Počitniške igrarije – igre na prostem

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 16.2.2021

Počitnice trkajo na vrata. Toda le-te bodo tudi tokrat drugačne, kot smo jih bili vajeni v preteklosti. Ni še dolgo od takrat, ko so se otroci veselili počitnic, da bodo lahko zjutraj dolgo poležavali v postelji in ostali doma ali kam odpotovali z družino oziroma obiskali sorodnike. Pa so prišli časi, ko ni pravega veselja, da bodo počitnice. Razmere so se res korenito spremenile, ko opažamo, da je največja želja otrok biti v šoli, med vrstniki.

Dolgo sem razmišljala, kakšen nasvet za preživljanje počitnic naj pripravim za vas, starši in za vaše otroke. Ker sem v preteklem članku svetovala, da v prostem času otroke »spodite« na prosto in ugotavljala, da je druženje otrok na prostem varnejše, bo morda najbolje, da opišem nekaj iger, ki se jih otroci lahko igrajo zunaj in pri tem upoštevajo tudi primerno varnostno razdaljo in ne izmenjujejo predmetov.

Tako so me spomini odnesli nazaj v moje otroštvo, ko smo otroci največ časa preživeli na ploščadi pred blokom in se igrali različne talne in druge igre. Za to smo potrebovali le večje asfaltno ali peščeno območje, košček krede, siporeksa ali paličico in vsak svoj kamenček. Pa poglejmo, katere igre smo se igrali na dvorišču in jih obudimo iz pozabe.

Ristanc

Ristanc je bila zagotovo ena naših najljubših iger.

Na tla narišemo polja v obliki križa in jih označimo s številkami. Prvi igralec vrže kamenček v sredino prvega polja. Po eni nogi skoči do njega, ga pobere, nato pa po isti nogi skače po enojnih poljih, medtem ko v dvojna polja doskoči z obema nogama. Na koncu naredi obrat v skoku in se na enak način vrne nazaj.  Na vrhu ristanca je lahko dom ali tako imenovana nebesa in tam lahko igralec za kratek čas počije. Če igralec med opravljanjem skakalne naloge ni pohodil katere od črt, nadaljuje s skakanjem. Tokrat mora kamenček vreči v naslednje polje, odskakati do njega in ga pobrati, nato pa nadaljevati s skakanjem po prej opisanih pravilih. In tako naprej. Igralec je fuč, če skoči na črto ali če kamenčka ne uspe vreči v notranjost ustreznega polja. Ko je prvi igralec fuč, skače naslednji igralec. In tako naprej, dokler ni spet na vrsti prvi igralec, ki skakanje nadaljuje z metanjem kamenčka v polje, ki je bilo na vrsti takrat, ko je bil fuč.

Upoštevajmo epidemiološke ukrepe! Otroci čakajo na primerni razdalji, da pridejo na vrsto. Vsak otrok poišče in ves čas uporablja svoj kamenček.

Balinanje

Eden od igralcev, sodnik, na tla nariše točko, kateri bodo igralci med igro poskusili približati svoj kamenček. Nariše tudi črto, s katere bodo igralci metali svoje kamenčke.

Ko vsi igralci vržejo svoj kamenček čim bližje točki, sodnik določi, čigav je najbližje in zmagovalcu dodeli točko.

Upoštevajmo epidemiološke ukrepe! Otroci čakajo na primerni razdalji, da pridejo na vrsto. Vsak otrok poišče in ves čas uporablja svoj kamenček. Oznake na tla riše le en igralec in igralci krede ne izmenjujejo.

Kamen zbijat

Eden od otrok postavi kamenček na določno točko ter za njo nariše črto, čez katero bo potrebno zbiti postavljeni kamenček. Nariše tudi črto s katere bodo igralci metali svoje kamne. Naloga igralcev je, da poskusijo kamen za zbijanje spraviti čez zarisano črto. Vsak igralec meče enkrat. Igrajo po vrstnem redu tako dolgo, da nekomu uspe kamenček premakniti na drugo stran črte. Ta je potem zmagovalec.

Upoštevajmo epidemiološke ukrepe! Otroci čakajo na primerni razdalji, da pridejo na vrsto. Vsak otrok poišče in ves čas uporablja svoj kamenček. Oznake na tla riše le en igralec in igralci krede ne izmenjujejo.

Punce, punce ven

Narišemo pravokotnik in ga razdelimo na šest (lahko tudi več) delov. V vsako polje napišemo črko in sicer:
P (punce), F (fantje), Š (števila), Ž (živali), B (barve), R (rastline). Če smo narisali več polj, lahko dodamo še M (mesta), A (znamke avtomobilov), Č (črke), D (države) in podobne kategorije.
Otroci na primer z izštevanko določijo nekoga, ki začne igro. Ta sonožno skoči v polje s črko P in zakliče: »Punce, punce ven!« in ob tem skoči ven. Nato sonožno skoči ponovno v prvo drugo, tretje,…polje in pri tem našteva različna imena punc. Posamezno ime se pri isti igri ne sme ponoviti. Ko skakalec priskače do polja, kjer je začel, skoči ven in se premakne k naslednjemu polju (s črko F), kjer zakliče: »Fantje, fantje ven!« Nato ponovi celotno pot, le da zdaj našteva različna imena fantov.

