Senzorna integracija, kako opazimo otroke s senzornimi težavami in kako jim lahko pomagamo - 2. del  

Tonka Klemenčič, profesorica defektologije

Datum objave: 3.12.2019

Že v predhodnem članku je lepo opisano, kakšne težave imajo današnji otroci, pa ne glede na to kje živijo, kako živijo, na katero šolo hodijo. Nanizani so bili tudi različni razlogi, zakaj je vedno več takih, posebnih, težavnih,  zanimivih otrok. Del teh otrok ima senzorne motnje. Vendar se moramo pri postavljanju diagnoze držati širine in upoštevati mnenja različnih strokovnjakov. Prebrali ste lahko tudi, kaj je senzorna integracija in tudi natančneje spoznali dva senzorna sistema, propriocepcijo in vestabularni sistem.

Tudi jaz pri svojem delu v razredu srečujem otroke z različnimi težavami in posebnostmi. Med njimi so tudi otroci, ki imajo težave na področju dotika, sluha in vida. Dostikrat se težave med seboj prepletajo in je težko reči, da gre samo za eno področje. V članku bom natančneje opisala taktilni sistem ter med čutili najpomembnejša vid in sluh. Spoznali boste, kako lahko opazite takšne otroke in našli ideje, kako jih spodbujati pri razvijanju čutov.

Taktilni sistem je največji senzorni sistem telesa in se razvije že v maternici. Telesu omogoča sprejemati občutke iz zunanjega sveta. V koži so številni receptorji, ki zaznavajo dražljaje. Možgani taktilne dražljaje razlagajo kot dotik, toploto, mraz, vibracijo, pritisk in bolečino. Vsak otrok za svoj zdrav razvoj potrebuje dotik in prva otrokova komunikacija je komunikacija prek dotika.

Raziskave so pokazale, da začne otrok razvijati ta občutek že tretji teden po spočetju in to v obdobju, ko se ženske še ne zavedajo nosečnosti. In prva stvar, ko se otrok rodi, je, da ga še golega položijo mami na trebuh in tako med njima vzpostavijo prvo vez. Normalno procesiranje taktilnih dražljajev je zelo pomembno, ne samo za vizualno diskriminacijo, motorično planiranje in zavedanje lastnega telesa, ampak tudi za osvajanje akademskih znanj (pisanje, branje), občutek emocionalne varnosti in razvijanje socialnih veščin.

V razredu dostikrat srečam učence, ki pretirano reagirajo na nepričakovan, rahel dotik, veliko je takšnih, ki se izogibajo “umazanim aktivnostim” (kuhanje, risanje, uporaba krede, igranju s plastelinom …), lahko se tudi izogibajo določenim tkaninam, motijo jih oznake na oblačilih. Nekateri otroci lahko sredi vročega poletnega dne sedijo v dolgih rokavih in jim ni nič vroče. Oni se v tem počutijo varne in jim je udobno. Ravno tako nekaterih pozimi ne zebe. Nekateri se izogibajo bližnjim stikom z ljudmi, jim nočejo dati roke, se ne pustijo objeti. Nekateri pa bi se ves čas samo objemali, stiskali. Določeni otroci se izogibajo plavanju, kopanju, umivanju zob ali striženju las, nohtov. Vse jih “boli”. So lahko zelo izbirčni, saj jih moti določena struktura hrane. Težave imajo tudi pri sklepanju prijateljstev. Lahko si predstavljate otroka, ki se izogiba »umazanim stvarem«, nič noče držati v rokah, kakšne težave bo imel na področju pisanja, saj ima lahko posledično slabo fino motoriko, držo pisala …

Otroci, ki jih motijo različne strukture oblačil, oznake na oblačilih, imajo lahko slabo pozornost, ker večina časa razmišljajo samo o tem, kaj jih moti, kaj jih tako boli. Otroci, ki imajo težave z dotiki, pa naj bodo samo rahli ali močni, kakšen težave bodo imeli pri sklepanju prijateljstev, pri igrah z vrstniki. Kako pomagamo takšnim otrokom? Za igro jim ponudimo čim več različnih materialov: kinetični pesek, vodo, brivsko peno, bazen z žogicami, plastelin (različne vrste), slano testo, različne gele, lepila, barve, glino, masažne igrače – žoge z bodicami, naravne materiale (kostanj, kamni, želod …), različne strukture hrane …Že od malega pa otroka pustimo, da svet okoli sebe raziskuje z rokami, bosimi nogami – tudi če je umazano ali če kaj nese v usta. Če vidite, da otrok tega noče, ga pri tem spodbujajte, vztrajajte le nekaj sekund pri določeni aktivnosti (naslednjič bo zdržal že dalj časa), začnite z materiali, ki so mu ljubši.

Dokler normalno slišimo, se niti ne zavedamo, kako pomemben v našem življenju je sluh. Zaradi sluha je možna socializacija, učenje, delo ter tudi sprostitev. Sluh je pomemben tudi na področju varnosti, saj nam omogoča, da slišimo nevarnost (avtomobile, vlak …). Sluh je zmožnost sprejemanja zvokov. Sam sluh pa nam ne omogoča tudi razumevanje zvokov. Otrok ni rojen z veščino razumevanja. Postopoma se učimo poslušati in razvijati veščine poslušanja (interpretacija, selekcija ...).

