Otrok v sozvočju z naravo

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 22.10.2019

Pogovarjam se s kolegico, učiteljico. Sprva mimogrede malo o vremenu, malo o cenah in ponudbi sadja ter zelenjave v naših trgovinah in takih rečeh. Potem pa pogovor nanese na pedagoški poklic. Skupaj ugotavljava, da postaja vedno bolj zahteven. Kolegica potarna, da sploh ne ve več, kako bi bila otrokom lahko zanimivejša od vsega bliskajočega in hrupnega »instanta«, ki so ga deležni preko ekraniziranih medijev in sodobnega načina življenja.

Tudi drugi strokovnjaki, ki se ukvarjajo z razvojem otrok in njihovim funkcioniranjem so si precej enotni v mnenju, da se posledice pretirane uporabe »elektronike« poznajo. Priporočajo več gibanja v naravi, saj gre za vzajemen proces. Manj elektronskih naprav pomeni več stika z okoljem, naravo in obratno. Več narave in neposrednega stika z okoljem ugodno vpliva na zmanjšano količino časa preživetega ob takih ali drugačnih ekranih. Da bomo otroka ali mladostnika spravili proč od njih in jih navdušili za odhode v naravo, moramo to sebi in njim osmisliti.

Kaj otrok dobi od narave?

Narava otrokom ponuja veliko možnosti za raziskovanje, gibanje, opazovanje, doživljanje, reševanje problemov, čutno zaznavanje, čuječnost, kreativnost, sproščanje, druženje, razvijanje empatije in odnosa do življenja in še za marsikaj. Narava pa tudi zdravi.

Gibanje v naravi

Gibanje ima dokazano pozitiven vpliv na številne človekove telesne in psihične funkcije. Posameznik se prediha, pospeši se mu krvni obtok, organi so bolje prekrvavljeni in oskrbljeni s kisikom, porablja se odvečna energija ki jo je v telesu pogosto preveč zaradi pretiranega vnosa ogljikovih hidratov, še posebej sladkorjev. Čas, ki ga otroci namenijo telesni aktivnosti, je povrnjen tudi z boljšo učno učinkovitostjo in šolskim uspehom.

Naš šolski sistem se je na epidemijo pomanjkanja gibanja pri otrocih in mladostnikih odzval z več urami športa v predmetnikih in vedno bogatejšo ponudbo dejavnosti v okviru krožkov in interesnih dejavnosti. Toda 45-minutne seanse športnih aktivnosti v telovadnici ali bližnji okolici šole ne morejo nadomestiti na primer družinskega sobotnega vzpona na Nanos ali popoldneva preživetega s prijatelji na košarkarskem igrišču ali prijateljčki v peskovniku ali gozdu. Hoja po razgibanem terenu, preskakovanje potočkov, plezanje na drevesa ali skale, stopanje na visoke kamne, hoja po ležečem drevesnem deblu, vijuganje med drevesnimi debli ali grmički so aktivnosti, ki še posebej ugodno vplivajo na razvoj motoričnih sposobnosti, ravnotežja, gibljivosti, odzivnosti in preprečujejo debelost ter krepijo imunski sistem.

Sočutje do živali in ljudi

Otrok, ki je z odraslimi že od malega veliko v naravi, se srečuje z različnimi življenjskimi situacijami. S ptičjim mladičkom, ki je poginil, ker je padel iz gnezda, ranjeno ali zapuščeno živalco in množico mravljic, ki obtežene s tovorom v dolgi ravni črti hitijo proti mravljišču.

Spominjam se pogovora z mlajšim otrokom, ki je sedel v travi in s palico tolkel po mravljicah, ki so hitele proti svojemu bivališču. »Zakaj jih pa pobijaš? Ali se ti nič ne smilijo?« sem ga vprašala. »Saj jih je veliko,« je odgovoril. »Veš, tudi nas, ljudi, je veliko in če bi nas nek velikan opazoval z vrha, bi bili videti nekako kot te mravljice. Kaj misliš, kako bi bilo, če bi se odločil pobijati ljudi samo zato, ker nas je pač veliko? Veš, vsakdo ima koga, ki mu veliko pomeni in ga ima zelo rad, kot mamica tebe, na primer. In ti njo. In vsakdo ima doma koga, ki bi bil zelo žalosten, če se ne bi več vrnil domov, ker bi ga tak velikan potolkel.« Fantič je nemudoma nehal pobijati uboge mravljice in morda je najin pogovor za vedno spremenil njegov pogled na življenje.

