Kako napisati šolski esej iz književnosti - 1. del

Zapisala: Mag. Barbara Rebolj, uni. dipl. prof. slov. in univ. dipl. bibl.

Datum objave: 23.4.2019

Dragi starši! Tokratni prispevek je namenjen predvsem staršem dijakov, zlasti pa tistim dijakom, ki se pravkar pripravljajo na maturo in bodo že takoj po prvomajskih počitnicah pisali šolski esej.

Za pomoč pri tej temi sem naprosila Mag. Barbaro Rebolj, ki vam bo tik pred zdajci postregla z nasveti, ki bodo bodočim maturantom pri pripravi na pisanje eseja zagotovo prišli prav.

Tokratni prispevek je namenjen spoznavanju temeljnih prvin eseja in splošnim napotkom. V drugem delu, ki bo objavljen med prvomajskimi počitnicami, pa se bo ga. Barbara bolj osredotočila na obe književni deli, ki sta izbrani za letošnjo maturo.

Vsem bodočim maturantom želim veliko uspeha na »zrelostnem izpitu«!    

Mojca Klug, profesorica defektologije

KAKO NAPISATI ŠOLSKI ESEJ IZ KNJIŽEVNOSTI?

Mag. Barbara Rebolj, uni. dipl. prof. slov. in univ. dipl. bibl.

Odkar je sodobni esej iz književnosti del slovenskega srednješolskega kurikula (od uvedbe mature 1994/1995), sproža ali povzroča ta polliterarna oblika vrsto različnih odzivov, tako pisnih kot govorno polemičnih.

Vsako leto se zaradi maturantskega literarnega sklopa, ki je osnova za pisanje maturitetnega eseja, popiše veliko strani z napotki, razlaganjem in z modrim umevanjem, kaj esej je in kako se piše.

Esej v slovenskem oz. slovanskem prostoru ne obstaja tako dolgo kot ga poznajo v zahodnem oz. anglosaškem sistemu. O tem je pisal tudi znan slovenski Američan Noah Charney[1], češ da slovanska duša ne prenese omejenosti s strukturo in argumenti, in da je njen pripovedni tok razpršen, asociativen, neurejen oz. refleksiven. Pa kljub temu se vsako leto trudimo, da naše nadebudne srednješolce usmerjamo v vzorec razmišljanja in forme, ki ni naša. Trudimo se z navodili, ocenjevanjem in s preštevanjem točk, da bi naši mladi postali takšni kot so drugi. Tisti med mladimi duhovi, ki težko prenašajo okove, se zato vsako leto, ko se pripravljajo na esej, sprašujejo, kaj nam je tega treba. Marsikdo se tako sprašuje tudi na drugi strani katedra. Nič ni narobe, da mladi berejo, ravno obratno, še več bi morali brati. Se pa zgodi, da prav pisanje eseja zmanjšuje voljo in motivacijo pri branju, čeprav je vsak mlad človek povprečnih sposobnosti zmožen napisati nekaj strani o prebranem, kar šolski esej zahteva.

Dijakom se je esej prilagodil v tej meri, da lahko izbirajo med razpravljalnim in razlagalnim/interpretativnim esejem. Razpravljalni esej s pomočjo primerjalnih navodil vodi dijaka skozi esej, kar pomeni, da pisec vleče rdečo nit tako, da med seboj primerja dve ali več literarnih besedil. Pri interpretativnem pa za svoje esejistično razpredanje dobi v pomoč besedilni odlomek iz enega literarnega besedila in nato tudi s pomočjo navodil piše svojo interpretacijo. Največkrat dijaki izberejo prvega, ker naj bi bil zaradi večje objektivnosti lažji, drugega pa tisti, ki veliko berejo in jim je književna umetnost blizu.

Osnova za dober esej je temeljito prebrano delo, sledili naj bi dober pogovor, analiza in interpretacija. V šolskem prostoru se dogaja marsikaj, ponekod se na eseju ne dela veliko, spet drugje se ukvarjajo s preveč finesami. Končna ocena pri eseju je sestavljena večplastno. Esej zahteva poznavanje literarnoteoretskega in literarnozgodovinskega aparata, tipično zgradbeno urejenost (uvod, jedro in zaključek), pravopisno in slovnično pravilnost, to je, kar se tiče tehnične podobe, in na drugi strani literarno afiniteto, razumevanje, doživljanje literarnega teksta, ki se kaže kot subjektivni pogled na prebrano. Čeprav naj bi esej predvsem izražal osebna stališča pišočega, je šolski esej strogo formaliziran. Če se pišoči ne drži navodil in vseh predpisanih pravil, je temu primerna tudi končna ocena.

