Moj počitniški dnevnik

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave 1.5.2018

Lansko leto sem v Lizboni spoznala očeta in sina, ki sta skupaj raziskovala portugalsko prestolnico. Ker smo bili nastanjeni v hostlu, je bilo veliko možnosti za druženje in medsebojno spoznavanje. V tem je tudi prednost tovrstnih bolj preprostih potovanj in namestitev. Nisi zaprt v hotelsko sobo in »odrezan« od dogajanja, temveč se srečuješ z ljudmi, ki so ti podobni, ki morda malo manj komplicirajo in jim počitnice pomenijo tudi spoznavanje novih ljudi in druženje z njimi.

Prihajala sta iz španske pokrajine Galicije in oče je imel neizmeren strah pred letenjem. Toda to ju ni odvrnilo od potovanj in odkrivanja novih svetov. Deček Leo je štel devet let. V »prostem« času je po hostlu hodil z veliko debelo knjigo, ki je bila večja od običajnega A3 formata in je po moji oceni obsegala najmanj 200 listov. Vezana je bila v temno zeleno umetno usnje. Vsake toliko se je Leo zavlekel v kakšen kotiček, jo odprl in nekaj pisal ali risal. Ko sem očeta vprašala, kaj počne, mi je povedal, da je to knjigo sinu podaril že pred nekaj leti z namenom, da bo vanjo lahko zapisoval svoja doživetja in vtise z njunih potepov. Seveda je na začetku bolj risal ali vanjo kaj prilepil, zadnje leto, dve ali tri pa svoje vtise tudi zapisuje. 

Seveda me je zanimalo, kako ta velika zelena knjiga zgleda od znotraj, zato sem ob prvi priložnosti Lea zaprosila, da mi jo pokaže. Z veseljem mi je razkazal zakladnico, polno spominov in vtisov. Medtem ko sem si knjigo ogledovala, je kar »pokal« od ponosa in mi pripovedoval o preteklih potovanjih. To mi je potrdilo, da imam prav, ko staršem svetujem, naj otroka navajajo na pisanje počitniškega dnevnika.

Vsako leto, ko imam sredi maja zadnje sestanke s starši v tem šolskem letu, me mnogi vprašajo, ali naj z otrokom čez počitnice vadijo in kako naj to počnejo. Moj nasvet je, da naj šolskim veščinam vendar le namenijo nekaj časa, še posebej če ima otrok težave s pisanjem, branjem ali računanjem. Vendar naj to ne pomeni, da otrok dela za šolo več ur ali celo dopoldne. Prepričana sem, da je bolj od kvantitete pomembna kvaliteta in rednost oziroma rutina. Pol ure usmerjenega dela dnevno je dovolj, da otrok ostane v formi ali jo celo nekoliko izboljša. Vse skupaj je lahko nekoliko bolj zabavno in sproščeno, če so tudi aktivnosti organizirane tako, da niso podobne učnim uram. Morda lahko otrok sešteje nekaj cen iz reklamnega letaka, razvrsti artikle na določeni strani tega letaka od najcenejšega do najdražjega ali obratno, izreže sličice iz tega istega letaka in si izdeluje slikovni slovar v tujem jeziku, ki se ga uči, opiše osebo na sliki ali izrezane sličice razvršča po določenih kriterijih in tako utrjuje nadpomenke, podpomenke, protipomenke ali sopomenke. Marsikaj lahko naredimo z eno samo reklamno zloženko, preden jo zavržemo, da vsaj malo doprinesemo k zmanjšanju našega ogljičnega odtisa.

Za tiste otroke, ki imajo težave s pisanjem in branjem, priporočam vsakodnevno pisanje počitniškega dnevnika. Vanj otrok vpiše datum in dan ter zapiše dogovorjeno število povedi. Morda lahko zapiše kakšno je ta dan vreme ali to kar nariše s kakšnim piktogramom. Mlajši otrok bo napisala zgolj poved ali dve in povzel najpomembnejši dogodek oziroma doživetje tega dne. Na primer: Danes sem šel z babi na bazen. Zvečer smo igrali karte. Že s tema dvema povedma bo utrjeval uporabo velike začetnice na začetku povedi in končnih ločil. Vsak večer naj staršem svoj zapis tudi prebere, da bo vadil še branje. Moj predlog je, da starši na zapis v otrokovem dnevniku napišejo tudi repliko. Na primer: Pri kartanju si ves čas zmagoval. Tudi babi te je pohvalila,kako priden si bil. Ponosni smo nate. Prav zanima nas, kaj boš doživel jutri. Se že veselimo branja tvojega dnevnika. Če je otrok še tako zelo nenaklonjen branju, sem prepričana, da ga bo zanimalo, kaj so mu starši napisali in se bo potrudil prebrati njihov zapis. Če se bo le-ta še zaključil s kakšno spodbudno mislijo, verjamem, da se bo otrok naslednji dan kar sam spomnil na zapis v dnevnik.

Seveda bo starejši otrok zapisal sorazmerno več povedi in mladostnik še več. Morda svojega počitniškega dnevnika ne bo želel več prebrati staršem. To je del odraščanja in nesmiselno bi bilo vztrajati pri tem.  Konec koncev  pa je bilo pisanje dnevnika na začetku namenjeno predvsem utrjevanju tehnike pisanja in razvijanju navade, kasneje pa bo njegova vloga bolj v tem, da mladostnik z zapisovanjem naredi samorefleksijo in nekomu oziroma nečemu izpove čustva in njegov unikatni pogled na svet.

Priporočam vam tudi, da zvezek za dnevnik izbere otrok, tako da bo povsem po njegovih željah. Lahko ga pa naredite sami. Na internetu boste zagotovo našli kakšno zanimivo idejo za izdelavo zvezkov ali privlačnih ovitkov zanje. Morda pa se odločite in zavijete v knjigoveško delavnico in naročite zvezek s platnico, na kateri bo, morda celo z zlatimi črkami, vtisnjeno ime otroka in naslov zvezka: Moj počitniški dnevnik.

Čeprav so letošnje prvomajske počitnice kratke, boste z otrokom zagotovo doživeli kaj zanimivega. Morda boste odšli na kresovanje, obiskali sorodnike ali obnavljali stanovanje, hišo ali zasadili vrt. Če bo otrok začel z navado pisanja dnevnika zdaj, bo do poletnih počitnice že pripravljen. In takrat, ko bodo počitnice dooolgeee, bo imel kaj narisati ali zapisati.