O Vrba! Zakaj se tebe treba je učiti?

Zapisala: Mojca Klug, profesorica    

Datum objave: 7.2.2017

Vsako leto se 8. februarja spominjamo velikega slovenskega pesnika Franceta Prešerna in praznujemo kulturni praznik. Kdo in zakaj se je odločil, da bomo s praznikom obeležili datum Prešernove smrti, ne vem. Se pa vedno znova sprašujem, zakaj je tako. Mar ne bi bilo bolj primerno, da bi počastili datum njegovega rojstva?

Vsako leto se 8. februarja spominjamo velikega slovenskega pesnika Franceta Prešerna in praznujemo kulturni praznik. Kdo in zakaj se je odločil, da bomo s praznikom obeležili datum Prešernove smrti, ne vem. Se pa vedno znova sprašujem, zakaj je tako. Mar ne bi bilo bolj primerno, da bi počastili datum njegovega rojstva?

Pa saj tudi ga. V Prešernovem letu 2000 je namreč Ministrstvo za kulturo začelo s pobudo dneva odprtih vrat slovenskih kulturnih ustanov. Z leti se je le-ta preoblikovala v Ta veseli dan kulture in prerasla v množičen kulturni dogodek in veselo praznovanje ob 3. decembru, Prešernovem rojstnem dnevu. Ta dan lahko posamezniki in družine brezplačno obiščejo različne kulturne ustanove (galerije, muzeje) ali v mnogih knjižnicah brez plačila zamudnine vrnejo knjige, ki bi jih morali že zdavnaj vrniti.

Slovenci se torej spominjamo tako Prešernovega rojstva, kot tudi smrti, oziroma tega, da je sploh živel in ustvarjal za slovenski narod tako pomembno poezijo.

Malo manj so Prešernovega ustvarjanja veseli učenci in dijaki, ko se morajo na pamet naučiti katero od njegovih pesmi.

Nekateri otroci in mladostniki se pesmi naučijo mimogrede, drugi morajo biti pri memoriranju disciplinirani in vztrajno ponavljati verz za verzom in kitico za kitico toliko časa, da si jo zapomnijo. Pri tem kakšni otroci, in ob njih tudi njihovi starši, doživljajo pravo malo dramo.

Spominjam se, kako se je moj sin Matic moral v drugem razredu naučiti pesem Zimska pesmica Janeza Bitenca, ki gre takole:

Sneži, sneži,

ves dan že sneži,
so bele poljane,
so bele poti,
so beli bregovi in bele noči,
so beli gozdovi, so bele sledi,
so bele doline in bele lazi.

Bolj ko sva se pesmico učila, bolj je bil Matic v dvomih, kdaj so na vrsti poljane, kdaj poti in kdaj sledi. Vse je pomešal. »In kaj »za vraga« so sploh lazi,« sem se spraševala, »in kako naj razložim otroku, kaj to je, če še sama ne vem.« Bila sem že čisto obupana in če tega ne bi doživela na svoji koži, ne bi verjela, da ima lahko otrok takšne težave pri učenju pesmice.

Ker je Matic izrazito vizualni tip, sem se odločila, da mu pomagam tako, da pesmico nariševa. Skicirala sva vsako besedo v natanko takšnem vrstnem redu, kot je v pesmi. Nekatere krajše besedice (veznike, predloge, oblike glagola biti) sva narisala, če sva imela idejo. Veznik IN sva na primer narisala z znakom +, saj pri matematiki lahko namesto 3 + 4 rečemo tudi 3 IN 4. Če nisva imela nobene ideje, sva kratko besedico kar napisala. Matic je verze potem ponavljal tako, da je najprej ponavljal prva dva verza ob sličicah, nato brez sličic. Sličice je lahko »videl« tudi, če je zaprl oči. Nato je postopoma dodajal po en nov verz in ponavljal na isti način. Najprej ob risbicah, potem pa zgolj ob pomoči miselnih slik.

… in mir se je vrnil v naš dom.