Če otroku ne ubesedimo, kaj sliši, in njegove pozornosti ne usmerimo v to, kaj naj sploh posluša, zvokov ne prepozna, poimenuje oziroma jih ne razume. Znakov za prepoznavanje otrok, ki imajo težave s sluhom je veliko. Nekateri imajo težave z nezmožnostjo lociranja izvora zvoka (obračanje glave v vse strani), težave pri identifikaciji zvoka ali pri diskriminaciji različnih zvokov, nezmožnost usmerjati pozornost na en glas/zvok (samo glas učitelja), zmedeni so ob glasnih, nepredvidljivih, visokih zvokih (otroka, denimo, motijo tisti zvoki, ki drugih ne), težave z razumevanjem, pomnjenjem prebranih ali slišanih vsebin (nezmožnost sledenja slišanim navodilom).

Otrok, ki ne sliši dobro, išče potrditve pri drugih, preden reagira,  ima težave pri verbalizaciji svojih misli, ima lahko šibki besedni zaklad in uporablja skromno stavčno strukturo (slovnično in sintaktično), težave z glasnim branjem, težave z iskanjem rim in petjem (skromen posluh), težave z artikuliranim govorom. Zgoraj opisane težave velikokrat vodijo v slab učni uspeh, predvsem zaradi otežene komunikacije in primernega spremljanja informacij.

Takšni otroci imajo veliko težav tudi v socializaciji, navezovanju stikov z drugimi, imajo slabo samopodobo. Veliko naredimo že s tem, da otrokove težave prepoznamo, da ugotovimo, da nekaj ni v redu z njegovim sluhom in ga usmerimo k ustreznim strokovnjakom. Pri nas so to logopedi in surdopedagogi. Nekaj vaj pa je, ki jih lahko delate doma. Jaz jih delam s svojimi učenci v razredu: veliko beremo in s tem bogatimo besedni zaklad, se igramo slušni spomin (v enem od prejšnjih člankov imate idejo, kako naredite slušni spomin), ploskamo po ritmu. Odlična knjiga za ritem so izštevanke Enci, benci na kamenci. Ploskamo po melodiji, poslušamo različne posnete zvoke in ugotavljamo, kaj slišimo. Veliko zvokov slišite tudi v naravi, samo če ste dovolj mirni, zbrani in tihi. In sprehod v naravo ne bo dober samo za urjenje vestabularnega sistema in propriocepcije, ampak tudi za razvoj sluha in vida.

Vid je eden izmed najpomembnejših čutov poleg sluha. Je kompleksni proces, ki nam omogoča prepoznavanje, pričakovanje, kaj “prihaja do nas” in možnost priprave na našo reakcijo. Za boljše razumevanje kompleksnosti si lahko predstavljajte igro nogomet. Igralec mora vedeti, kje je žoga, kateri igralec ima žogo, kaj bo ta igralec naredil z njo, ali jo bo podal njemu in če žoga prihaja k njemu, se bo moral na to pripraviti z ustrezno akcijo.

Vid prispeva k razvijanju vidno motoričnih veščin. Ko otrok odrašča, se proces integracije vseh dražljajev izboljšuje. Močnejši vestibularni sistem prispeva k boljšemu dojemanju tridimenzionalnega prostora. Šibkejše vidno zaznavanje lahko povzroči težave pri branju in učenju. Kako pa prepoznamo otroke, ki imajo težave na področju vida? Nekateri si prekrivajo oči, “delajo sence” pri strmenju v določen predmet, imajo težave pri preklapljanju strmenja iz enega predmeta na drugega (primer: prenos pogleda s table na list papirja), premikajo celo glavo pri branju, imajo težave pri spremljanju premikajočega se predmeta, premikajo celo telo pri gledanju televizije ali gledanju učiteljice v razredu, ne razumejo prebranega ali nimajo interesa za branje, ne prepoznavajo razlik/podobnosti na slikah, besedah, predmetih, izpuščajo besede, številke ali izgubljajo orientacijo pri branju in pisanju, imajo težave pri vzdrževanju enake velikosti črk/številk, razmikov, težave imajo lahko tudi pri finomotoričnih dejavnostih, napačno ocenijo tridimenzionalne relacije v okolju (zaletavanje v predmete, okorna hoja po stopnicah...), hitro se utrudijo  pri učnih dejavnostih, izogibajo se skupinskim dejavnostim. Lahko si predstavljate, kako otrok s kakšno od teh težav sodeluje v šoli in je uspešen.

Otrokovo težavo je torej treba prepoznati in mu ponuditi pomoč ustreznih strokovnjakov. Pri nas so to tiflopedagogi. Že od malega pa lahko otroka spodbujamo, da je pozoren na spremembe v okolju, da na slikah opazi detajle, spremembe, enake stvari, da mu po prostoru skrivamo majhne predmete in jih on išče, da igra badminton, namizni tenis, keglja, da se z lučko igramo “zajčke”, da zrcali naše gibe.

Vse zgoraj naštete ideje za spodbujanje razvoja čutil niso primerne le za otroke, pri katerih opazite težave na kakšnem od senzornih sistemov, ampak so primerne za vse otroke. Otrok naj se pri nalogah zabava in jih bo vzel kot del igranja. Igra pa je bistvo otroštva. To bo tudi kvalitetno preživeti čas z vami. Pa ne pozabite ga pogosto objeti, pobožati, saj je to najboljši način, da otrok začuti, koliko vam pomeni in kaj čutite to njega.