Več jezikov znaš, boljše možnosti imaš

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 29.9.2020

Minulo soboto smo obeležili evropski dan jezikov. Na pobudo Sveta Evrope iz Strasbourga ga vsako leto 26. septembra praznujemo že od leta 2001. Svet Evrope po celi Evropi spodbuja večjezičnost v prepričanju, da jezikovna raznolikost predstavlja pomembno orodje za doseganje boljšega medkulturnega razumevanja in hkrati predstavlja ključno sestavino bogate kulturne dediščine naše celine. Če upoštevamo, da v 47 državah članicah Sveta Evrope, od katerih je 27 držav članic Evropske unije, živi okoli 800 milijonov Evropejcev, se zavemo, da živimo v času in prostoru, kjer znanje jezikov ni samo prednost, temveč tudi pogoj za vse tiste, ki želijo delovati tudi izven svoje domovine, pa najsi so to delavci, ki iščejo možnosti zaposlitve izven meja, ali podjetniki, ustvarjalci, znanstveniki, študentje in mnogi drugi, ki se iz svoje domovine odpravijo v tujino po znanje, izkušnje in nove priložnosti.

Jezik v funkciji sporazumevanja

Funkcionalno znanje jezika je nekoliko drugačno od znanja jezika, ki ga povečini dobimo v šolah ali na jezikovnih tečajih. Ko se učimo jezika, se ga učimo po nekakšnih slovničnih sklopih in tematskih sklopih. Na primer: števila, barve, opis osebe, družina, hrana in pijača, prevozna sredstva, orientacija v mestu in tako naprej. Ko jezik preide v rabo, je treba vse to naučeno povezati in uporabiti v praksi. Takrat se ponavadi izkaže, da je pogovor s tako imenovanimi »native speakerji« oz. naravnimi govorci, katerih materni jezik je tisti, ki je za nas tuji jezik, lahko velik izziv. Takrat nemalokrat ugotovimo, da za osnovno sporazumevanje slovnica ni tako pomembna, kot je bila pomembna, ko smo se jezika učili v šoli v obliki, ki je čimbolj blizu knjižnemu jeziku in da se lahko veliko sporazumemo tudi z rabo jezika v okrnjeni obliki v smislu iti, biti, priti, … V neposredni komunikaciji z naravnimi govorci bo za uspešno sporazumevanje zelo pomembna sproščenost in pripravljenost uporabljati jezik, čeprav poznamo svoje pomanjkljivosti. Ter naše čimbolj bogato besedišče, da se bomo pri razumevanju lahko oprli na kontekst. Predvsem pa se bo izkazalo, da veliko oviro predstavlja tudi velik razkorak med knjižnim jezikom, ki se ga učimo v šolah in pogovornim jezikom oziroma dialektom, ki ga naravni govorec govori.

Le predstavljajmo si tujca, ki se je v jezikovni šoli učil knjižne slovenščine, v praksi pa se mora sporazumeti z eno tako »Meto« iz knjige Cvetje v jeseni, ki bo takole povedala: Ta mlek je biu tko vroč, da me je gru peku, če ne b` paziva koko pijem b` mogva koj zutrej k dohtarju. Sm meva srečo da nism rabiva dohtarja da b` mn dav zdraviv prot bolečinam. (To mleko je bilo tako vroče, da je po grlu peklo, če ne bi pazil kako pijem bi moral takoj zjutraj k zdravniku. Imel sem srečo in nisem potreboval pomoči od zdravnika, da bi mi dal zdravilo proti bolečinam.)
^*Opomba: primer sem si zaradi boljše »ilustracije zapisanega sposodila na spletni strani: https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=151&t=7329595

Črke in glasovi kot gradivo jezika

Učenje tujega jezika se začne že kar pri črkah in glasovih. Prav je, da bodoči govorec in pisec jezika najprej spozna abecedo tega jezika in »imena« črk ter fonetična pravila za izgovor oz. glasove za posamezne črke v različnih kombinacijah. Vsi vemo, da ima slovenska abeceda 25 črk, toda glasov je v slovenskem knjižnem jeziku 29 O ni samo o, ampak je lahko o ozki ali široki, e pa poleg tega, da ga enkrat izgovorimo kot ozkega, drugič širokega, izgovorimo še kot polglasnik. Podobno ali še bolj zapleteno je tudi v drugih jezikih. Meni se zdi najbolj zanimiv primer iz grščine, kjer se mi in pi, ki ležita skupaj na primer na začetku besede za pivo (μπύρα) izgovorita kot b »býra«. Tako je samo, če stojita skupaj, medtem ko se vsak zase izgovarjata normalno kot m in p.

