Otroci na obisku 

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 3.5.2022

Iz formalina sem potegnila naslednjo misel, ki je bila pred leti kar pogost napis na vratih stanovanj, pisarn in verjetno še kje: »V ta prostor vsi prinašajo veselje. Eni s svojim prihodom, drugi s svojim odhodom.«

Moje današnje pisanje je namenjeno staršem in otrokom z namenom, da se gostitelji ne bi veselili, ko je našega obiska konec, pač pa temu, da bi nas prihodnjič spet povabili v svoj dom in se našega obiska iskreno razveselili.  

Obiskovanje je lepa navada. Ljudje se srečamo, se pogovarjamo, kaj dobrega pojemo in popijemo. Čeprav sodobni čas teče hitreje, je lepo, da si kdaj pa kdaj vzamemo čas za druženje z drugimi. Medsebojno obiskovanje pa je, kot gotovo že veste, lahko nekaj prijetnega in razveseljujočega ali pa prava nočna mora.

Priprave na sprejem obiskov

Obiski so po navadi napornejši za gostitelja. Obisk se zanj začne še pred prihodom gostov. Najprej je potrebno pospraviti stanovanje. Kaj pa si bodo obiskovalci mislili, če bodo prišli v neurejen dom? Poskriti je potrebno vso »kramo« in vsaj po »tavelikem« odstraniti sledove tega, kar smo zadnje dni počeli. Čeprav je moje osebno mnenje, da naši domovi preveč postajajo podobni razstavnim prostorom salonov pohištva.

Pa se večkrat vprašam, kaj je narobe, če so v moji kuhinji na policah nekoliko neurejene stekleničke z začimbami? Naj ljudje, ki vstopajo v moj dom, vidijo, da rada kuham. In kaj je narobe, če v nekem kotu leži odprta knjiga, ki jo trenutno berem? Ali če so na okenski polici neugledni jogurtovi lončki s sadikami paradižnika, ki jih po ledenih možeh nameravam posaditi na vrt? Ljudje ki stopijo v moj dom, lahko takoj opazijo, da mi je blizu vrtnarjenje. In če sem včasih prezasedena, preutrujena ali celo prelena za to, da bi stanovanje pospravila zase, zakaj ga moram pospraviti za tiste, s katerimi sem za nekaj časa pripravljena deliti svoj dom? Zakaj bi se morala drugim opravičevati za to, kakšen je MOJ dom? To seveda ne pomeni, da menim, da naj bo dom zanemarjen in neurejen. Meni je pač bolj všeč, če dom izžareva domačnost in kaže s čim se ljudje, ki tu živijo, ukvarjajo, kot pa zadnje trende v opremljanju doma.

No, pa se vrnimo k pripravam. Gostitelj se torej na naš obisk pripravi. Pospravi stanovanje, razmisli kje bomo sedeli in kaj bomo počeli ter kaj nam bo ponudil. Če nas povabi na kosilo ali večerjo, je priprav še veliko več. In ko odidemo, našega gostitelja čaka še eno pospravljanje.

Nasvet: Ker gostitelj bolje pozna domače okolje, svetujem, da pred prihodom gostov razmisli o mestih, ki bi za otroke lahko predstavljali potencialno nevarnost. Nevarna mesta ustrezno zaščiti oziroma omeji dostop. Prav tako je pomembno, da pospravi predmete, ki lahko otroke poškodujejo, na primer orodje, čistila in podobno.

Še en nasvet: Če pričakujemo obiskovalce z otroki, predlagam, da gostitelji razmislimo glede tega, kaj jim lahko ponudimo za kratkočasenje in zabavo, medtem ko bomo odrasli klepetali. Sama imam v ta namen vedno pripravljenih nekaj igrač, družabnih in drugih iger za otroke, vedno so tu tudi barvice, listi, kakšna zanimiva naloga na listu ali kakšne druge aktivnosti za otroke različnih starosti.

Prihod gostov

Obisk bi vedno moral biti napovedan. Tudi če gre za dobre prijatelje ali sorodnike je prav, da v skrajnem primeru po telefonu pokličemo vsaj nekaj minut prej in preverimo, če smo »zaželeni« oz. če ima gostitelj čas in voljo, da nas sprejme v svoj dom.

Če na obisk prihajamo z otrokom ali otroki, se že doma pogovorimo o pravilih, ki veljajo med našim obiskom. Podobno kot to storimo, kadar otroke peljemo na ogled predstave ali kakšen drug dogodek, ki od obiskovalcev zahteva primerno vedenje.

Ko pridemo na obisk, nas otrok opazuje in se od nas uči. Nauči se, kako pripraviti in izročiti darilo, na primer. In kako ga sprejeti. Nauči se pozdrava, zahvale in izražanja spoštovanja do gostitelja, njegovih navad in njegovega doma. Opazuje nas in gostitelja in se iz tega uči obeh vlog tudi za takrat, ko se bo prihodnjič znašel v eni ali drugi vlogi.

Darila

Mnogi izmed nas raje podarjamo, kot sprejemamo. V potrošniški družbi je skoraj nujno, da gostitelju v zahvalo, da nas je povabil v svoj dom in pogostil, kaj prinesemo. Veseli me, da postajamo ljudje v zadnjem času, kar se tiče daril, bolj domiselni in ekološko ozaveščeni. Osebno sem bolj od darila, ki posega v moj osebni prostor in življenjski slog (kot je na primer dišava, nakit, oblačilo, slika, dekorativni predmet za stanovanje) vesela na primer doma pečenega kruha, šopka rož ali domače marmelade. Vesela sem zelenjave z vrta obiskovalcev, kakšne doma vzgojene sadike ali domačega semena. Ali lončnice vzgojene iz poganjka. Tudi knjiga je lepo darilo, razen če je tema čisto mimo tistega, kar me zanima.

