Je lepopisju odklenkalo? - 1. del

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 15.9.2020

V tokratnem članku se bom osredotočila na tiste otroke in mladostnike, ki od nas, odraslih, pogosto slišijo, da »pišejo kot kura«. Vprašala se bom, zakaj je tako in poskušala odgovoriti na vprašanje, kaj lahko storimo, da bo otrok oziroma mladostnik lepše pisal ali celo odkril svoj novi konjiček, lepopisje ali kaligrafijo.

Kaj je lepopisje? 

Slovar slovenskega knjižnega jezika pojem lepopisje opredeljuje z dveh vidikov, kot pisanje z lepimi čitljivimi črkami in kot učni predmet v osnovni šoli, ki obsega učenje lepe pisave.

Tega predmeta v sodobnih šolskih programih že dolgo ni več, tisto kar smo nekoč zapisovali in beležili z roko, pa dandanes vedno pogosteje natipkamo na katero od naprav, ki počasi izrivajo zvezke. Je lepopisju torej zares odklenkalo? Menim, da še ne in da je pisanje z roko še vedno zelo pomembno. +

Vabilo k branju prispevka Moj otrok ima grdo pisavo

V zvezi z lepopisjem bi vas povabila k branju enega od mojih člankov, v katerem sem vas opozorila na relativnost tega, kateri zapis opredeljujemo kot »lep« zapis in da je za večino učencev sodobnega časa bolj od lepopisa pomembno to, da pišejo čitljivo. https://www.kopija-nova.si/klub-ajda/koristne-in-uporabne-vsebine/pisemo/moj-otrok-ima-grdo-pisavo

Prispevku sem dodala tudi grafičen prikaz pisanih črk in temeljne značilnosti, po katerih se vidno podobne črke razlikujejo. Prikaz bo prišel prav vsem tistim, ki se pisanja pisanih črk šele učijo oziroma z začetkom tega šolskega leta ponovno obujajo spomin na to, ker so se tega učili lansko leto. Zato k obisku predlagane povezave še posebej toplo vabim starše učencev na nižji stopnji osnovne šole, saj so se nekateri učenci pisanih črk v preteklem šolskem letu učili na daljavo in je bila specifika katere od črk morda spregledana.

Saj veste, da je stara navada železna srajca in da je napačno naučeno dobro popraviti čimprej, še preden se utrdi.

Zakaj otrok piše »grdo«? 

No, pa poglejmo nekaj razlogov, zaradi katerih morda vaš otrok piše »grdo«.

Za pisanje z roko je zelo pomembna koordinacija oko - roka in če le-ta ni vzpostavljena, lahko razloge iščemo v nevrološkem in motoričnem razvoju otroka. Na pisavo seveda vpliva tudi ustrezno delovanje čutil. Za pisanje je pomembno redno gibanje otrok v naravi, preko katerega se vzpostavljajo določene nevronske povezave, pa tudi fina (drobna) motorika, še posebej tako imenovana grafomotorika.

Zelo pomemben je tudi proces učenja pisanja črk, ki se začne s pravilno držo pisala in nadaljuje pri vajah za razvoj fine motorike oziroma grafomotorike, vajah pomembnih za vlečenje ravnih in krivih črt ter orientacije na podlagi ter znotraj črtovja ali drugega omejenega prostora.V procesu učenja pisanja je pomemben tudi nazoren prikaz, sprotno spremljanje in vrednotenje napredka, predvsem pa takojšnje odpravljanje morebitnih napak ali nepravilnosti, motivacija, spodbujanje, pohvala vsakega napredka, zgled odraslih …

Neposredno na proces poučevanja se nanaša tudi vztrajanje pri učenju pisanja. Pogosto se namreč srečam s primeri otrok, ki pišejo samo s tiskanimi črkami in zdi se mi, da razlog nemalokrat tiči v tem, da želimo naše otroke preveč zaščititi. Če jim kaj ne gre takoj iz prve, se že bojimo, da se bodo morali bolj potruditi od ostalih in da bodo zaradi tega frustrirani in travmatizirani. Obstajajo otroci, ki jim je treba proces pisanja z roko prihraniti, ker tega resnično ne zmorejo. Najpogostejši težavi, ki sta vzrok, da tega ne morejo, sta takoimenovani disgrafija in dispraksija. Pri drugih polnočutnih in telesno zdravih  otrocih pa se je vendarle smiselno potruditi. Rokopis je po mojem mnenju pomemben del identitete posameznika.

Učenje veščin branja in pisanja je tesno povezano z vztrajanjem in vajo in iz prve roka lahko potrdim, da rek Vaja dela mojstra, v resnici deluje in da se pri otrocih, ki v fazi učenja branja redno dnevno berejo po 5 do 10 minut tudi doma s starši, resnično obrestuje. Enako je s pisanjem. Ne govorim  o urah in urah sedenja ob knjigah in zvezkih, govorim o treh stvareh: redno, kratko in »sladko«, pri čemer je s slednjim mišljeno predvsem pozitivno vzdušje in dobro počutje ob aktivnostih ter vzpostavljanje rutine preko igre in osmišljenih dejavnosti.

Za to kako otrok ali mladostnik piše, je pomemben tudi njegov odnos do samega pisanja z roko, kako se ob tem počuti in, seveda, motivacije. Res je motivacija sprva pretežno zunanja, vendar se bo ob rednem gojenju rokopisa sčasoma tudi ponotranjila. Ko nekaj počnemo dobro, to tudi vedno raje počnemo in v tem tudi vidimo smisel.

