»NAROD SI BO PISAL SODBO SAM, NE FRAK MU JE NE BO IN NE TALAR«, Maturitetni esej 2020

Zapisala: Mag. Barbara Rebolj, univ. dipl. prof. slov. in univ. dipl. bibl.

Datum objave: 14.4.2020

V SVETU CANKARJEVE DRAMATIKE:

ZA NARODOV BLAGOR

KRALJ NA BETAJNOVI

POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI

HLAPCI

NEKAJ VSEBINSKIH PREMIS

Ivan Cankar, prvi slovenski poklicni pisatelj, ki se je preživljal od svojega peresa, je v 42 letih svojega življenja napisal kar 30 knjižnih del, med njimi tudi sedem dram. Tokratni tematski sklop za maturitetni esej vsebuje štiri njegove družbeno angažirane drame: satirično komedijo Za narodov blagor (1901), dramo Kralj na Betajnovi (1901), farso Pohujšanje v dolini šentflorjanski (1907) in tragično satiro Hlapci (1910). V času Cankarjevega življenja je največ gledaliških uprizoritev doživela drama Pohujšanje v dolini šentflorjanski, do danes pa je bila največkrat na gledališke odre postavljena drama Kralj na Betajnovi. Najbolj sporni so bili Hlapci, ki so bili zaradi politične nekorektnosti prvič uprizorjeni šele eno leto po Cankarjevi smrti in devet let po njeni izdaji, torej leta 1919. Vse štiri drame povezuje socialno-družbena perspektiva, ki se kaže v ideji po napredku in v ideji moralno-etične prenove slovenske družbe, ne glede na končno usodo glavnih dramskih junakov. Od vseh štirih dram v svojem slogu in po dramski formi izstopa Pohujšanje v dolini šentflorjanski. To dramsko delo se v primerjavi z ostalimi poigrava z jezikom, ki je ironičen, komičen in burkav, v dvogovoru med Petrom in Jacinto pisan celo v angleškem blankverzu. Pohujšanje s svobodno formo in z izmuzljivimi identitetami dramskih likov ustvarja dramski svet, ki je fantazijski, pravljičen, grotesken in iracionalen. Vse druge drame izhajajo iz realističnega sveta takratne sodobnosti, pa naj si bo to prikaz nemoralnega boja za oblast političnih veljakov slovenskega meščanstva ali upodobitev »kraljestva« kmečkih kapitalistov do prikaza umika slovenskega učiteljstva in delavstva po klerikalni zmagi.

Glavni junaki so moški liki. Ščuka in Maks za upor proti moralni gnilobi glavnih dramskih antagonistov zastavita tudi svoj položaj, ljubezen oz. celo življenje. Jerman se na tej poti resignirano umakne, ker je notranje preveč zlomljen zaradi dolžnosti, ki jo čuti do svoje matere, in se na koncu nič več ne bori za višje ideale, temveč sprejme življenje kot tako, to je golo, za svojo vrednoto. Krištof Kobar, pod lažnivim imenom Peter, simbolično na ogled postavlja podobo umetnika, popotnika, goljufa, ki se izloči iz družbe, pa tudi iz svojega umetniškega položaja. Ženski liki so zapeljani v ljubezenske trikotnike ali v senzualne zapeljivke, na Betajnovi so ženske v popolnoma podrejeni vlogi, še največjo moč ima Jermanova mati, ki na Jermana deluje kot gonilna sila iz ozadja in v sami drami izreče le nekaj skopih replik.

Izbor štirih Cankarjevih dram gotovo ni naključen, saj prav vse ohranjajo svojo živost in aktualnost, ki s svojo vsebino ali pa z različnimi odrskimi uprizoritvami ponujajo večno samospraševanje in samorefleksijo o temeljnih človekovih vrednotah in o etičnih dilemah slehernika, ki v resnici sploh nikoli ne bi smele biti postavljene pod vprašaj.

NEKAJ NAVODIL ZA PISANJE

Pri pripravi na pisanje eseja je dobro osvojiti vsaj kakšno metodo, ki dijakom omogoča učinkovito in dosledno upoštevanje navodil, ki so seveda osnova za uspešno pisanje. V nadaljevanju bom povzela in prilagodila metodo »odpiram in zapiram okna«[1]. Pri tej metodi najprej tudi po večkrat zelo dobro preberemo navodila in si pomembne osrednje besede v njih podčrtamo. Osnova za razvijanje rdeče niti skozi esej je postavitev naše teze oz. naše glavne misli, ki izhaja iz naslova ali uvodnega usmerjevalnega navodila in ostalih navodil, in jo zapišemo v uvodu. Teza ni samo neka povzemajoča trditev, vendar mora biti zastavljena problemsko in mora povezovati vse naše trditve, ki jih razvijamo v eseju. Nato napravimo osnutek tako, da za vsako navodilo odpiramo okno ali podokno. Na primer, če je v navodilu PREDSTAVI osebo, napišemo PREDSTAVI in nato glede na socialni okvir, telesno podobo in značaj odpremo tri okna, kamor vpisujemo stavke ali besedne zveze o mestu literarne osebe v družbi in o njenih telesnih in značajskih lastnostih.

