Kdor vztrajno dela vajo, lahko postane mojster

Zapisala: Mojca Klug, profesorica

Datum objave: 17.9.2019

Se še spominjate krivulje pozabljanja, s pomočjo katere sem vas v enem od svojih člankov želela prepričati, kako pomembno je redno in sprotno ponavljanje in utrjevanje naučenega? Če ste članek o tem spregledali ali če bi ga želeli ponovno prebrati, ga najdete na povezavi https://www.kopija-nova.si/klub-ajda/koristne-in-uporabne-vsebine/ucimo-se/sprotno-ucenje-je-bolj-ucinkovito-od-kampanjskega-ucenja 

Ljudje smo pogosto naravnani tako, da imamo občutek, da je uspešnim ljudem veliko lažje kot nam, navadim smrtnikom. Nekako smo prepričani, da drugim pri uspehu pomaga talent ali neke druge okoliščine, za katere smo sami prikrajšani. Tudi pri učencih pogosto opažam, da hitro opravičijo same sebe v primerjavi z uspešnejšimi vrstniki, češ da niso tako talentirani in da nimajo nekih naravnih danosti. To pogosto izrazijo z: »Blagor tebi….« Toda resnica je taka, da uspešnejši učenci tudi več in redneje delajo. Podobno je pri športnikih. Seveda so hitrejši, spretnejši, uspešnejši, toda za to morajo tudi pošteno garati in pri tem vztrajati tudi takrat, ko je naporno in težko in ko drugi počivajo ali ležerno preživljajo prosti čas. Športniki se morajo odrekati in nikoli ne smejo spati na lovorikah tistega, kar so že dosegli. Vsak zamujen trening je za njih lahko velik korak nazaj in po vsaki poškodbi ali prekinitvi morajo delati še več in še bolje, da se vrnejo v »staro« stanje. Taka je resnica. In tako je tudi s pridobivanjem znanja. Le malo je tistih otrok, ki bi lahko bili uspešni povsem brez dela. Tudi »tapametni« morajo delati in se učiti. Če hočejo znati pesmico na pamet morajo tudi oni sesti h knjigi in ponavljati verze. Tudi oni morajo opraviti toliko in toliko vaj, da lahko brez napak na primer izračunajo vrednost kakšnega bolj kompliciranega številskega izraza. Nekatere izjeme, na katere ste bržkone pravkar pomislili, pa zagotovo potrjujejo to, kar sem zapisala.

Kdo vse mora za svoj uspeh pošteno garati?

Večina tistih, ki želijo doseči svoje cilje. Športnike smo že omenili in uspešne učence tudi. Pa manekenke in druge mične gospodične in gospodje, ki jim morda na skrivaj zavidamo njihovo izklesano telo, ki zmorejo namesto velikega kosa tortice pojesti zgolj polovico in po tem narediti nekaj trebušnjakov ali oditi na daljši sprehod. Medtem pa mi pojemo cel kos torte, sedemo za televizijo in si misimo, kako lahko je njim. Omeniti moramo še managerje in podjetnike. Tudi uspešneži s poslovnega področja morajo ves čas delati, se učiti, se odrekati ter iskati nove možnosti in priložnosti. Brez tega ni uspeha. Še tisti, ki vas na ulici pocukajo za rokav in vprašajo, če imate kaj drobiža, bi težko kaj izprosili, če ne bi ure in ure vztrajali na svojem mestu.

Ključ do uspeha je vztrajnost, trud in prepričanje, da nam bo uspelo.

Sama sem se rodila brez talenta za ples. Že moja postava ni narejena tako, da bi me bilo lahko voditi po plesišču, poleg tega sem še svojeglava in že s horoskopom mi je dana voditeljska drža. Ko sem začela obiskovati plesni tečaj, sem mislila, da se bom po prvi stopnji naučila zgolj osnovnih korakov angleškega in dunajskega valčka, morda foxtrota. Res ni bilo lahko. Toda po prvem obiskovanju prve stopnje sva z mojim plesalcem ponovila začetno stopnjo in po vztrajnem ponavljanju sem dosegla tisto, kar je večina dosegla že prvič. Vendar me to ni odvrnilo od tega, da bi ne vztrajala naprej. Tudi druga stopnja se je ponovila dvakrat in po drugi ponovitvi sem obvladala tudi že malo zahtevnejše figure in se bolj samozavestno gibala v bokih, ko smo preplesavali rumbo in čačača. Po tretji stopnji… Saj si lahko mislite. Uspelo mi je tisto, za kar sem mislila, da mi brez talenta ne more uspeti. Poznam otroke, ki trdijo, da niso matematični tipi. Poznam starše, ki stokajo, da njihov otrok ni za tuje jezike. Seveda. Nismo vsi za vse, kar pa ne pomeni, da ne bi  mogli z rednim delom in vztrajno vajo napredovati in izboljšati svojih dosežkov tudi na tistih področjih, ki nam manj ležijo. Trdim, da se da marsikaj naučiti z vztrajnim ponavljanjem in vajo.

Na kaj je treba biti pozoren?

Ko ponavljamo in utrjujemo na primer učno snov ali neko spretnost, je zelo pomembno, da to počnemo tako, da ne utrjujemo na primer slabe tehnike ali napak, ter da ne ponavljamo slabih in nepravilnih gibalnih vzorcev. Ko na primer vadimo in utrjujemo matematične vsebine, je dobro, da sproti preverjamo pravilnost naših izračunov. Čer se naš rezultat ne ujema z rešitvijo, moramo najprej ugotoviti, kje smo ga polomili, kaj delamo narobe ali česa še ne razumemo. Podobno pazimo na primer pri jezikovnih vajah, ko moramo res dobro pogledati in preveriti ali smo določeno besedo zapisali (ali izgovorili) tako, kot je treba. Če bomo na primer besedo beautiful (lep) prvič zapisali narobe beautifull, ker pač vemo, da se beseda polno (full) piše z dvema l-jema na koncu in tega ne bomo pravočasno odkrili, bomo lahko napačen zapis z dvema l-jema z redno vajo samo še bolj utrjevali. Tudi ko se otrok uči na primer poštevanko, bodimo odrasli vsaj na začetku zraven in preverimo, če so vsi rezultati zapisani pravilno in pravočasno popravimo in opozorimo, da se otrok česa ne bo naučil narobe. Pri utrjevanju gibalnih vzorcev pa nam bodo dobro služila ogledala ali kdo, ki bo morebitno napačno držo ali gibanje prepoznal in nas popravil.

Vedno bodo tisti, ki jim bo uspelo brez dela in vedno bodo tudi tisti, ki bodo veliko delali, pa jim ne bo uspelo. Toda pri večni bo redno in vztrajno delo, ponavljanje in vaja pravi recept za uspeh. Splača se.

Sem vas uspela prepričati, da rek Vaja dela mojstra zares drži? Seveda drži, vendar le v primeru da mojster dela vajo.

Zdaj pa dovolj govorjenja, čas je za akcijo.