Torej, kako se lotiti tega literarnega bavbava?

Literarna osnova za letošnji maturitetni esej sta dva romana: avtobiografski roman Angel pozabe koroške pisateljice Maje Haderlap in roman Francoski testament pisatelja Andreïa Makine, ki se je rodil v Sibiriji, piše pa v francoščini. Letošnja tema eseja je Stiske družine in posameznika na zgodovinskih prelomnicah.

Ob branju si je dobro delati zapiske ali opombe na robu knjige (če je knjiga osebna last), priporočljivo je tudi, kar je zanimivega ali nenavadnega, podčrtati ali obarvati. Takoj po branju (ko je spomin še najbolj živ), zapišemo svoje mnenje, doživljanje, aktualizacijo, asociacije na prebrano. Če se nas tema dotakne, o njej razmišljamo dalj časa, zato si tudi po nekaj dneh še vedno lahko kaj zapišemo. Za vse, ki hočejo več, je po branju zaželjeno, da pobrskajo po spletnih in fizičnih virih o romanu, avtorju, o podobni romaneskni temi in o zgodovinskem družbenem dogajanju. Tudi o tem si delamo zapiske.

Oba romanaanaliziramo po skupnih značilnostih. Najbolje si jeizdelati primerjalno tabelo z vsemi podatki, ki so pomembni za vključitev v esej (naslov, podatki o avtorju, čas in obdobje, v katerem je delo nastalo, literarna vrsta, literarna smer, zunanja zgradba, literarne osebe, literarni  kraj in čas dogajanja, motivi, snov, tema, ideja oz. sporočilo, slogovne značilnosti, socialnopolitični kontekst in zgodovinske značilnosti, razlaga oz. aktualizacija).

Kaj je potrebno torej nujno narediti za uspešno pisanje?

1. Prebrati obe literarni deli, tudi večkrat.
2. Narediti analizo glede literarnozgodovinskih, literarnoteoretskih elementov ter zgodovinskih značilnosti.
3. Upoštevati zgradbo eseja (uvod, jedro, zaključek). Posamezni deli morajo biti koherentno (logično) povezani in členjeni na odstavke.
4. Upoštevati navodila oz. smernice in dolžino eseja (najmanj 700 besed).
5. Pri pisanju je potrebno uporabljati knjižni zborni jezik in upoštevati pravopisna in slovnična pravila.

Kako dosežemo, da esej »obvladamo«? Samo z vajo oz. s ponavljanjem pisanja eseja, miselno pa je najbolje, da se o temi čim več pogovarjamo, debatiramo oz. o njej na široko razmišljamo. Jezikovno moramo biti še posebej pozorni, da ne uporabljamo pogovornih besed, da pazimo na ustrezno strukturo povedi in ne delamo predolgih povedi, da se preveč ne ponavljamo, in da uporabljamo ustrezno strokovno literarno besedišče. Pravopisno je pomembna pravilna stava nekončnih in končnih ločil, pravilen zapis besed in pravilna uporaba velike ter male začetnice. Vsebinsko trditev, ki smo jo razvili v uvodu, dokazujemo z argumenti skozi jedro s pomočjo navodil brez zastranitev (miselno zapletanje in nedoročenost), v zaključku izrazimo svoje mnenje. Ker danes v večini pišemo preko elektronskih naprav, je potrebno paziti na razločno pisavo in ustrezno obliko eseja.

Vsak dijak esej lahko napiše zadovoljivo, če se nanj pripravi in sledi njegovim smernicam in zakonitostim. Problem eseja ostaja na ravni njegove vrednosti, spodbujati bi namreč moral kritičen in ustvarjalen odnos mladega bralca do prebranega, ne pa da se zgolj podreja formalnim pravilom maturitetnega preizkusa.

[1] Charney, N. Je slovenska esejistika slaba? O pomanjkljivostih (znanstvenega pisanja), airBeletrina. 2013. http://www.airbeletrina.si/clanek/je-slovenska-esejistika-slaba-o-pomanjkljivostih-znanstvenega-pisanja