SOS - moj otrok ima učne težave!

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 8.2.2022

Pri svojem delu sem se srečevala z nikoli preštetim številom otrok z učnimi težavami in njihovimi starši, zato bom tokratni prispevek težko strnila na dve li tri strani. Torej se bom poskusila osredotočiti na tiste informacije, katerih ne beremo prav pogosto.

Najprej pa poskusimo otroke z učnimi težavami malo »popredalčkati«.

Otroci imajo lahko učne težave na kontinuumu od blagih in skoraj neopaznih pa do težkih učnih težav, tudi takih ki še v odrasli dobi ne izzvenijo v celoti.

Strokovnjaki delimo učne težave otrok na dve glavni skupini: na splošne učne težave in na specifične učne težave, ki so v zakonodaji opredeljene kot primanjkljaji na posameznih področjih učenja.

Termin splošne učne težave opredeljuje učne težave, ki se pojavljajo pri večini predmetov in so največkrat povezane z nižjimi sposobnostmi otroka. Otrok težje in počasneje osvaja predpisane standarde znanja pri mnogih predmetih in tudi v redovalnici so ocene pri večini predmetov nizke.

Specifične učne težave pa so vezane na eno področje učenja (lahko tudi več), na primer branje ali pisanje ali računanje ali pravopis ... To so učne težave, ki imajo na začetku svojega imena praviloma predpono dis. Ta predpona pomeni težave ali odstopanje od »norme«. Najpogostejše specifične učne težave so disleksija, disgrafija, disortografija, diskalkulija, dispraksija. V zelo hudih primerih pa ima ime težave lahko predpono a, ki kaže na to, da je imenovana sposobnost odsotna. Če ima torej otrok disgrafijo, ima težave pri pisanju, medtem ko je otrok z agrafijo nezmožen pisanja. 

Pri specifičnih učnih težavah je slab učni uspeh manj pričakovan, saj so otroci s temi učnimi težavami povprečno in neredko nadpovprečno inteligentni in na nekaterih področjih, ki niso povezana s področjem njihovih specifičnih učnih težav, morda celo blestijo.

Podobne težave in dosežke kot jih imajo otroci z učnimi težavami, pa opažamo tudi pri nemotiviranih otrocih in tistih, ki jim po domače rečemo, da so »leni«, ker imajo slabše učne navade in jim je za učenje malo mar. Tu so še otroci, ki izhajajo iz okolja ki jim ne zagotavlja optimalnih možnosti za razvoj in učenje. Nizke učne dosežke imajo lahko otroci, ki živijo v dvojezičnem okolju ali tisti, ki iz enega jezičnega okolja preidejo v drugo (zaradi selitve na primer), saj je jezik pomembno sredstvo za pridobivanje in tudi za izkazovanje znanja.

Razlogi za slabe učne dosežke so torej lahko zelo različni.

Osnovnošolski programi za učence z učnimi težavami

V osnovnih šolah se praviloma izvaja vzgojno-izobraževalni program osnovne šole. V ta program je vključena večina osnovnošolcev. Otrokom z učnimi težavami šola s svojimi pristopi in programi prihaja naproti tako, da učitelji prilagodijo metode in oblike dela ter jim omogočijo vključitev v dopolnilni pouk in določene oblike individualne in skupinske pomoči.

Če vse to ne zadostuje, imajo starši oziroma otroci možnost, običajno na pobudo učitelja in šolske svetovalne službe ali institucije v kateri je otrok zaradi težav(e) obravnavan, možnost usmerjanja v vzgojno-izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. Vendar le v primeru da ima otrok z učnimi težavami primanjkljaje na posameznih področjih učenja in ne splošnih učnih težav.

Učenci s specifičnimi učnimi težavami in njihovi starši imajo nekakšno srečo v nesreči

Zakaj? Učenci s specifičnimi učnimi težavami sodijo v skupino, ki je z zakonom opredeljena kot skupina s primanjkljaji na posameznih področjih učenja. Tem otrokom lahko šola za pomoč premagovanja učnih težav v skladu s predmetnikom osnovne šole in načeli individualizacije in diferenciacije, ki naj bi jih učitelji upoštevali pri svojem delu, na osnovi pridobitve odločbe o usmerjanju ponudi vzgojno-izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. Učenci s zelo hudimi splošnimi učnimi težavami in nižjimi sposobnostmi pa so v primeru težkih učnih težav ali kombinacije različnih težav in primanjkljajev usmerjeni v vzgojno-izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom.

