Trema in strah pred nastopanjem

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 27.4.2021

Po precej razburkanem šolskem letu sta pred učenci in dijaki še dva meseca pouka. Prav ta dva meseca pa mnogim izmed njih prinašata tudi več preizkušenj. Pred njimi je pridobivanje ocen, maturante čaka matura, učence 6. in 9. razreda pa nacionalno preverja je znanja.

Konec šolskega leta je po navadi povezan tudi z različnimi nastopi na valetah, maturantskih plesih in proslavah ob dnevu državnosti.

Seveda v trenutni situaciji še nihče ne more napovedati, kako bo vse skupaj potekalo in kaj bo lahko potekalo v živo in kaj na daljavo oziroma preko interneta. Prepričana sem, da bodo šole po najboljših močeh poskrbele, da se bodo na tak ali drugačen način izvedli tudi ti dogodki.

Obvezne proslave na šolah

Po Pravilniku o šolskem koledarju za osnovne šole so na šolah zapovedane tri proslave letno in sicer zadnji dan pouka pred dnevom samostojnosti in enotnosti, dnevom državnosti in pred slovenskim kulturnim praznikom. Vse druge pa šole organizirajo v skladu s svojim letnim delovnim načrtom. Torej je pred učenci, dijaki in učitelji še priprava proslave ob dnevu državnosti, ki časovno sovpada tudi z zaključkom pouka.

Ocenjevanje je javno

Po Pravilniku o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju mora biti pri ocenjevanju zagotovljena javnost ocenjevanja in obveščanja, ki se zagotavlja na naslednje načine:

• s seznanitvijo staršev in učenca s predpisi, ki urejajo preverjanje in ocenjevanje znanja ter napredovanje učenca,
• s predstavitvijo ciljev in standardov znanja, opredeljenih v učnem načrtu, za posamezno ocenjevalno obdobje,
• s predstavitvijo kriterijev ocenjevanja,
• z določitvijo načina in rokov ocenjevanja,
• z ocenjevanjem pred učenci oddelka ali učne skupine,
• s sprotnim obveščanjem učenca in staršev o doseženih rezultatih pri ocenjevanju,
• tako, da se učencu in staršem izroči ocenjene pisne izdelke in omogoči vpogled v druge izdelke.

Za tiste učence in dijake, ki imajo tremo oziroma strah pred javnim nastopanjem je še posebej pomembna peta alineja, ki zapoveduje ocenjevanje pred učenci oddelka ali učne skupine. Zato predlagam, da tokrat skupaj pregledamo, kako se tovrsten strah kaže in kako se lahko otrok oz. mladostnik spopada s tremo in strahom ter kako mu starši pri tem lahko pomagajo.

Znaki strahu pred nastopanjem, treme in anksioznosti

Večina nas je že doživela situacijo, ko smo pred pomembnim dogodkom morali stranišče obiskati večkrat, kot je to običajno. Poleg bolečin v trebuhu in prebavnih težav (driska, bruhanje, pogostejše izločanje) se lahko pojavijo tudi tresavica, jokavost, hladne roke, močnejše potenje, glavobol, pospešen srčni utrip, vrtoglavica, suha usta, mehke noge in podobno. Znan je tudi dogodek, ko nastopajoči v hipu izgubi rdečo nit in ga poznamo kot tako imenovani »black out ali zamrznitev«.

Kako pomagamo otroku ali mladostniku pri premagovanju treme in strahu pred izpostavljanjem

Čeprav bi mnogi najprej pomislili, kako učinkovite bodo spodbude v smislu: »Vse bo dobro. Vem, da zmoreš. Ne skrbi zaradi tega. V redu boš,« strokovnjaki svarijo pred takimi izjavami, saj jih lahko otrok oziroma mladostnik razume kot naše pričakovanje, za katere pa v tistem trenutku meni, da jih ne bo mogel izpolniti. Zato mu bomo odrasli bolj pomagali z izrazi empatije, ko otroku sporočamo, da ga razumemo, da se tako počuti in ga nevsiljivo povabimo, da nam o svojih občutjih spregovori. Pri tem mora imeti dovolj časa za to, da odpre svoje srce in ubesedi, kar čuti. Zato ga nikakor ne smemo priganjati. Prav tako moramo paziti, da ga ne »zalijemo« z valom naših nasvetov, pogledov in izkušenj.

Kljub temu da si straši želimo naše otroke zaščititi in reševati namesto njih neugodne situacije, pa je mnenje strokovnjakov, da beg pred izzivom ni rešitev. Omogočanje pobega iz situacije, ki otroka vznemirja, ni rešitev, saj življenje posameznikov nikoli ne poteka brez tovrstnih izzivov. Če se bo otrok izogibal situacij, ki se jih boji, ki mu povzročajo strah in tesnobo, bo najverjetneje odpovedal tudi v situacijah, ko bi se moral postaviti zase ali izpostaviti svoje vrline. Starši si zagotovo ne želimo, da bi bil naš otrok vse življenje »majhna prestrašena siva miška«.

Starši lahko otroku pomagamo tudi tako, da sodelujemo pri pripravah in smo mu prva in najzvestejša publika. Smo otrokovi prvi kritiki, ki moramo otroku povedati, če ga kje preveč »lomi« in ga hvaliti, ko napreduje in mu gre dobro.

