Pravopis za starše in otroke - 1. del

Zapisala: Mag. Barbara Rebolj, uni. dipl. prof. slov. in univ. dipl. bibl.

Datum objave: 3.3.2020

Ta prispevek se bo ukvarjal z vprašanji pravopisa, ki povzroča preglavice ne samo učečim, temveč tudi strokovnjakom, saj se zaradi nenehnih sprememb, ki se dogajajo v jeziku, srečujemo z vedno novimi jezikovnimi dilemami in rešitvami. Ker je pravopisno področje zelo široko, ki zajema tako pisno kot slušno stran jezika, in z mnogimi izjemami, bo v prispevku podanih nekaj najbolj tipičnih pravopisnih problemov. Razdeljen je v dva dela, v prvem delu bo pojasnjenih nekaj pogostih pravopisnih napak, ki jih delamo pri zapisovanju lastnih imen in pravilna raba predloga s/z ter predloga k/h.  V drugem pa bo razložena uporaba ločil, pisanje skupaj in narazen in še kakšna pravopisna zanimivost.

Ko se otrok v predšolski fazi začne jezikovno zavedati, se najprej sreča z vsakdanjim jezikom. Najprej zna povedati ali napisati svoje ime ter imena članov svoje družine in prijateljev, na poti od doma do vrtca ali svojih starih staršev ga zapisane besede spremljajo skoraj na vsakem koraku (imena trgovin, reklamni panoji, napisi različnih podjetij, ustanov …), v domačem okolju že zelo zgodaj pride v stik s sodobnimi mediji, priporočljivo je tudi, da čim prej s knjigami in revijami, in na takšen način začne prepoznavati razliko med slušnim in zapisanim jezikom. Pomembno je, da se kot starši trudimo, da otroka usmerjamo, da je pozoren na jezik okrog sebe. Spodbujamo ga k pogovoru in k opazovanju besed, ki jih v tej fazi vidi predvsem kot slike in ne kot celoto zapisanih črk, in da si besede poskuša zapomniti. Obenem otroka spodbujamo, da čim več sprašuje, da gleda otroške knjige, ki z ilustracijo ali s svojo večdimenzionalnostjo (tipanje, vohanje, interaktivne knjige – knjige kot igrače) omogočajo, da v otroku vzbudijo jezikovno zanimanje in radovednost. Prav tako dobre kakovostne risanke ali risani filmi s svojo zgodbo in ustrezno sinhronizacijo (največ je tujih) oz. z zvočno podobo lahko privzgajajo pravilno jezikovno izreko. Na razvoj otrokove pismenosti v prvi vrsti vpliva družinska pismenost: kakšen je odnos družine do jezika, do knjige, do branja, je to družinska vrednota oz. družinska stalnica. Čim večja je otrokova jezikovna prtljaga v obdobju pred šolo, lažje se potem v času potovanja skozi izobraževanje oficialno in funkcionalno opismeni. Del jezikovnega opismenjevanja so tudi pravopisna pravila.

V prvi triadi v procesu izobraževanja otrok usvaja, kako glasove zapisujemo s črkami in kako črke zlagamo v besede, besede pa v stavke oz. povedi. Torej se uči zapisovanja malih in velikih črk ter branja. Pri tem se uči tudi prvih pravopisnih zakonitosti, da začetek povedi zapišemo z veliko začetnico in da se poved konča s končnim ločilom.

Z veliko začetnico zapisujemo tudi vsa lastna imena, to so imena oseb, živali, pravljičnih junakov, imena krajev in držav, imena šol, podjetij … Ob množici res raznolikih osebnih lastnih imen smo večkrat v zadregi, kako se imena pravilno sklanjajo. Poleg starih domačih osebnih imen je vedno več tujih, pa tudi nenavadnih, ki se ne naslanjajo na tradicijo imen z etimološkim poreklom in na karakteristike našega jezika (Alex, Kai, Mary, Sia). Prvo pravilo, ki si ga je treba zapomniti, je, da ko sklanjamo ime in priimek, se moško ime in moški priimek sklanjata, medtem ko pri ženskih imenih priimka ne sklanjamo oz. ostaja v vseh sklonih ista oblika:

IMENOVALNIK  Janez Novak                   IMENOVALNIK   Marija Novak

RODILNIK  Janeza Novaka                      RODILNIK  Marije Novak

DAJALNIK  Janezu Novaku                      DAJALNIK  Mariji Novak

TOŽILNIK  Janeza Novaka                      TOŽILNIK Marijo Novak

MESTNIK pri Janezu Novaku                  MESTNIK  pri Mariji Novak

ORODNIK z Janezom Novakom             ORODNIK z Marijo Novak

Velikokrat se postavi tudi vprašanje, kako sklanjamo moška imena, ki se končujejo na -a tako kot ženska imena, npr. Luka, Saša, Vanja, Ranta … Sklanjamo jih lahko po prvi moški ali pa po prvi ženski sklanjatvi oz. drugi moški sklanjatvi:

• prva moška sklanjatev: Luka, Luka, Luku, Luka, pri Luku, z Lukom

• prva ženska sklanjatev (ali druga moška sklanjatev): Luka, Luke, Luki, Luko, pri Luki, z Luko

Moška imena, ki se končujejo na -o, sklanjamo v drugem sklonu kot: Branko Branka in Marko, Marka (vendar ne Brankota, Markota), moška imena na -e pa: Anže, Anžeta in Tine, Tineta. Tuja ženska imena kot so Karmen, Ines, Sarah imajo v vseh sklonih ničto končnico, torej so v vseh sklonih v isti obliki.

Pri zemljepisnih lastnih imenih ni težav, če je v imenu samo ena beseda, precej bolj zapleteno postane pri večbesednih poimenovanjih, pri katerih velja, da pri naselbinskih imenih neprve besede vas, selo, mesto, trg in neprve predloge pišemo z malo začetnico, vse ostale neprve besede pa z veliko začetnico.

• Srednja vas, Opatje selo, Novo mesto, Stari trg ob Kolpi, Kostanjevica na Krasu
• Škofja Loka, Ivančna Gorica, Slovenska Bistrica

Pri nenaselbinskih imenih, ki poimenujejo različne dele zemeljskega površja (gore, doline, morja, reke …), države in pokrajine, pa so pri večbesednih poimenovanjih neprve besede največkrat napisane z malo začetnico, razen v primerih, ko gre za lastno ime.

• Šmarna gora, Panonska nižina, Cerkniško jezero
• Združene države Amerike

Ostane še zadnja skupina lastnih imen, to so stvarna lastna imena, ki poimenujejo šole, ustanove, podjetja …, sem uvrščamo tudi naslove knjig, revij in učbenikov.

• Osnovna šola Domžale, Ustanova Mali vitez, Tuš trgovine
• Visoška kronika, Cicizabavnik, Naravoslovje 7

Če vemo, da gre za uradno poimenovanje, je seveda začetek imena oz. naslova napisan z veliko začetnico, če pa poimenovanje uporabimo vrstno, ga zapišemo z malo začetnico:

• Marko hodi na Gimnazijo Kranj.
• Marko bo šel na gimnazijo. (in ne npr. na strokovno šolo)

V času uvoženih in slovenskih praznikov redkeje, se pa še zgodi, da na roke napišemo voščilnico z imenom praznika. Marketinško izdelana voščila se v glavnem požvižgajo na pravopisna pravila, ročno napisana pa naj bi upoštevala pravilen zapis. Torej, če nekomu zapišemo lepe besede za valentinovo ali še bolje po slovensko za gregorjevo, je to poimenovanje z malo začetnico, če pa napišemo na Valentinov dan, pa z veliko. Prav tako je: silvestrovo /Silvestrov večer, Prešernov dan. Prazniki kot so božič, novo leto, praznik dela, dan državnosti … se pišejo z malo začetnico.

Kdaj izbrati predlog z in njegovo nezvenečo varianto s? Preverjena in najenostavnejša pomoč pri izbiri pravega predloga je, da si zapomnimo poved:

Ta suhi škafec pušča.

V njej prečrtamo vse samoglasnike in ostanejo nezveneči glasovi (t, s, h, š, k, f, c, p, š, č ), pred katerimi vedno pišemo in izgovorimo predlog s.

s torbo, s sinom, s hišo, s škatlo, s knjigo …

Pred vsemi drugimi glasovi se uporablja predlog z.

z avtom, z banko, z dinozavrom …

Podoben problem predstavlja predlog k/h. Tukaj si je pravilo lažje zapomniti, saj je v večini primerov predlog k, predlog h pa samo pred besedo, ki se začne s k ali g.

h konju, h gori

Če ne pride Mohamed h gori, mora gora k Mohamedu.

Naj zaključim s tem starim pregovorom, ki v tokratnem kontekstu pomeni, da se je najprej potrebno naučiti oz. uzavestiti pravopisne zakonitosti, da nato lahko le-te pravilno in uspešno uporabljamo tako v pisnih kot ustnih sporočilih.