Približuje se prvi november, čas spominov in pogovorov o naših dragih pokojnih
Zapisala: Mojca Klug, profesorica 
Datum objave: 24.10.2017
Približuje se prvi november. Dan, ko se spominjamo vseh, ki jih ni več med nami. Pokopališča bodo s ptičje perspektive nekaj dni podobna mravljiščem. Večerno nebo bo osvetljeno z rdečkastim odsevom množice sveč, ki jih bomo prižigali vseh našim dragim pokojnim v spomin. Ta čas lahko izkoristimo tudi za to, da se z otroki in mladostniki pogovarjamo o umiranju in žalovanju. To ne bi smele biti tabu teme, s katerimi bi odlašali in čakali pravi trenutek.
Kadar se zgodi žalostni dogodek, običajno nimamo prav veliko časa, da bi otroka nanj pripravili ali se o njem pogovarjali. Predlagam, da se o temah povezanih s smrtjo pogovarjamo, kadar se pokaže priložnost. Izkoristimo lahko pobudo, ki jo bo otrok dal, ko bomo ob sprehodu skozi park videli mrtvo ptico ali med vožnjo z avtomobilom naleteli na povoženega mucka.
Ne pozabimo, da se otroci nemalokrat igrajo igre (še posebej fantje), pri kateri se tudi »umira«, da ne govorimo o »umiranju« v računalniških igricah in na televiziji. Tudi pri poročilih slišijo novice o množici mrtvih, ki jih je zahteval na primer zemeljski plaz, kakšna druga naravna nesreča ali spopad. V vseh teh primerih se otroci srečujejo s smrtjo, vendar imajo ob tem (tako kot pogosto tudi mi odrasli) občutek, da umiranje ni dokončno in da se dogaja drugim in da to ni nič takega. Mi pa bi radi vzgojili čutečega otroka, ki mu bo mar za soljudi, konec koncev tudi za nas, ko bomo nekoč stari in onemogli.
Zanimivo je, da so se včasih več pogovarjali o smrti in se z njo srečevali kot z naravnim procesom. Povsem normalno je bilo, da so bili otroci udeleženi v procesu žalovanja in poslavljanja od pokojnika. Danes se naši otroci s smrtjo dnevno srečujejo in odrasli se pogosto ne obremenjujemo s tem, da je otrok v igrici »ubil« nekaj »likov« in več kot jih pokonča, bolj uspešen je na koncu igrice. Ko pa v resnici kdo umre, se sprašujemo, ali je primerno, da se otrok od pokojnika poslovi in se udeleži pogreba oziroma odide z nami na pokopališče.
Metka Klevišar, ustanoviteljica društva Hospic, pravi: »Družba, ki zanika umiranje in žalovanje, zanika tudi življenje.« V nekem intervjuju, ki sem ga z njo opravila pred leti, mi je zaupala zgodbo o deklici, ki je pri petih letih izgubila babico, na katero je bila zelo navezana. Starši so jo želeli zaščititi in so jo za nekaj dni poslali od doma, da bi ne bila udeležena pri pripravah na pogreb in na pogrebu samem. Vse v najboljši veri. Ko je bilo to dekle odraslo, ni moglo odpustiti svojim staršem, da ji niso omogočili, da bi se od svoje babice poslovila.
Ko se z otrokom pogovarjamo o teh»žalostnih« temah, so nam v pomoč lahko tudi knjige in slikanice. Zato sem za vas zbrala nekaj naslovov:
- N. Gray, V. Cabban: MEDVEDKOV DEDEK,
- F. Hubner, K. Hocker: STARA MAMA,
- S. Varley: JAZBEČEVA DARILA V SLOVO
- F. Recknagel, M. Dusikova: SARINA VRBA,
- A. De Bude, R. Broere: DEDKA NI VEČ,
- M. Weitze, E. Battut: ZAKAJ JE BIL ROŽNATI SLONČEK ŽALOSTEN IN KAKO JE SPET POSTAL SREČEN,
- D. Muck: ANICA in Zajček,
- W. Erlbruch: RAČKA, SMRT IN TULIPAN,
- J. Bauer: DEDKOV ANGEL.
Knjiga, ki je namenjena prav vam, odraslim, da bi bolje razumeli otroke, pa je Smrt in žalovanje, avtorice Vilme Borucky. Zanimivo je tudi diplomsko delo Laure Šturbej z naslovom Otrokovo razumevanje smrti in vzgoja v vrtcu, ki ga najdete tudi v elektronski obliki: http://pefprints.pef.uni-lj.si/2334/1/DIPLOMSKO_DELO.pdf .
V knjižnicah je mogoče najti tudi veliko knjig, ki govorijo o bolezni, umiranju in sorodnih temah in so namenjene mladostnikom, pa tudi odraslim. Teme in naslove te literature za mlade so zbrali v Knjižnici Radlje ob Dravi in jih lahko najdete na naslednji povezavi: http://www.knjiznica-radlje.si/Portals/0/Slike%20knji%C5%BEnica/seznam%20na%20temo%20Smrt,%20umiranje,%20bolezni.pdf
Ob prebiranju seznama me je, priznam, kar zmrazilo ob vseh naslovih in opisih knjig in vprašala sem se, ali moramo res »moriti« mlade s tako temačnimi temami. V sebi sem prišla do odgovora, ki ga ponuja tudi freska Mrtvaški ples v Hrastovljah, ki sporoča, da smrt ne izbira in da se ji nihče ne more ogniti. Tudi čustva povezana z izgubo in žalovanjem, je treba sprejeti kot del notranjega doživljanja posameznika, ter o tem z otroki in mladimi odkrito spregovoriti.
Na spletni strani Lutkovnega gledališča Ljubljana http://www.lgl.si/si/predstave/vse-predstave/341-Racka-Smrt-in-tulipan#.Wewai4hpHIU lahko na desni strani najdete povezavo do pedagoškega gradiva, kjer boste dobili še veliko informacij v zvezi s temo, o kateri smo spregovorili danes. Tam je zapisano tudi: »Starši se z otroki ne pogovarjajo o smrti, ker jih želijo pred bolečino zaščiti. Vendar je molk za otroka veliko strašnejši kot pa resnica.«
Tako. Spregovorila sem o temi, ki za večino ni najbolj prijetna. Za vas in vaše otroke sem zbrala kar nekaj virov, ki vam bodo pri pogovorih in razmišljanju o umiranju, smrti in žalovanju v pomoč. Vam pa prepuščam odločitev, kako in koliko se boste o tem z vašim otrokom pogovarjali. Svetujem pa vam iskrenost. Če odgovora na otrokovo vprašanje ne poznate, mu odkrito povejte, da tega tudi vi ne veste. Če vas vpraša, ali boste tudi vi, ali on, nekoč umrli, se mu nikar ne zlažite, da se to ne bo nikoli zgodilo in ne tolažite jih, da je pokojnik samo zaspal. Lahko se bo zgodilo, da boste nekega dne ugotovili, da se vaš otrok boji zaspati.
Želim vam, da prvi novembrski dan preživite z mirom v srcu in da namesto grenkobe ob spominu na izgubo vaših pokojnih, obudite spomine na vse tiste lepe trenutke, ki ste jih z njimi preživeli.