Mnogim otrokom bo v pomoč drobcen predmet z zgodbo o posebni moči, ki ga bo med nastopom stiskal v roki ali občutil v svojem žepu.

Postopnost

Pri otrocih, ki so nagnjeni k anksioznosti in se bojijo javnega nastopanja in izpostavljanja pred drugimi, je potrebno upoštevati načelo postopnosti. To pomeni, da je pri pridobivanju prvih izkušenj čas izpostavljenosti zelo kratek in se z nadaljnjimi nastopi postopno daljša. Prvi nastopi naj bodo pred otrokovimi »pliškoti«, hišnimi ljubljenci in družinskimi člani. Tudi izkušnje nastopanja on line so praviloma precej manj stresne, kot je na primer nastopanje v živo. Izražanje preko lutk ali nastop za paravanom ali zaveso prav tako ni slaba izbira za tiste, ki premagujejo tovrstne strahove in stisko.

Ko začne otrok nastopati pred drugimi, naj bodo sprva to ljudje, ki jih pozna in jim zaupa, šele čisto na koncu naj bo na vrsti nastop pred večjo mešano skupino. Slednje lahko tudi izpustimo, saj vsi nismo in nikoli ne bomo »nastopači«.

Moje izkušnje in predlogi iz prakse

Z otroki in mladimi sem v času svojega dela v šolah pripravila veliko število nastopov. Z otroki s posebnimi potrebami je to poseben izziv. Zato vam v nadaljevanju ponujam nekaj receptov iz prakse.  

Prvi recept je veliko, veliko in veliko vaje. To pomeni, da se je potrebno začeti pripravljati dovolj zgodaj in da je treba vaditi vsak dan. Vsak dan!

Drugi recept je utrditi glas. Vsi poznamo tisto kepo v grlu in kot poslušalci tudi situacije, ko nastopajoči govori tiho in nerazločno. Zato sem otroke vedno spodbujala k glasnemu in razločnemu govorjenju. Kadar je kateri od otrok govoril preveč potiho, smo njegovo kepo v grlu razbili tako, da smo glasno kričali, tulili, glasno govorili smešne besede ali kratke povedi. Tako so se sprostile mišice grla in še katere.

Tretji recept je dihanje. Dihanje za sprostitev, kot je recimo dihanje na štetje. Vsi skupaj smo skozi nos vdihovali do 4, zadržali sapo do 4 in jo skozi usta izpustili ob štetju do 4. Pri vdihu je bilo še posebej pomembno, da se dvigne tudi trebušček. Dihanje med samim nastopom je prav tako pomembno, zato so bodoči nastopajoči poleg besedila in izvajanja vadili tudi dihanje, torej v katerem trenutku je čas za vdih. 

Četrti recept je počasno govorjenje. Govorne nastope smo vedno vadili v »slow motion-u« oziroma v slogu Smolarjeve pesmi Zlo počas. Dejstvo je namreč, da nastopajoči zaradi treme zelo pogosto začnejo govoriti prehitro in po mojih izkušnjah se resnično pogosto zgodi, da dobro naučen nastop v ustreznem tempu v stresni situaciji postane pravi stampedo.

Peti recept je počasno govorjenje in vztrajanje vse do konca. Z vsakim otrokom sem še posebej vadila to, da je svoj delež besedila povedal do konca. Čisto do konca. In da je do konca ostal na mestu nastopa, saj se pogosto dogaja, da otrok hkrati, ko zaključuje svoj nastop, že beži z odra ali pa zadnji del nastopa oddrdra, da bi to lahko čimprej storil.

Šesti recept je spreminjanje tesnobe, strahu in treme v navdušenje in veselje. Eno od pomembnih poslanstev učiteljev in staršev je tudi to, da znamo otroke navduševati. Da jih s svojim lastnim navdušenjem in iskrenim veseljem  spodbudimo, da se tega nalezejo od nas.

Sedmi recept je izbira točke, kamor otrok med nastopom gleda. Če je le bilo mogoče, sem jim povedala, kje bom med njihovim nastopom stala, da me bodo lahko gledali, ko jim bom navdušeno kimala ali poskušala pomagati, če se znajdejo v stiski. Če to ni mogoče, določimo točko, kamor bo otrok gledal, ali tja celo nalepimo spodbudno sličico na dogovorjeno mesto. Običajno je to mesto nekje zadaj, za publiko.

Vaja, vaja, vaja

Za konec bi rada poudarila, da je najboljši in najučinkovitejši način za preprečevanje slabih izkušenj pri nastopanju vaja. Otrok mora biti na nastop pripravljen 150%. Tudi če bosta strah in stiska pobrala znaten delež samozavesti in pripravljenosti, se bo nastopajoči, ki je res dobro pripravljen, zelo verjetno odlično izkazal. Moji najstniki, s katerimi sem delala zadnja leta, so pogosto zavijali z očmi, ko sem jih znova in znova vabila na priprave in vaje za nastop. Zato sem se trudila, da bi se na vajah čimbolj zabavali in jim na različne načine predstavljala, zakaj je potrebno toliko vaditi.

To sem povezala tudi z učenjem in jim vedno znova sporočala, da takrat, ko se jim zdi, da znajo že vse in da tisto vse znajo dobro, znajo šele dobro polovico.