Jej, pij in se uči

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 10.10.2017

Dandanes so trgovske police polne prehrambenih izdelkov najrazličnejših vrst, zdravih in nezdravih. Zato se o zdravi prehrani pogovarjamo več, kot kdajkoli poprej. Še posebej kadar gre za otroke in odraščajočo mladino.

Debelost, ki je posledica nezdravega načina prehranjevanja in pomanjkanja gibanja, postaja velik problem razvitega sveta. Na drugi strani pa je želja po vitkem telesu, ki lahko pripelje do motenj prehranjevanja, kot sta anoreksija in bulimija.

Zato je zelo pomembno je, da otroka od malega učimo o zdravi prehrani in ustreznem odnosu do hrane in do lastnega telesa.

Za vas sem tokrat pripravila sedem pravil za razvijanje zdravih prehranjevalnih navad otrok in mladostnikov.

Pravilo številka 1: PREHRANA OTROK IN MLADOSTNIKOV NAJ BO ČIMBOLJ RAZNOVRSTNA IN URAVNOTEŽENA.

S hrano v naše telo vnašamo snovi, ki so pomembne za to, da naš organizem deluje tako, kot je treba.  Še posebej v obdobju odraščanja je pomembno, da je na jedilniku dovolj beljakovin, saj so le-te pomembne za gradnjo celic, rast in obnovo poškodovanih ali odmrlih celic. Ogljikovi hidrati dajejo energijo, ki je potrebna za premagovanje telesnih in umskih naporov. Vitamini, minerali, vključno z različnimi mikroelementi, pa skrbijo za zaščito telesa in so pomembni, da vsi procesi v telesu potekajo tako, kot morajo. To, da dobimo vse potrebno, zagotavlja raznovrstna in uravnotežena prehrana. Le-ta je za odraščajoče otroke in mladino še posebej pomembna.

Pravilo številka 2: REDNI ZAJTRKI SO POMEMBNI.

V času spanja se telo precej »izprazni«, saj kakih 10 ur nismo niti pili, niti jedli. Da bo telo postalo aktivno in da bomo lahko razmišljali, je potrebno obnoviti zaloge hranil in zaščitnih snovi. S prvim dnevnim vnosom hrane se aktivira tudi presnova, zaradi česar se začnejo potrebne hranilne in zaščitne snovi tudi ustrezno absorbirati. Aktivirana presnova pa pomeni tudi to, da se vnešena hrana tudi sproti porablja. Zato so ljudje, ki zjutraj zdravo zajtrkujejo, običajno tudi nekoliko vitkejši od tistih, ki ta pomemben obrok izpustijo.

Otroka začnite navajati na reden zajtrk takoj, ko začne hoditi v šolo. V času, ko je še hodil v vrtec, so za ta pomemben obrok poskrbeli tam, zdaj je ta odgovornost na vas. Poskrbite torej, da šolar zjutraj od doma ne bo odšel brez zajtrka.

Pravilo številka 3: BREZ VODE NI ŽIVLJENJA, NITI UČENJA.

Ste zadnjič pozabili zaliti svojo priljubljeno lončnico? Kaj se je zgodilo z njo? Propadla je. Brez vode ni življenja. Tudi človeško telo jo nujno potrebuje za to, da pravilno deluje. Voda v telesu predstavlja več kot dve tretjini telesne teže. Sodeluje pri odplakovanju nepotrebnih in strupenih snovi iz našega telesa, vlaži sluznice, sodeluje pri uravnavanju telesne temperature, v njej se raztapljajo vodotopni vitamini in še bi lahko naštevala. Ker pri svojem delu opažam, da šolarji v dopoldanskem času premalo pijejo. Marsikdaj tekom dopoldneva popijejo zgolj skodelico pijače, ki je vključena v njihovo malico. Priporočam, da si otrok v šolo prinaša stekleničko z vodo. Tako se bo pogosteje spomnil narediti požirek ali dva.

Voda je pomembna tudi za prenos različnih informacij po telesu. To pa je zelo pomembno tudi pri učenju.

Pravilo številka 4: PROČ S SLADKIMI PIJAČAMI!

Čeprav sladke pijače poimenujemo »pijače«, bi jih bilo po mojem mnenju bolje obravnavati kot sladice. Zaradi visoke vsebnosti čistih sladkorjev povzročajo nagla nihanja krvnega sladkorja. Poleg tega so energetsko bogate, pri čemer pa ne dajejo občutka sitosti, saj se v naših prebavilih zadržujejo mnogo manj časa, kot gosta hrana. Tega, da bi otrok kdaj pa kdaj popil kozarec kokakole ali kake druge sladke pijače, ne moremo preprečiti. Lahko pa otroka že od malih nog vzgajamo v duhu, da mora biti uživanje tovrstnih pijač bolj izjema, kot pravilo.

