Do konca pouka je le še nekaj tednov, a do takrat bo treba zdržati

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 21.5.2019

Rada grem v hribe. Moje noge so na začetku še povsem trde, še posebno če se na pot odpravim zares zgodaj zjutraj. Vem, da se je treba ogreti in da bo po prvih sto ali dvesto korakih postalo lažje. Potem hodim. Ko hodim, opazujem naravo in se prepuščam dogodivščinam, med katerimi skoraj pozabim, da se pot polagoma vzpenja in da vsake toliko ostanem brez sape. Pot je polna vzponov in spustov, ko se vprašam: »Le zakaj je treba zdajle iti navzdol, če bo potem spet treba gristi kolena v breg?« In za piko na i se na koncu prav rado zgodi, da se pot postavi pokonci tik pred zdajci, ko sem najbolj utrujena in komaj čakam, da prispem na cilj. Toda, ko je zadnji del premagan, je občutek priti do konca, na vrh najveličastnejši. Čudovito se je ozreti nazaj na prehojeno pot in si reči: »Vav, kako je lepo!«.

Vas je moj opis poti spomnil na šolsko leto, ki je skoraj že za nami? Podobnost ni naključna. Želela sem vas spomniti na to, da smo za seboj pustili začetek šolskega leta in dolge mesece pouka, ko se je nabralo vsega: zanimivih doživetij, novih znanj, pa tudi novih preizkušenj in izzivov. Prav zdaj smo se znašli na tistem delu, ko smo že skoraj tik pred koncem, pa je pot do tja za marsikoga najbolj naporna. Utrujeni smo tako učenci kot učitelji in seveda tudi vi, dragi starši. Ampak zdržati bo treba do druge polovice junija. Toda kako? Za večino bo najverjetneje zadnjih pet tednov potekalo dokaj mirno in tem želim le še srečno pot do konca pouka. Moji današnji nasveti bodo namenjeni ostalim.

Izkoristimo lahko »tik pred zdajci«

Mnogi med nami smo naravnani tako, da najbolje funkcioniramo tik pred zdajci. Tudi sama se pogosto ujamem, da s kakšno nalogo počakam do zadnjega, ker vem, da jo bom tik pred zdajci naredila hitreje in učinkoviteje. Naši otroci so v glavnem precej kampanjski učenci. Po moji subjektivni in grobi oceni poznavanja stanja bi upala trditi, da sproti delata le eden do dva učenca od desetih. Med tistimi, ki so nagnjeni h kampanjskemu učenju je zagotovo nekaj takih, ki zmorejo biti učinkoviti tudi tik pred zdajci. Če je vaš otrok takšen, ga tudi zdaj, tik pred koncem šole, ne boste mogli spremeniti. Niti z spodbudami niti z grožnjami in opozorili. Še posebno če gre za najstnike. Preprosto boste morali zaupati, da bo šlo tudi tokrat vse dobro in temu verjeti.

Pomagajmo otroku, ki se težko znajde pri organizaciji

Otroci ki se težko znajdejo sami in jih stresne situacije ohromijo, bodo potrebovali pomoč odraslih. Ker je v tem zadnjem obdobju marsikje napovedanih veliko ocenjevanj, sodelujmo z otrokom in mu pomagajmo narediti načrt za  učenje. Naredimo preglednico in vanjo zapišimo koliko snovi na dan in katero se bo otrok naučil, da se bo do posameznega ocenjevanja izšlo. Ker otrok verjetno že sam doživlja stisko, mu panični in napeti starši ne bodo v oporo. Otroka spodbujajte, če je le mogoče s pozitivnimi spodbudami. Tako kot bi malo pred koncem teka spodbujali maratonca, ki se naprej prebija z zadnjimi kvanti energije: »Poglej koliko si že pretekel! Dobro ti gre. Še malo zdrži! Kmalu bo konec in bodo počitnice.« Ali, če smo že pri maratonu, tako kot prijatelj, ki zadnjih nekaj kilometrov preteče ob tekaču, storite tako še vi in stojte otroku ob strani tudi tako, da sedite ob njem, če mu bo to pomagalo, da bo imel občutek, da v svoji »nesreči« ni sam.

Otroci s težavami pri učenju in drugimi posebnimi potrebami

Konec šolskega leta je še posebej stresen za otroke s takšnimi in drugačnimi težavami. Odrasli težko presodimo, kje je tista meja, do katere otrok zmore in od kje naprej ne zmore več. Rada rečem, da se otroka pač ne da priklopiti na 220 V, da bi izmerili njegove sposobnosti, zato moramo biti pri presojanju otrokovih meja precej tenkočutni. In prav na koncu šolskega leta pogosto pozabimo, da je med trditvami »Ne zmore.« »Noče.« In »Len je.« velika razlika. Otroku naredimo veliko hudega, če od njega pričakujemo več, kot zmore. V svoji praksi sem srečala že veliko staršev, ki si ne zmorejo priznati, da njihov otrok ni takšen, kot večina. Pa tudi veliko takšnih, ki so to sprejeli in prisluhnili otrokovim potrebam, čeprav so se sprva težko sprijaznili. Zato moj nasvet za vse, katerih otroci imajo posebne potrebe. Otrok ima poleg pravice, da hodi v šolo, tudi pravico do srečnega otroštva. Nobena od teh dveh pravic ni pomembnejša od druge!

Mladi se učijo iz uspehov, pa tudi iz neuspehov in napak

Za konec se bom dotaknila tistih otrok in mladih, ki so že čez leto vlagali bolj malo truda, saj so se iz izkušenj naučili, da se konec leta itak vse uredi. Če ne drugače pa tako, da se malo pritisne na učitelja. Žal se tudi to dogaja. Osebno menim, da bi marsikateremu mlademu kdaj za življenje bolj koristil popravni izpit kot »iztisnjena« pozitivna ocena. Ko se zgodi kaj »slabega« se mladi človek velikokrat šele zamisli nad seboj, svojim odnosom do dela in učenja. Zave se, da gre zares in da bo treba nekaj spremeniti oziroma narediti drugače.  Če si starši še tako želijo, da bi bil njihov otrok na koncu pozitiven, vseeno priporočam premislek o tem, kakšno sporočilo želimo predati otroku. Zagotovo je prav, da se mladi soočijo tudi s tem, da imajo določena ravnanja ali »neravnanja« v življenju tudi posledice. Karkoli že se bo zgodilo, če otrok na koncu leta ne bo uspešen, bo zagotovo prineslo kakšno novo izkušnjo, nov pogled ali izziv. Včasih, ko nam kaj ne gre, se šele kasneje izkaže, zakaj nam ni šlo in da je tudi neuspeh za kaj dober.

Zato za konec misel iz zbirke pesmi Balade Petrice Kerempuha avtorja Miroslava Krleže. V njej najdemo pesem Khevenhiller in znameniti verz: "Nigdar ni tak bilo da ni nekak bilo, pak ni vezda ne bu da nam nekak ne bu.«

Eh, vse pride, pa tudi gre. Dobri časi, slabi časi.

In potem pridejo počitnice… in po počitnicah novi izzivi, nove priložnosti in nove šolske dogodivščine.