Maturitetni esej 2021- Razmerja med generacijami

Zapisala: Mag. Barbara Rebolj, univ. dipl. prof. slov. in univ. dipl. bibl.

Datum objave: 14.4.2020

Razmerja med generacijami

Goran Vojnović: Figa, 2016

Per Petterson: Konje krast, 2003

Letošnji tematski naslov maturitetnega eseja se glasi Razmerje med generacijami, saj oba izbrana sodobna[1] romana, to sta Figa Gorana Vojnoviča in Konje krast Pera Pettersona, upovedujeta življenjski tok družine skozi več generacij. Roman Konje krast v severnjaškem hladnem, počasnem in distanciranem tonu govori o norveški družini skozi tri generacije, ki se časovno razvija od druge svetovne vojne do današnjih dni, roman Figa pa na veliko bolj občutljivi in afektirani način prinaša podobo slovansko mešane družine, prav tako skozi tri generacije, v časovnem prerezu od bivše Jugoslavije do sodobnosti.

Vsak dijak vsaj približno ve, kako se točkovno ocenjuje maturitetni esej, tako da se v tem prispevku ne bomo ukvarjali, kje se točke pridobivajo in odštevajo, ampak katera so najučinkovitejša esejska pravila, na katera moramo biti pri pisanju pozorni.

Deset esejskih zapovedi:

1. Preberi knjigo.
2. Drži se navodil kot se pijanec plota.
3. Razmišljaj s svojo glavo.
4. Uporabljaj slovenske knjižne besede in ustrezne strokovne besede.
5. Piši čitljivo, razumljivo in jasno.
6. Členi esej na uvod, jedro in zaključek.
7. Uporabljaj odstavke.
8. Ne delaj nepotrebnih napak.
9. Pazi na pravopisne in slovnične zakonitosti.
10. Ko končaš s pisanjem, esej še enkrat preberi in popravi, kar lahko.

1. Preberi knjigo.

Osnova za uspešno pisanje je, da književno delo preberemo. Lahko se esej napiše tudi le na podlagi povzetkov, člankov, ocen in zapisanih mnenj drugih, ne gre pa v tem primeru za avtentično delo, kar naj bi bil prvotni esejski namen, torej izvirno posameznikovo doživljanje prebranega. Književno delo beremo tako, da podrčrtujemo (če je knjiga naša), si sproti zapisujemo opazke, lahko uporabimo tudi beležnico in zapisujemo obnove po poglavjih in najpomembnejše značilnosti posameznih poglavij. Zraven primerjamo interpretacije drugih, poslušamo posnetke intervjujev in analiz ali pogledamo film.

2. Drži se navodil kot se pijanec svojega plota.

Maturitetni esej oblikovno in vsebinsko ni popolnoma svobodna vrsta polliterarnega pisanja, zato se je zaradi celostne končne ocene potrebno držati vsebinskih navodil posamezne vrste eseja, odvisno od tega, ali pišemo razpravljalni ali razlagalni esej. Odgovoriti je potrebno prav na vsa navodila.

Razpravljalni esej ne posega toliko v globino posameznega literarnega dela, ampak razglablja o podobnostih in razlikah na različnih vsebinskih, literarnoteoretskih in literarnozgodovinskih ravneh dveh ali več književnih besedil. Pogosto se primerja značaje, osebnostne lastnosti, dejanja, vloge književnih oseb, tako glavnih kot stranskih. Sprašujemo se, kaj žene posamezne junake ali antijunake k svojim odločitvam in reakcijam, kakšna so sosledja dogodkov, kaj vpliva na njih. Kakšen je vpliv časa, okolja in družbenih okoliščin na pripovedni tok dogajanja? Kako književne osebe s svojim delovanjem delujejo na svoje bližnje in na druge, s katerimi pridejo v stik oz. so z njimi v določenem odnosu? Kje je njihovo družbeno mesto, kateri družbeni skupini pripadajo? So osebno in družbeno aktivni ali pasivni? Kakšen je njihov pogled na svet? Iz česa izvira njihovo življenjsko razmišljanje? So na strani zla ali dobrega, ali se gibljejo v sivi sredini?

Razpravljalni esej ugotavlja tudi, kam uvrščamo posamezno književno delo in katere tipične ali netipične književne lastnosti vsebuje. Te so: vrstna oz. žanrska oznaka, notranja in zunanja zgradba, pripovedovalec, literarno-estetske in slogovne lastnosti, jezik, motivi, teme …

Pri razlagalnem eseju navodila izhajajo iz odlomka, ki je izluščen iz enega književnega besedila, in se obenem navezujejo tudi na celotno književno besedilo.  Ta tip eseja temeljiteje poseže v razlago enega književnega besedila. Če je prva vrsta eseja bolj razumska, lahko rečemo, da je druga vrsta čustvene narave, saj razglabljanje poteka na naši doživljajski in odnostnostni ravni.