Vas pa verjetno zanima, kaj sva naredila z besedo LAZ. Ko sem poiskala besedo v SSKJ in prebrala, da je laz s travo porasel nekdaj izkrčen svet v gozdu ali ob njem, navadno z njivo, sem Maticu na preprost način razložila, kaj naj bi to bilo, besedico pa sva ponazorila s polžkom, ker le ta LAZi.

Narisana pesmica je bila videti takole:

CEL DAN sva narisala kot sonce, ki je predstavljalo DAN, nato sva sonce obkrožila z rdečo barvico, kar je pomenilo CEL. V predzadnjem verzu stoji namesto veznika IN (ki se pojavi v sosednjih dveh kiticah) vejica. Da se ne bi zmotil, sva napisala z rdečo barvico prečrtano besedico IN. O vsaki sličici sva se ob risanju pogovorila, da je Matic dobro vedel, katero besedo predstavlja.

Prva leta šolanja se je Matic pesmic učil na tak način. Običajno sem mu pri risanju pesmice pomagala z idejami in nasveti. Sprva več, kasneje pa vedno manj in manj.

Ta način sem pogosto uporabila tudi s svojimi učenci in marsikatera mama mi je bila hvaležna, ker sem ji metodo predstavila.

Res je, da priprava ilustracij vzame nekaj časa, vendar naj poudarim, da pri tem ni treba biti preveč zahteven do sebe ali otroka in da lahko pesem zgolj skiciramo. Računalniška tehnologija pa nam omogoča celo, da sličice najdemo na spletu. Lahko jih natisnemo in v ustreznem vrstnem redu prilepimo na papir ali pa preprosto uredimo v zaporedje po metodi copy-paste.

Osebno bolj priporočam, da se slikovno gradivo razvrsti ročno, ker so tako otroci bolj pri stvari in ker potem metoda poleg »vizualcev« oz. vidnih tipov zajame tudi kinestetične tipe. To so tisti posamezniki, ki se pretežno učijo z gibom, dejavnostjo in tipom.

Da pa ne bomo ostali zgolj na primeru otroške pesmice, poglejmo moje predloge še na primeru prvih dveh kitic Prešernove pesmi O Vrba! Menim namreč, da lahko metodo s pridom uporabijo tudi mladostniki.

O Vrba! srečna, draga vas domača,
kjer hiša mojega stoji očeta;
de b' uka žeja me iz tvojga svéta
speljala ne bila, goljfiva kača!

Ne vedel bi, kako se v strup prebrača
vse, kar srce si sladkega obeta;
mi ne bila bi vera v sebe vzeta,
ne bil viharjov nótranjih b' igrača!

V mojem predlogu »smejko« predstavlja besedo SREČNA, klobasa pa je DOMAČA. Ura otroka po sistemu rebusov spomni na UKA, rdeč križec običajno nečesa ne dovoljuje, zato predstavlja besedico NE. Karta ima lahko asociacijo na goljufanje, ker nekateri pri kartanju goljufajo. Glede na to, da beseda v pesmi ni goljufiva, ampak GOLJFIVA, je pod karto prečrtana črka U, ki na to opozori.

V drugi kitici oči predstavljajo glagol videl in če I zamenjamo z E dobimo VEDEL. Cerkev v tretji vrstici pomeni VERA, roki pa vzameta žogico in le-ta je zdaj VZETA. Ponazoritev viharja je povzeta po običajnih ilustracijah, ki predstavljajo veter. To da beseda ni viharjev, kot bi pričakovali, pa opozori črka O s klicajem. Torej ne viharjev ampak VIHARJOV.

Prepričana sem, da imate ob mojih predlogih deje, kako bi to naredili vi. Zato zadnji dve kitici prepuščam vaši domišljiji in ustvarjalnosti. No, kako boste narisali besedo ZVESTO? S poročnima prstanoma? Z dvema labodoma? Pa pridevnik DELAVNO? Z lopato? Modro delovno obleko? Odločitve prepuščam vam in vašemu mladostniku.

Zvestó srce in delavno ročico
za doto, ki je nima miljonarka,
bi bil dobil z izvoljeno devico;

mi mirno plavala bi moja barka,
pred ognjam dom, pred točo mi pšenico
bi bližnji sosed vároval - svet' Marka