Pravilo številka 5: OTROCI NISO NIKOLI PREMAJHNI, DA NE BI MOGLI SODELOVATI PRI KUHANJU.

Hrana, ki jo pripravimo doma, je običajno cenejša, predvsem pa bolj zdrava od vnaprej pripravljene hrane, ki jo lahko kupimo v toplotekah večjih trgovin. Tudi s konzervirano hrano se ne more primerjati. Za to, da si družina sama pripravi hrano, pa je potrebnega več časa. Skušnjava, da bi kupili že pripravljeno hrano, je toliko večja, ker je potrebno kuhati v času, ko se utrujeni in lačni vrnemo z dela in iz šole. Zato je prav, da pri pripravi obrokov sodeluje cela družina in da si družinski člani to delo porazdelijo. Sodeluje naj tudi otrok oziroma mladostnik. Veliko jedi lahko pripravimo tudi že vnaprej za naslednji dan. V hladilniku shranjena hrana se do naslednjega dne zagotovo ne bo pokvarila. Če se organiziramo tako, da kuhamo za naslednji dan, se lahko kuhanja lotimo takrat, ko si odpočijemo od dela in šole in opravimo ostale popoldanske obveznosti. Tako lahko kuhanje postane družabni dogodek in čas, ko je družina skupaj. Otrok se bo tako naučil kuhanja in se navadil na zdravo, doma pripravljeno hrano.

Pravilo številka 6: NOVE JEDI NAJ OTROK VSAJ POSKUSI.

V času globalizacije je skoraj nujno, da začnemo naše otroke dovolj zgodaj navajati na različne okuse in na hrano, ki je še ne poznajo. Prav je, da zagovarjamo lokalno pridelano hrano in otroku večinoma tudi ponujamo hrano, ki izhaja iz naše bližine. Hkrati pa je pomembno, da se zavedamo, da se pri otroku razvija okus za hrano tudi s poskušanjem jedi, ki imajo drugačen okus, kot ga je otrok vajen. Poznavanje in sprejemanje hrane različnih narodov in kultur je po mojem mnenju del splošne izobrazbe. Zato je prav, da otroka že od majhnega vzgajamo tako, da je vsako novo jed pripravljen vsaj poskusiti.

Spominjam se nekega šolskega kosila, pri katerem so učenci vztrajno »lupili« sarme in na robu krožnika puščali liste kislega zelja. Vprašala sem jih, zakaj zelja ne jedo in za odgovor dobila začudene poglede:«Zelja?« Ko sem jim razložila, da so to listi kislega zelja, ki pač niso narezani, kot smo vajeni, je večina zelje brez zadržkov pojedla.

Zato vedno, ko vidimo, da otrok neko hrano zavrača, poskusimo ugotoviti, zakaj. Potem mu pojasnimo kaj to je in iz česa je jed pripravljena.

Pravilo številka 7: NAVAJAJMO OTROKA DA, KADAR JE LE MOGOČE, ZAUŽIJE SVOJ OBROK SEDE IN POČASI.

Kadar v času malice dežuram na šolskem hodniku, nimam časa, da bi pojedla svojo malico. Zato se, kako nevzgojno, med vrati učilnic sprehajam s kosom kruha ali koščkom sadja. Skoraj vedno se najde kdo, ki me opozori, da bi morala med jedjo sedeti, saj tako učimo naše učence. Seveda ob takšnih priložnostih izrečem opravičilo, ker ne delujem tako, kot učim in razložim, zakaj jem kar na hodniku.  Kadar imam neprekinjenih pet ali šest ur pouka in sem še dežurna med glavnim odmorom pač moram izbirati med »lakoto« in »street food-om«. Tempo je dandanes res tak, da včasih težko najdemo čas, da bi hrano pojedli sede in v miru. Zato vam, starši, polagam na srce, da si vsaj med glavnimi družinskimi obroki, če je le mogoče, vzamete dovolj časa, da boste skupaj z otroki hrano pojedli v miru in počasi.

O razvijanju zdravih prehranjevalnih navad bi lahko povedali še marsikaj. Število nasvetov in pravil bi se prav gotovo lahko povzpelo do trimestnega števila. Za začetek pa bo gornjih sedem pravil dovolj.

Naj tokratno pisanje zaključim s pravilom, ki bi se moralo nahajati čisto na vrhu tega prispevka: NE POZABIMO OTROK IN MLADOSTNIKOV VZGAJATI TAKO, DA BODO HVALEŽNI ZA HRANO, KI JO IMAJO, DA BODO Z NJO TUDI SPOŠTLJIVO RAVNALI. MNOGI N JIHOVI VRSTNIKI PO SVETU NIMAJO TE SREČE.