Razloge za »grdopisje« lahko najdemo tudi v slabih izkušnjah in negativnih čustvih povezanih s to aktivnostjo. Ja, pisanje z roko lahko pri otrocih povzroča tudi stisko. Tisti, ki resnično imajo težave pri pisanju, jo bodo izražali predvsem neverbalno, s krčevito držo telesa, pretiranim stiskanjem in oklepanjem pisala, neustreznim pritiskom pisala na podlago. Prav ti nebesedni znaki so bolj opozorilni od stokanja: »Ne morem več, Dovolj imam.« Zato bodimo pozorni nanje. Zakrčenost namreč hitro sklene začarani krog »grdega« pisanja.

Na pisanje vpliva tudi kakovost pisala, dolžina le-tega in ergonomska oblika, pa tudi podlaga, na katero pišemo. Če ste pri sebi opazili, da vam za pisanje najbolj ustreza določen tip, model oziroma znamka pisala, boste vedeli, o čem govorim. V lončku pisal na svoji pisalni mizi imam kar nekaj kemičnih svinčnikov, a izberem vedno le določene. Vem, da z njimi lažje in lepše pišem, ker nekako lepše drsijo po podlagi in puščajo lepšo sled. Ob tem je seveda pomembna tudi podlaga, vrsta papirja glede na gramaturo in gladkost oziroma vpojnost, pa tudi razmik med vrsticami.

Neustrezno držo smo omenili že pri čustvenem odnosu posameznika do pisanja v primerih, ko nas opozarja na čustveno stisko, ki jo posameznik doživlja ob pisanju. Omenili smo tudi »začarani krog« povezan s tem. Za neustrezen rokopis pa je lahko krivo tudi samo sedenje in  drža otroka medtem ko piše, na primer če sedi pri previsoki ali prenizki mizici, če se le-ta pri pisanju maje, razlog je lahko previsok ali prenizek stol, prekratka razdalja med glavo oziroma očmi in pisalno površino, premalo prostora na mizici, da bi otrok lahko nanjo ustrezno naslonil podlaket in zapestje.  

Na rokopis vpliva tudi vsebina in količina tistega, kar pišoči zapisuje. Samo pisanje je zelo kompleksna funkcija, pri kateri mora pišoči nenehno analizirati in sintetizirati ter pretvarjati mentalno sliko oziroma priklic v akcijo oz. dejavnost. Zato je glavni in resnično zelo pomemben cilj učenja pisanja avtomatizacija. Ko je pisanje enkrat avtomatizirano, se lahko začne bolj kreativno delo, sestavljanje povedi in besedil. Količina besedila, ki ga bo pišoči zapisal in to, kako hitro razmišlja, bo prav tako vplivalo na rokopis. Včasih misel prehiteva roko in takrat se to na rokopisu pozna. Zato je zelo pomembno, da vsaj v procesu učenja od otroka oz. mladega ne pričakujemo vsebinske in oblikovne popolnosti, ampak se odločimo, ali bo imela prednost pri našem vrednotenju vsebina ali pisava oziroma oblika. Joj, in tukaj so še vsa pravopisna pravila.

Kakovost rokopisa se skoraj vedno zmanjša, kadar se poveča zahtevnost vsebine ali količina zapisa.

Na oblikovno kakovost zapisa vpliva tudi zmožnost pišočega, da piše zbrano in osredotočeno. Pri mnogih otrocih in mladih se srečujemo s kratkotrajno ali hitro odkrenljivo pozornostjo in to je prav tako lahko razlog za slabše čitljiv zapis. Pri teh posameznikih bomo največkrat opazili, da je rokopis sprva lepši in kakovostnejši, s količino oz. dolžino pa se povečuje tudi število napak in manj dosledna oblika črk oziroma manj čitljiva pisava.

Na kvaliteto zapisa lahko vpliva tudi morebitna levoročnost. Rokopis levičarjev se zelo pogosto razlikuje od rokopisa desničarjev in na prvi pogled je zapis levičarjev pogosto, žal, manj všečen.

Seveda moramo ob koncu omeniti, da je vsak rokopis drugačen, individualen. Eni pišejo ožje črke, drugi spet na veliko in široko, spet tretji zelo drobno. Črke enih so bolj oglate, pri drugih pa lepo zaobljene in morda celo bolj umetelno oblikovane. Kaj je nekomu »lepo« pa je odvisno od posameznika, saj imajo »vsake oči svojega malarja«.

Kaj lahko storimo, da bi otrok pisal lepše? 

Saj veste, kako pravijo. Po toči zvoniti je prepozno. Največ lahko naredimo seveda na samem začetku, ko se otrok uči pisati črke in ko oblikuje svoj odnos do pisanja. Pri mlajših otrocih bo k ustreznejšemu oblikovanju črk zagotovo pripomoglo gibanje v naravi, različne vaje za razvoj fine motorike, predvsem grafomotorike, izbira ustreznega pisala z ergonomsko oblikovanim držalom oziroma ustreznim nastavkom, sprostitvene vaje pred pisanjem in sproščeno vzdušje pri učenju, pa tudi motivacija in primerno doziranje količine in zahtevnosti nalog. In redna vaja, tako kot to velja pri razvijanju vseh veščin. Korekcija za nazaj je namreč veliko težja, še posebej pa bomo težko kaj spremenili pri najstniku, ki je že dokončno oblikoval pisavo in že »piše kot kura«.

Vseeno pa se bomo z vprašanjem pisanja na roko, še ukvarjali in v naslednjem prispevku vam bom predstavila nekaj vaj za razvoj boljše grafomotorike pri začetnikih in kakšen predlog, kako pristopiti k najstniku, ki piše bolj ali manj nečitljivo.

Že zdaj vas vabim k branju.