Prepoznavanje in poznavanje glagolov v tujem jeziku

Zapisala: Mojca Klug, profesorica     

Datum objave: 6.11.2018

Ko sem bila še osnovnošolka, nisem natančno ločila, kaj je stavek in kaj poved. Zame je bilo oboje eno in isto. Srečanja s pojmom »poved« se spominjam iz kasnejšega obdobja, ko sem sprva imela kar nekaj težav pri razlikovanju med obema pojmoma. Če me spomin ne vara, sem takrat mislila, da gre za eno in isto stvar. 

Ne bom razpredala o tem, ali je bilo včasih to manj pomembno in smo vse kar poenostavili ali je bila temu vzrok mladost in neizkušenost ter najstniška miselnost: »Saj je vseeno. Kaj bi si človek zapletal življenje s podrobnostmi? Glavno da se razumemo.«

Mislim, da imajo težave med razlikovanjem povedi in stavkov še marsikateri odrasli, zato predlagam, da skupaj pogledamo kaj je eno in kaj drugo.

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika v lingvistični oz. jezikovni razlagi piše:

Poved je  najmanjša samostojna enota jezikovnega sporočila, ki je lahko tudi že sama sporočilo
Stavek je  skladenjska enota, sestavljena iz besed, zbranih okrog ene osebne glagolske oblike ali kake druge besedne vrste

Ne vem, če vam navedeni definiciji kaj pomagata, zato vam bom poskusila razložiti bolj po domače.

Poved je tista skupina besed, ki se, ko jo zapišemo, začne z veliko začetnico in konča z nekim končnim ločilom. Najpogosteje s piko, seveda. Poved je lahko sestavljena iz enega ali več stavkov.

Enostavčna poved je, kot že ime pove, sestavljena iz enega stavka.

Na primer: Sosedov Jaka na dvorišču žaga drva. Besede so zbrane okrog osebne glagolske oblike žaga. V teh primerih je stavek že tudi poved. Enostavčnim povedim določamo stavčne člene: osebek, povedek, …. Pregledno shemo stavčnih členov lahko najdete na povezavi http://gradiva.txt.si/slovenscina/slovenscina-za-gimnazije-srednje-sole/3-letnik/skladnja-2/poved-stavek/obravnava-543/

Večstavčne povedi so sestavljene iz dveh ali več stavkov. Npr. Sosedov Jaka na dvorišču žaga drva, ker prihaja zima. Ali prepoznate oba stavka? Da bi lažje videli oba stavka, sem obe osebni glagolski obliki obarvala z rdečo.

Pri večstavčnih povedih ne določamo stavčnih členov, ampak razmerja med stavki. Govorimo o priredno in podredno zloženih povedih.

Zakaj sem tokratni prispevek začela s to razlago?

Prvič zato, ker je prav, da pri pogovoru z otrokom oziroma mladostnikom uporabljamo pravilne besede in s poenostavljanjem ne ustvarjamo zmede.

Drugič pa zato, ker bomo v nadaljevanju govorili o učenju glagolov v tujem jeziku.

Prepoznavanje in poznavanje glagolov v tujem jeziku je zelo pomembno

Tudi v tujem jeziku se srečamo z osebnimi in neosebnimi glagolskimi oblikami. V nadaljevanju jih bom imenovala »glagoli«, saj vam je ta pojem zagotovo najbližji.

Poznavanje glagolov v tujem jeziku ni pomembno zgolj za to, da lahko kaj sporočimo ali slišano oziroma prebrano sporočilo razumemo. Pomembno je tudi zato, da vemo, kateri del povedi (katera beseda) je tisti, ki se bo spreminjal, kadar se bo spreminjal čas, v katerem nekaj sporočamo. V angleščini bo na primer dobil določeno končnico oz. se spremenil v neko drugo obliko. Podobno bo tudi v drugih jezikih, kjer poseben izziv pogosto predstavlja še spreganje glagolov.

Zato je pri učenju tujega jezika zelo pomembno, da glagole prepoznamo in jih razlikujemo od drugih besednih vrst.

Predlog dejavnosti za prepoznavanje glagolov in njihovega pomena

Moj predlog je izdelava kartic glagolov. Le-te lahko izdelamo tako, da so na njih sličice dejavnosti. Sama sem si kartice naredila s pomočjo sličic, ki sem jih izrezala iz otroških revij in različnih letakov.

Namenjene so mlajšim. Za starejše otroke, mladostnike in odrasle pa lahko naredimo kartončke oz. kartice z zapisanimi glagoli. Zapišemo jih v neosebni glagolski obliki – nedoločniku.

Izdelamo lahko kar oboje in se igramo spomin. Iščemo pare sličic in besed.

Če otrok uporablja Ajdin zvezek za učenje tujega jezika https://www.kopija-nova.si/zvezek-za-ucenje-tujega-jezika  lahko pri ponavljanju besedišča zvočno naznani, da je prišel do glagola (npr. zaploska, tapne z roko po mizi, tleskne s prsti ali rahlo udari z nogo ob tla). Lahko pa preprosto reče: »To je glagol.« Uporabnikom zvezka predlagam, da si glagole v tujem jeziku vedno zapišejo z drugo barvo, kot pišejo ostale besede, npr. z rdečo. Beseda v materinščini pa naj bo zapisana v enaki barvi kot ostale besede.

Predlagam tudi, da slovarji ne ostanejo nedotaknjeni. Naj se vidi, da jih učenec uporablja. Postanejo naj aktiven pripomoček za učenje tujega jezika. Glagole, ki jih tekom učenja tujega jezika spoznavamo, si v slovarju označujmo z označevalcem besedila. Izberimo določeno barvo in besede obarvajmo. Če upoštevamo, da nas je večina vizualnih tipov, bo »mavrični« slovar zagotovo boljši pripomoček, kot pusti črno-beli. Kaj pravite?

V angleščini glagolov sicer ne spregamo in učencem trn v peti predstavlja predvsem učenje nepravilnih glagolov, pri drugih jezikih se učenju slovnice pridruži še spreganje glagolov, ki poteka po določenem vzorcu končnic, vendar ne vedno. Pri nepravilnih glagolih se še malo zaplete. Če temu prištejemo še spreganje glagolov za različne čase, je treba »streti kar precej trd oreh«. Zato vam bom v naslednjem prispevku o učenju tujih jezikov zaupala, kako si lahko popestrimo učenje spreganja glagolov.

Do takrat pa: play, speak and enjoy!

*Do takrat pa igrajte se, govorite in uživajte.