Narava tudi zdravi

V poplavi prehranskih dodatkov se tudi starši zatekamo k pomoči le-teh. Mediji in trgovci nas hitro prepričajo, česa vse nam in našim otrokom manjka in kaj bi morali zaužiti. da bi se počutili bolje, bili bolj učinkoviti in srečni. Še posebej skrbni smo do otrok, saj verjamemo, da mora otrok imeti vsega dovolj, da bo zdrav. Da dobi dovolj vitamina D samo, če preživi nekaj časa tudi na soncu, že vemo. Pozabljamo pa, da eno najhujših hipo in avitaminoz sodobnega časa (pomanjkanja ali odsotnosti določenega vitamina) predstavlja pomanjkanje vitamina N. Gotovo se vprašate, kateri vitamin je sploh to. N kot narava. O takem vitaminu govori tudi avtor Richard Louv v svojih dveh knjigahVitamin N: The Essential Guide to a Nature-Rich Life in Last Child in the Woods: Saving our Children from  Naturedeficit disorder. Po mojem vedenju knjigi še nista prevedeni v slovenščino. Če peljemo otroke v naravo, jih bomo oskrbeli s kisikom, vitaminom D in vitaminom N. Vse te tri snovi pa so nujne za njihovo zdravje in dobro počutje. Dokazano je, da so otroci, ki se igrajo v naravi, manj agresivni in jezni. Manj so depresivni, manj jih je strah, bolj so pozorni, znaki ADHD (motnja pozornosti in hiperaktivnosti) pa se izražajo v blažji obliki. Res je bizarno, ko prebereš, da v izsledkih ene od raziskav piše, da v Veliki Britaniji več otrok pristane v zdravstvenem domu zaradi padca s postelje kot zaradi padca v naravi.

Odgovornost staršev

Kapitalistična družba ljudi spodbuja k kupovanju, porabi na eni strani in na drugi strani k pretirani proizvodnji in nemalokrat krutemu in agresivnemu marketingu. Izgubljamo kompas. Tudi starši na račun tega pogosto mislimo, da se naša skrb za otroka izkazuje z zagotavljanjem materialnih dobrin. Če ima otrok vse, kar lahko kupimo, mora biti zadovoljen. Ja kaj bi sploh še rad? Otroci pa v resnici nujno potrebujejo vse kaj drugega kot superge po zadnji modi in najbolj dovršen pametni telefon. Potrebujejo občutek da so slišani, sprejeti, ljubljeni, da jih nekdo vidi in pohvali in da se z njimi pogovarja.

Kaj lahko naredimo starši, da bodo otroci več v naravi?

Lahko izdelamo koledarček aktivnost na katerega družinski člani beležijo, koliko časa so preživeli v naravi, kateri dan so se povzpeli na bližnji hrib ali koliko minut in kako daleč so se tisti dan peljali s kolesom. Ali tekli. Individualni koledarčki bodo za mlajše še boljša izbira. Na njega bo otrok zapisoval čas, ki ga je preživel na prostem, štel kolikokrat je šel v hribe in beležil druge aktivnosti, ki jih bo izvajal zunaj doma, v naravi. Otroci radi tekmujejo in najbolj zdravo tekmovanje je tekmovanje s samim seboj, kar jim tako beleženje tudi omogoča.

Če preživljanje časa v naravi osmislimo, bo  otrok ali mladostnik raje sodeloval. Osmislimo ga lahko z nabiranjem plodov, zelišč, užitnih rastlin ter pripravo hrane iz njih. Lahko pripravimo naloge za raziskovanje ali orientiranje ter porinemo otroku v roke kompas in mu naročimo, kam naj nas pripelje. In podobno. O zgledu ne bomo več govorili, ker smo to lekcijo, upam, že osvojili. Otroka bomo težko prepričali, če nas vidi cele dneve ležati na kavču ali brez odmora delati za pisalno mizo.

Bolj zabavno bo vsekakor tudi, če se dogovorimo s še kom. Na primer na planinski izlet povabimo kakšno družino iz soseščine, da bomo imeli družbo tako odrasli kot otroci.

Še najbolj pa bo »zažgalo«, če bomo v naravi počeli kaj nenavadnega: prepoznavali rastline, živali in glive s pomočjo priročnikov, izdelali ognjišče in spekli hrenovko, koruzo, krompir ali jabolko, izdelali bivak in v njem pričakali temo, slikali ali risali pokrajino okrog nas ali iskali nenavadne motive za fotografiranje, posneli filmček ali se urili v orientacijskih znanjih s pomočjo karte, kompasa ali naravnih znamenj.

Poziv očetom

Ko govorimo o gibanju v naravi, ste prav vi, atiji, »fotri« in očki zelo pomembni. Vse bo bolj zanimivo in privlačno, če boste zraven. Zato nikakor ne smete manjkati!