3. Razmišljaj s svojo glavo.

Večkrat se postavlja vprašanje, zakaj esej ni dobro ovrednoten, čeprav je pisec upošteval oz. odgovoril na vsa navodila in ni naredil večjih drugih napak. Esej naj bi razvijal in spodbujal predvsem individualno razmišljanje o tistem, o čemer beremo. Zato pri pisanju uporabljamo svoje ideje, svoj pogled in svoj odnos do prebranega, ki jih kritično in zrelo umeščamo v kontekst prebranega. Pri tem izhajamo iz svojih izkušenj, znanja, razgledanosti, načitanosti in povezujemo aktualno družbeno stvarnost z dogajanjem v književnem delu.

4. Uporabljaj slovenske knjižne besede in ustrezne strokovne besede.

V eseju uporabljamo ustrezne knjižne besede in strokovne besede iz literarne teorije in zgodovine. Pogovorne, narečne, tuje besede so na mestu le, če jih citiramo ali razlagamo iz književnega besedila.

5. Piši čitljivo, razumljivo in jasno.

Maturitetni esej se piše rokopisno in ker v šoli že dolgo nimamo več lepopisa, prav tako pa več pišemo s tipkovnico kot z roko, je treba paziti, da pišemo čitljivo in razločno, saj ocenjevalci nečitljive besede ali povedi ne morejo upoštevati. Prav tako je pomembno, da svoje misli in ugotovitve izražamo jasno in razumljivo brez zastranitev.

6. Členi esej na uvod, jedro in zaključek.

Esej je daljše besedilo, - maturitetni esej naj bi vseboval najmanj 600 besed -, zato ga oblikovno členimo na uvod, jedro in zaključek. V uvodu predstavimo tezo, ki izhaja iz naslova. Tezo s pomočjo navodil, ki jih navezujemo na svoje poznavanje in razumevanje književnega dela, skupaj z našo miselno refleksijo, razvijamo skozi osrednji esejski del (jedro). V zaključku lahko povzamemo naše razmišljanje, temo aktualiziramo, dodamo idejno nosilni citat …

7. Uporabljaj odstavke.

Odstavke uporabljamo predvsem v jedru, ki je najdaljša besedilna enota eseja. Koliko odstavkov oblikovati? Po navadi nas vodijo navodila oz. naši argumenti ali novi miselni odseki. Na navodila ni potrebno odgovarjati po vrstnem zaporedju, bistveno je, da so odstavki povezani in da vseskozi našega pisanja vlečemo neko logično rdečo nit. Navodila, na katera smo že zadostno odgovorili oz. se o njih razpisali, prečrtamo ali obkljukamo, saj je pomembno, da upoštevamo prav vsa.

8. Ne delaj nepotrebnih napak.

Nepotrebne napake se zgodijo iz površnosti, nepremišljenosti ali hitenja, so kot tiskarski škratje v tiskanih besedilih. Da se jim izognemo, je pri pisanju pomembna umirjenost, koncentracija in dobra pripravljenost.

9. Pazi na pravopisne in slovnične zakonitosti.

Pravopisno pazimo, da pravilno zapisujemo lastna imena, tako osebna kot zemljepisna. Za tuja lastna imena (norveška, srbska, bosanska) se je potrebno naučiti pravega zapisa, saj so vsa imena citatna. Pogoste napake so pri sklanjanju, spreganju, pri rabi povratnega svojilnega zaimka, pri pravilni uporabi predloga z in njegovi nezveneči varianti s. Največ preglavic nam še vedno povzroča vejica. Včasih je daljše povedi namesto z vejico bolje razčleniti v dve povedi.

10. Ko končaš s pisanjem, esej še enkrat preberi in popravi, kar lahko.

Po končanem pisanju po navadi še ostane čas, da naš esej še enkrat preberemo in popravimo napake, ki smo jih odkrili. Seveda ne moremo popravljati vsebine, ampak popravljamo le pravopisne in slovnične napake ali pa če smo besede napačno zapisali, npr. pogovorne ali strokovno neustrezne besede. Popravljamo tako, da so popravki razločni.

Najboljše zagotovilo, da esej dobro odpišete, poleg tega, da ne pozabite na obvezni predpisani del, pa je, da poskušate kot mladi bralci uživati, najprej v branju, pogovoru, potem pa še v pisanju. Največji smisel branja je ravno v radovednosti, odkrivanju novega, povezovanju in v vaši racionalni in čustveni refleksiji prebranega. Pa srečno!

[1]  Oba romana nosita več vrstnih oznak. Celostno gledano sta sodobna, generacijska in družinska romana. Delno sta lahko: Konje krast - vojni, zgodovinski, družinski roman; Figa - ljubezenski, politični in roman o svobodi.