Pogoj za prehajanje iz enega v drugi program je vedno pridobitev odločbe o usmeritvi na podlagi vloge in postopka pri tako imenovani komisiji za usmerjanje.

Še pomembnejša prednost pa je v tem, da so običajno sposobnosti otrok s specifičnimi učnimi težavami povprečne ali nadpovprečne, kar pomeni, da tisti ki otroku pomagamo, lahko gradimo na področjih, na katerih je otrok bolj uspešen in da otrok s pomočjo teh močnih področij kompenzira svoje učne primanjkljaje.

Pomembna prednost je tudi, da se o specifičnih učnih težavah vedno več govori, tudi strokovni delavci šol so večinoma o tem dobro informirani in imajo več razumevanja in strokovnega znanja za prepoznavanje in pomoč tako otroku s specifičnimi učnimi težavami kot njegovim staršem.

Kako razlikovati med lenim in učno šibkim otrokom?

Kadar me starši na katerem od mojih predavanj za starše vprašajo, kako naj vedo ali ima otrok resnično učne težave ali je samo »len«, jim vedno povem, da je to včasih težko ugotoviti, saj tudi učne težave otrok, ki jih nismo pravočasno prepoznali in ustrezno ukrepali, pripeljejo v zmanjšanje motivacije za šolsko delo in učenje. To se zgodi, ko otrok obupa, saj kljub trudu in delu ne doseže pričakovanih rezultatov.

Zato je moje mnenje, da otroku naredimo manj škode, če ga obravnavamo kot otroka z učnimi težavami, četudi je morda »len«. Otroku ki ima učne težave, pa ga proglasimo za »lenega« in ga silimo k učenju, ki ga v resnici ne zmore, naredimo veliko krivico in zaradi neustrezne pomoči in previsokih pričakovanj mu lahko povzročimo veliko škode.  

Kaj lahko storimo starši

Živimo v intenzivno informacijski družbi in imamo dostop do vseh sort informacij, zato se vsi spoznamo na medicino, pedagogiko, celo avtomehaniko in še kaj. Čeprav lahko na podlagi informacij o učnih težavah in opisov znakov otroku hitro postavimo neko diagnozo, ki bo najbližje temu, kar s svojim funkcioniranjem in dosežki izkazuje, predlagam, da strokovno oceno in diagnostiko starši vendarle prepustimo strokovnjakom. Še sama, čeprav sem iz stroke in dobro podkovana, nerada otroku postavljam diagnozo izraženo v eni ali dveh besedah, temveč  zagovarjam, da je bolj od same diagnoze pomembno, da vemo, na katerih področjih ima otrok težave, katere težave ima ter kako in v katerih situacijah se pojavljajo, kako hude in vztrajne so ter kako otrok reagira na določene metodične, didaktične in druge pristope pa tudi kako svoje težave razume in doživlja ter kakšna je naravnanost bližnjih in okolice do njegovih težav.  

Zato sem prepričana, da je naloga staršev predvsem v tem, da na osnovi vsakodnevnega časa ki ga preživimo z otrokom v različnih situacijah, opazimo določena odstopanja otroka in mu pomagamo, kolikor pač zmoremo in znamo, da težave premaguje.

Naloga staršev je tudi, da se povežemo z učiteljem v sodelovanje in da poiščemo strokovno pomoč, če so otrokove težave tako velike, da več ne znamo in ne zmoremo pomagati oziroma če dobimo tak nasvet s strani strokovnih delavcev vrtca ali šole.

Z iskanjem strokovne pomoči ne odlašajmo, saj sta zgodnejše odkrivanje in pomoč učinkovitejša in preprečujeta nastanek dodatne škode!

Prav je, da si pred otrokovimi težavami ne zatiskamo oči in da nismo prestrogi do sebe ter v strahu, da bomo zaradi morebitnih otrokovih težav opredeljeni kot slabi starši.

Zanikanje otrokovih morebitnih težav lahko otroku naredi veliko škode. Pomembno je, da starši vemo, da je vsak otrok drugačen in da svojega otroka sprejmemo v njegovi enkratnosti in neponovljivosti takega kot je ter ga čim manj primerjamo z drugimi.

Zelo pomembno se mi zdi, da starši uskladimo svoja pričakovanja z otrokovimi sposobnostmi. Za otroka je zelo težko, če od njega pričakujemo več, kot zmore. Otrok ima rad svoje starše, rad bi bil uspešen, rad bi jim ustregel in izpolnil njihova pričakovanja. Če tega ne zmore, je nesrečen in se slabo počuti. Tega pa si starši ne želimo, kajne?