No, zdaj sem vam vsaj malo nakazala, da je poznavanje črk in izgovor glasov v posameznem jeziku prava znanost.

Črkovanje v tujem jeziku (spelling)

Ker se večina naših otrok in mladih v šoli kot prvi tuji jezik uči angleščino, bomo zdaj še pogledali angleško abecedo in kako se otrok uri v črkovanju in zakaj naj bi se tega dobro naučil.

Pa odgovorimo najprej na vprašalnico zakaj. Črkovanje je pomembno, ko želimo tujcu predstaviti kakšno besedo, ki je tipično slovenska in med njimi so to zagotovo imena vseh nas, ki nam starši ob rojstvu niso namenili kakšnega internacionalnega imena. Jaz zagotovo sodim zraven. Mojca. Ko se v tujini predstavim, me običajno malo bolj debelo pogledajo. Pomagam jim tako, da svoje ime črkujem ali zapišem. Potem postanem vse mogoče: Mohka, Mojka, Možka, Močka in še kaj. Če gre za neformalna druženja, je to res zabavno. Če pa gre za bolj uradne stvari in je pomembno, kdo v resnici sem, je prav črkovanje mojega imena ali zapis le-tega pogoj, da ne pride do nesporazumov ali nepotrebnih težav. Na primer: če bi mi v tujini ukradli denarnico z dokumenti in bi morala uradnim osebam povedati, kako mi je ime, kako se pišem, iz katere države in katerega kraja prihajam.

Kako otrokom pomagam pri urjenju v črkovanju

1. Najprej pripravim preglednico slovenske abecede

2. Nato pogledamo, katerih črk v angleški abecedi ne bomo našli. (prečrtane)

3. Dodamo črke ki v angleški abecedi so, v slovenski pa jih ni. Na ustrezno mesto, seveda. (označene rumeno)

4. Poiščemo črke, ki se jih bomo najenostavneje zapomnili, saj se izgovorijo tako, kot da bi pred njimi stal E oz. A ali I za njimi. (zelena polja)

5. Pogledamo, kako se izgovorijo samoglasniki in še posebej natančno urimo izgovor črk A E in I. (rumena polja).

6. Črke A, E in I z izgovorjavo izpišemo še na »plonk listek«, ki nam je pri začetnem urjenju črkovanja v oporo.

7. Urimo, tako da po črkah narekujemo znane besede: npr. Bill, mess, room ipd.

8. Nato dodamo še »tazapletene« črke. (modra polja)

9. Vadimo z narekovanjem znanih angleških besed ali bodisi slovenskih bodisi angleških imen po črkah.

10. Nato dodamo še izgovorjavo preostalih črk. (siva polja)

11. Zdaj lahko začnemo z narekovanjem zanimivih, zabavnih ali kako drugače motivirajočih besed ali povedi, na primer: mrcina, kakec, smetana, kanta ali kaj podobnega.

Tako, da bo otrok zelo zavzet za to, da pravilno ugotovi, katero zabavno besedo smo mu narekovali. Nadaljujemo s povedmi, kot so na primer: Ti si frajer. Danes sem se spotaknila na banani. Kdor drugemu jamo koplje, je gradbenik.

Učenje tujih jezikov naj bo tudi zabavno

Črkovanje v tujem jeziku lahko postane zabavna igra za vso družino. Izkoristimo jo lahko tudi za utrjevanje ključnih besed katere druge učne vsebine, ki se je otrok pravkar uči. Na primer besede fotosinteza, ogljikov dioksid ipd. Toplo priporočam.

Sem vas uspela prepričati, da je učenje tujih jezikov pomembno? Mi verjamete tudi to, da je lahko prav zabavno?
Kajti...

Več jezikov kot znaš, boljše možnosti in več izbire imaš.