Tudi pri sprejemanju daril je povsem odveč tista znana lažna ali malo manj lažna skromnost. Fraze: »Saj ne bi bilo treba. Joj, zakaj si delate stroške,« gredo iz roda v rod in kot otroci se jih naučimo od svojih staršev in jih potem prenesemo naprej na svoje potomce.

Če darilo prejmemo, bi bilo vendarle najlepše reči: »Kako pozorno od vas. Najlepša hvala.«

O pravilih glede obdarovanja je pametno razmisliti prej in že skupaj z vabilom obiskovalcem povedati kaj v zvezi z darili pričakujemo od njih. Če ne želimo, da bi našim otrokom na primer prinesli sladkarije, jim moramo to povedati, preden je prepozno. Obvestiti jih moramo tudi, če daril ne želimo. Zelo se obnese, če na primer goste naprosimo, da sodelujejo pri pogostitvi in oni poskrbijo na primer za solato ali sladico ali pa kupijo kakšen dober hlebec kruha v njim bližnji pekarni, kjer imajo res dobro peko. Tako gosti ne bodo imeli občutka, da pridejo praznih rok in še lažje jim bo, saj jim ne bo treba razmišljati, kaj nam podariti.

Nasvet: Nikoli ne podarjajmo velikih in dragocenih daril, ki bi gostitelja spravljala v zadrego in vzbudila občutek, da nam mora vrniti z enako dragocenim darilom, ko nas bo on obiskal!

Dom gostitelja je za našega otroka neznano okolje

Žal se veliko nesreč zgodi ravno v času, ko so otroci na obisku. Nikoli ne pričakujmo, da bodo med obiskom za naše otroke skrbeli gostitelj ali njegovi otroci. Seveda se bodo družili in igrali skupaj, toda skrb za varnost našega otroka/otrok je naloga nas, staršev obiskovalcev. Zato se dogovorimo z gostitelji, da se družimo tam, kjer bomo imeli dovolj nadzora tudi nad našimi otroki. Kljub temu da gremo na obisk zato, da bi se sprostili, imeli lepo in lepo v miru poklepetali, nikoli ne pozabimo, da smo na obisk prišli skupaj z otroki in da gostitelj nima niti dolžnosti niti pravice, da zapoveduje in prepoveduje našemu otroku, če počne kaj neprimernega ali nevarnega. Mi smo tisti, ki moramo reči NE, če začne na primer naš otrok brskati po stanovanju, jemati predmete s polic ali »vleči za brke« gostiteljevo muco ali psa.

Tudi če se otroci gredo skupaj z domačimi otroki igrati na navidezno varno dvorišče ali vrt, določimo pravila in imejmo dogajanje pod nadzorom.

Če imajo gostitelji hišnega ljubljenčka, se pozanimajmo o njem in prosimo gostitelja, da našega otroka poduči o njegovih značilnostih in navadah ter postavi pravila. Poskrbimo, da bo otrok ta pravila res dosledno upošteval!

Če otrok kaj potrebuje, sodelujmo pri njegovem dialogu z gostiteljem in spodbujajmo otroka, da gostitelja vpraša, če lahko …, kadar kaj želi. Manjšega otroka pospremimo na stranišče, kadar mora prvič na potrebo, da mu bomo pomagali na primer z nasvetom, katero milo uporabi za umivanje rok in kam naj roke obriše ter preverili, če je stranišče zapustil v takšnem stanju, kot ga je našel.

Pogostitev

Ko sem bila majhna, so nas pred obiski starši opozorili, da ne smemo pojesti vsega, kar bo na mizo prinesel gostitelj. Naj se lepo obnašamo za mizo oziroma naj ne prihajamo ves čas k mizi in jemljemo z nje. Mislim, da so nas takrat vsega tega učili predvsem v strahu, kaj bodo rekli drugi. Bali so se, da bomo s tem, ko bomo z navdušenjem posegali po hrani, pokazali, da si tega doma ne moremo privoščiti, da bo videti, da nas starši puščajo lačne in podobno.

Dejstvo je, da je hrana drugod že tako ali tako boljša. Saj veste, da je sosedova trava vedno bolj zelena od domače. Ko gostitelj pripravlja pogostitev, po navadi tudi postreže bolj izbrano hrano. Namesto običajnega sira se na primer na krožniku znajde tisti z orehi, namesto običajne salame je tu pršut in namesto piškotov so tu morda privlačne breskvice z orehovim polnilom.

Gostiteljem predlagam, da blizu mize za odrasle pripravijo posebno mizo za otroke. Gostitelj s postrežbo na otroško mizo nekoliko uravnava tudi koliko in kaj bodo otroci pojedli ali popili.

Iz izkušnje poznam primere otrok, ki na obisku nimajo prave mere in se prenajedo, zato se je potem treba ukvarjati z njimi, ker jim je slabo, namesto da bi se prijetno družili.

Starši obiskovalci se lahko z otroki dogovorijo, da jim bodo oni željeno naložili na krožnik in tako imajo nadzor nad tem, kaj in koliko poje in popije njihov otrok. Ter otroku povedo, ko mislijo, da je pojedel dovolj in da si hrane želijo le še njegove oči.

Za konec

Na obisku se obnašajmo tako, kot si želimo, da bi se vedli naši obiskovalci, kadar smo mi gostitelji. Tako bo naš obisk ostal nam in našim gostiteljem v lepem spominu.

I