Pri vseh kategorijah mora igralec imena oz. besede naštevati v ritmu brez prekinitve. Če se mu zatakne in se takoj ne spomni ustrezne besede, je fuč. Ko je spet na vrsti, nadaljuje tam, kjer se mu je zataknilo.

Upoštevajmo epidemiološke ukrepe. Otroci na to da pridejo na vrsto, čakajo na primerni razdalji. Polja nariše en igralec in igralci krede ne izmenjujejo.

Skrivalnice

Na prostem so skrivalnice igra, ki lahko traja in traja, saj nikakor ne zmanjka grmov, drevesnih debel, hišnih vogalov in drugih predmetov, za katere se otroci lahko skrijejo. Z izštevanko določimo igralca, ki bo mižal in iskal skrite soigralce. Dogovorimo se, do koliko naj le-ta šteje, preden bo začel z iskanjem. Ko prešteje, glasno opozori skrite igralce, da bo začel z iskanjem.

Ko zagleda skritega igralca, steče do mesta, kjer je odšteval in ga »pofočka«. To stori tako, da zakliče njegovo ime in doda besedo: »najden«. Medtem ko iskalec išče, se lahko kateri od skritih igralcev »pofočka« tudi sam, če je le dovolj hiter, da ga iskalec ne prehiti.

Naslednji iskalec je tisti, ki je bil prvi odkrit.

Upoštevajmo epidemiološke ukrepe. Namesto da se otrok »pofočka« ob steno ali drevesno deblo,  se dogovorimo, da z nogo udari na točko, ki jo igralci predhodno skupaj določijo ali označijo.

Kraljica, koliko korakov do vas?

Igra je poznana tudi pod imenom Gospodična, koliko je ura?

Izbrani igralec, najbolje da žrebamo oz. si pomagamo z izštevanko, se postavi za črto na enem koncu igralnega polja, ostali pa za črto na drugi strani površine. Seveda na ustrezni medsebojni razdalji!

Prvi igralec vpraša: »Kraljica, koliko korakov do vas?« (ali Gospodična, koliko je ura?). Igralec, ki je kraljica oz. gospodična poda navodila za premikanje: število korakov, smer naprej ali nazaj in velikost korakov. Mi smo se igrali tako, da je kraljica velikost korakov oz. premikov primerjala z gibi živali, na primer mišji korak je pomenil premik za eno dolžino stopala, slonovski je bil dolg, kot je le bilo mogoče, potem so bili tu še žabji poskoki iz čepečega položaja in levji poskoki iz stoječega položaja.

Pri tej igri je zelo pomembna zahvala. Ko kraljica oziroma gospodična igralcu določi število, velikost in smer korakov, se mora igralec po svojem premiku tudi zahvaliti. Če na to pozabi, se mora namreč vrniti na začetek.

Kdor prvi pride čez črto, za katero stoji kraljica (gospodična), prevzame njeno vlogo v naslednji igri.

Upoštevajmo epidemiološke ukrepe. Otroci pazijo, da so pred začetkom igre za črto postavljeni na ustrezni medsebojni razdalji, ki jo vzdržujejo tudi med igro.

Polepšajmo svoj kamenček

Ker za nekatere igre otroci potrebujejo svoj kamenček, je to tudi priložnost, da vsakdo zase izbere res edinstven kamenček in da ga lepo poslika. Tako bo vsakdo vedel, komu kateri od kamenčkov pripada. To lahko naredimo s flomastri, akrilnimi barvami ali temperami. Predlagam, da vsak igralec na svoj kamenček nariše vzorec določene živali, na primer pikapolonico, žabico ipd. Fantje bodo morda raje svoj kamenček spremenili v avtomobilček. Lahko pa so kamenčki zgolj pobarvani vsak z drugačno barvo, da jih igralci ločijo med seboj.

Upoštevanje epidemioloških ukrepov

Nemogoče je pričakovati, da se otroci ne bi spozabili in se občasno bolj ali manj približali drug drugemu ali se dotaknili soigralca. Seveda bi bilo povsem nečloveško pričakovati, da bi bili otroci med igro ves čas pod nadzorom staršev, kateri bi se skozi okno drli: Peter, za 20 centimetrov si preblizu Metke, ali kaj podobnega. Predlagam, da se z otroki, preden odidejo na dvorišče, pogovorimo o najpreprostejših ukrepih pri igri, ki jih upoštevajo, da ne bi prišlo do prenosa morebitne okužbe med njimi. Prepričana sem, da se bodo potrudili, saj si zagotovo vsi želijo, da bi lahko bili pri igri kmalu spet tako brezskrbni, kot so bili nekoč.