Starši imamo kar nekaj moči, da pomagamo otroku, da bo lažje »vozil« skozi osnovno šolo. Če ima otrok težave že od malih nog in vedno nekoliko zaostaja za vrstniki, poiščimo čimprejšnjo pomoč in svetovanje. Lahko tudi predlagamo kasnejše všolanje, da ima otrok še čas za razvijanje osnovnih veščin, kot so na primer motorične, socialne in druge.

Poznam otroke, ki so s ponavljanjem razreda utrdili znanje in okrepili temeljne veščine pomembne za nadaljnji napredek, zato včasih staršem predlagamo ponavljanje razreda. Vendar le v primeru, da menimo, da bo to otroku in družini v korist.

Staršem otroka s hudimi učnimi težavami ali nižjimi sposobnostmi se je najtežje sprijazniti s predlogom, da bi bil njihov otrok usmerjen v kak drug program osnovne šole, na primer tistega z nižjim izobrazbenim standardom. Moje izkušnje so me pripeljale do mnenja, da je otroku potrebno zagotoviti lepo in varno otroštvo, družinam pa mirno življenje. Če je zaradi tega, ker otrok prepočasi napreduje, treba z njim presedeti vse popoldne in vse vikende, če je zaradi tega v družini veliko slabe volje, prepirov in če otrok zelo pogosto joče, je čas za temeljit razmislek. Kadar ima otrok hude težave in je šolski program zanj resnično pretežak, je potrebno sprejeti tudi kakšno težko odločitev, da bo otrok, pa tudi njegova družina, srečnejši in uspešnejši. V lažjem programu osnovne šole, ki ga bo zmogel, to vsekakor bo.

Kam po pomoč

V svojem prispevku bi vse starše otrok z učnimi težavami opozorila, da v Sloveniji  že več kot 20 let deluje društvo Bravo. *Glavni namen društva je pomagati otrokom in mladostnikom (učencem, dijakom, študentom) s specifičnimi učnimi težavami tako, da nudi oporo staršem, učiteljem in svetovalnim delavcem, da bodo:

• ustvarili optimalne pogoje za izobraževanje otrok in mladostnikov s specifičnimi učnimi težavami,
• organizirali in spodbujali dejavnosti, ki omogočajo optimalni intelektualni, emocionalni in socialni razvoj otrok in mladostnikov s specifičnimi učnimi težavami,
• pospeševali razvoj instrumentov za preverjanje sposobnosti, spretnosti in veščin ter razvoj terapevtskih oblik dela z otroki in mladostniki s specifičnimi učnimi težavami,
• pomagali uresničevati zakonsko določene pravice na področju specifičnih učnih težav. (*povzeto po predstavitvi na spletni strani)

Na spletni strani društva https://www.drustvo-bravo.si/boste starši našli gradiva za pomoč staršem in otroku, lahko boste prebrali zgodbe drugih staršev, ki se soočajo s podobnimi težavami kot vi in vaš otrok, pa nasvete strokovnjakov in obvestila o dogodkih. Izdali so tudi nekaj kakovostnih knjig, ki vam utegnejo pomagati pri razumevanju otrokovih težav in pomoči pri premagovanju le-teh.

Na spletu lahko obiščete tudi spletišče Učne težave, ki je nastalo kot del projekta z naslovom Strokovne podlage za nadaljnji razvoj in uresničevanje Koncepta dela “Učne težave v osnovni šoli”, ki je od leta 2008 do 2011 potekal kot skupni projekt Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani in Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani.https://www.ucne-tezave.si/

Tudi tu boste našli nekaj literature na temo učnih težav.

Za konec

Za konec bi vas rada, dragi starši, opozorila, da vam povezav nisem namenila zato, ker menim, da bi morali postati strokovnjaki za učne težave. Otrok od vas ne potrebuje še enega strokovnjaka več, pač pa ob strokovnih delavcih, ki mu pomagajo, potrebuje starše. Starše, ki ga bodo imeli radi takšnega kot je in mu pomagali, da bo razvijal dobre delovne in učne navade s katerimi bo dosegel tisto, kar s svojimi sposobnostmi lahko. Naj otrok s težavami ne postane vaš življenjski projekt, pač pa srečen in zadovoljen posameznik. Vsi otroci ne bodo šli v gimnazijo, nekateri bodo postali tudi peki, frizerji in avtomehaniki. In nikjer ne piše, da bodo slednji našteti kaj manj srečni in uspešni v življenju od tistih z raznimi akademskimi nazivi.