PREDSTAVI: 

Primer: Julijan Ščuka iz drame Za narodov blagor

PREDSTAVI:

J. Ščuka

Če so potrebne primerjave med osebami, uporabimo okna glede na podobnosti in razlike. Število oken se veča, če vse to primerjamo še v povezavi z zgornjo delitvijo.

PRIMERJAJ                       

(PODOBNOSTI):       

                 A                                                  B

PRIMERJAJ                       

(RAZLIKE):  

                   A                                                  B

Glavna slogovna postopka, s katerima odgovarjamo na navodila, sta razlaganje in utemeljevanje. Razlaganje uporablja vzročnostna in logična razmerja, ki jih uvajajo različne vezniške in druge besede: ker (vzročno podredje), zato (posledično priredje), da bi (namerno podredje), če (pogojno podredje), čeprav (dopustno podredje), je enako, ni enako, je del, je nadrejeno … Utemeljevanje sloni na pojasnjevalnih in sklepalnih razmerjih: saj, in sicer, kajti (pojasnjevalno priredje), torej (sklepalno priredje). Razlaganje in utemeljevanje ne izrazimo samo v dveh povedih, ampak postopka uporabljamo skozi cel esej.  Utemeljevanje je povezano še z drugimi postopki, kot so primerjanje, razvrščanje, posploševanje in vrednotenje. Z utemeljevanjem dokazujemo svoje trditve, lahko je preprostejše ali pa na višjem nivoju, kar pomeni, da uporabljamo dobre argumente, pa tudi protiargumente. Na ta način dokažemo, da znamo določen problem razumeti z različnih vidikov.

Ko v eseju zapisujemo, kar smo si zasnovali v oknih, nato okna drug za drugim zapiramo oz. jih prečrtamo, tako da vemo, kaj smo že napisali in kaj še moramo.

Ko esej napišemo, ga večkrat preberemo, vsebinsko eseja seveda ne moremo popravljati, lahko pa popravimo slovnične in pravopisne napake. Na osnutek zato lahko napišemo pravilo za predlog s, kjer je po navadi največ napak: Ta suhi škafec pušča, prav tako za predlog h: h gori, h konju. Preverimo velike začetnice pri lastnih osebnih in zemljepisnih imenih. Pozorni moramo biti pri zapisu besed šentflorjanski in šentflorjanci, saj sta obe besedi zapisani z malo začetnico. Beseda šentflorjanski v navezavi z dolino pomeni vrsto doline, ki ima metaforičen, nadčasoven in nadprostorski pomen; šentflorjanci so tip prebivalcev, ki imajo negativne značajske lastnosti – licemerci, hipokriti. Torej gre v obeh primerih za občno poimenovanje in ne za lastno. Tudi pri tipiziranih dramskih osebah uporabljamo malo začetnico: župnik, nadučitelj, zdravnik, poštar … (Hlapci), župan, županja, dacar, dacarka, zlodej, ekspeditorica … (Pohujšanje). Pri daljših zloženih povedih preverimo pravilno rabo nekončnih ločil, pa tudi ustreznost končnih ločil.

Zaradi vsakodnevne jezikovne ohlapnosti se je treba zavedati, da pogovorne besede ne sodijo v to polliterarno vrsto in da obenem pri teoretičnem poimenovanju lastnosti dramskih besedil izrabljamo literarnoteoretično strokovno izrazje.

Če smo se na esej dobro pripravili, kar pomeni, da smo natančno prebrali drame, si jih ogledali na odru ali preko spleta, se o njih veliko pogovarjali, prebrali in poslušali različne strokovne interpretacije in razlage, in poleg obvladamo tudi osnovne zakonitosti pisanja eseja, potem bo tudi letošnji »projekt« maturitetnega eseja uspešno zaključen.

Želim vam uspešno pisanje!

[1] Metodo je tako poimenoval slovenist Rajko Korošec, tudi pisec srednješolskih beril in maturitetnih priročnikov: Esej na maturi (2004), Ljubljana: Gyrus.