček ob nogah katere izmed oseb zadovoljno muza. Take risbice nam na nek način sporočajo, da se otrok v svoji koži dobro počuti.

Otrok, ki ima zadovoljene potrebe po varnosti, sprejetosti, ljubezni in uspešnosti, bo zagotovo ustvaril drugačno risbo kot tisti, ki tega nima. Zadovoljen otrok bo poleg tega, da uporablja živahne, običajno tople barve, kot so na primer rumena, rdeča, rjava, običajno izkoristil cel prostor, ki mu je za risanje na voljo. Poudarjal bo predmete in ljudi, ki jih ima rad. Na drugi strani pa bo otrok, ki je na primer doživel izgubo, je bolan ali ločen od staršev ter nima zagotovljenih pogojev za lepo in srečno otroštvo pogosteje posegal po temnih barvah. Pogosto se bo odločil za hladne barve, na primer modro ali zeleno. Njegove risbe bodo stisnjene, veliki pa bodo predvsem tisti predmeti ali osebe, ki se jih boji ali zaradi njih doživlja stisko.

Seveda pa otrokova izbira barv ni odvisna zgolj od tega, v kako spodbudnem okolju živi ter kako so zadovoljene njegove potrebe. Pomembno je tudi, kako se otrok v določenem trenutku počuti, kdo je ob njem ali kaj v tistem trenutku počnejo njegovi vrstniki. Zato ne bi bilo prav, če bi vedno, kadar otrok poprime po temni ali hladni barvi že začeli razmišljati, da je z njim nekaj »narobe«. Na to, kakšne barve otrok izbira in uporablja, vplivajo tudi mediji, risanke, ki jih gleda, junaki, na katere prisega in se mu zdijo oh in sploh super. Pa še kaj.

Tudi to na primer, katere pripomočke za risanje ima na voljo, katere barve ima na razpolago ali katere barvice so ošiljene in katere tube polnejše.

Ne pozabimo, da otroka ob slikanju in barvanju vodi domišljija in to, kar se dogaja v njegovem notranjem svetu. Zato bomo o otrokovi risbi največ izvedeli, če ga bomo povprašali, kaj je sploh narisal. Ob divjem ritmu življenja in neprestanem hitenju in številnih opravkih, se nam včasih zdi, da čisto dovolj naredimo, če otroku rečemo: »Kako lepo si to narisal. Bravo! Čudovito!« Pozabimo pa se ustaviti in otroka povprašati, kaj njegova risbica sploh predstavlja. Zgodba o tem, kaj njegova risbica predstavlja je vsekakor pomembnejša od tega kako in s čim jo je narisal.

Zato mu prisluhnimo. Ni namreč daleč dan, ko bo postal »velik« pa si bomo želeli, da bi nam pripovedoval o sebi in svojem doživljanju realnosti, pa tega morda ne bo hotel več deliti z nami, saj mu bo pomembnejše mnenje vrstnikov.