Ekološko ozaveščanje otrok in mladostnikov - ponovna uporaba

Zapisala: Mojca Klug, profesorica

Datum objave: 8.10.2019

Nemalokrat se znajdem v zanimivih situacijah, ki kažejo, da so otroci in mladi bolj ekološko ozaveščeni od svojih staršev in da so oni tisti, ki odrasle opozarjajo na prijaznejši odnos do okolja. Pozna se, da vrtci in šole na področju okoljske vzgoje res veliko naredijo. Mnogi starši povedo, da so pogosto otroci tisti, ki jih doma vztrajno opozarjajo na ločevanje odpadkov in na to, kako in kam naj odvržejo smeti, ker se tega naučijo v vrtcu ali šoli.  

Ko smo odraščali mi, tukaj mislim stare starše in starše, se o ekologiji ni tako veliko govorilo, saj so za okolje skrbele nekatere  okoliščine, ki smo jim bili priča v otroštvu. Recimo obdobje stiske z gorivom, ko je bila dovoljena vožnja vozil, katerih registrska številka se je končala s parno številko en dan in če se je končala z neparno pa drug dan. Bilo je obdobje, ko smo morali za izhod iz države plačati depozit in takrat se je le peščica državljanov Slovenije lahko pohvalila, da je že letela z avionom, večini je bilo to nedosegljivo. Tudi vožnja z avtom je bila poseben praznik in ljudje se na delo po navadi niso vozili desetine in desetine kilometrov daleč, pač pa so bili v glavnem zaposleni v domačem kraju ali zelo blizu njega. Mame in babice so spretno vrtele šivanke in popravljale oblačila, nemalokrat se jih tudi sešile same. Celo najlonke so se v tistem obdobju zašile, če je stekla zanka, saj si je takratna ženska le-te lahko privoščila enkrat ali morda dvakrat na mesec. Spominjam se, da je moja mama še skrbno oprala polivinilaste nakupovalne vrečke in jih sušila na vrvi za obešanje perila. Preden jih je zavrgla, smo jih še neskončnokrat uporabili. O ekologiji se v šoli takrat skoraj nismo pogovarjali. Danes vemo, da je ta tema pomembna in da je z osveščanjem otrok in mladine potrebno začeti že zelo zgodaj.  

Zadnje čase se v medijih pogosto pojavljajo članki in prispevki o Švedinji Greti Thunberg. Šestnajstletno dekle je šolarka, ki  prihaja iz okoljsko ozaveščene družine in je avgusta lani začela ob petkih izostajati od pouka, da je protestirala pred švedskim parlamentom z zahtevami po nujni spremembi človekovega odnosa do okolja. Tako je ustanovila gibanje Petki za prihodnost. Pogumno se je lotila krcanja politikov in gospodarstvenikov. Po svetu so nedavno močno odjeknile njene besede, ki jih je izrekla na podnebnem vrhu Združenih narodov v New Yorku. »Ne bi smela biti tukaj, morala bi biti v šoli na drugi strani oceana ... Ljudje trpijo, umirajo, ekosistemi propadajo. Smo na začetku masovnega izumrtja, a vi govorite le o denarju in pravljicah o ekonomski rasti. Kako si drznete?« Pustimo pri tem razpravo ali je prav, da dekle izostaja od pouka, pustimo ob strani dvom, ali gre morda zgolj za populistično potezo, s katero si dekle in njena družina gradijo prepoznavnost. Dejstvo je, da spremembe potrebujemo in da je čas, da manjkrat zavržemo še uporabne predmete in manjkrat kupimo v trgovini kaj novega, čeprav imamo doma staro, ki je še uporabno.

Verjetno se ne bomo vsi priključili gibanju za »zero waste« miselnost (nič odpadkov), lahko pa poskušamo živeti vsaj po načelu less waste (manj odpadkov) in damo prednost odnosom in počutju pred potrošništvom. Saj veste, otroci nas gledajo in se od nas učijo. Po drugi strani pa otroci vedo marsikaj in nas pri našem ravnanju budno opazujejo in ocenjujejo.

Kaj če bi danes izdelali namizno igro iz odpadnih materialov oz. predmetov, ki bi jih v nasprotnem primeru zavrgli? Z njo se bomo lahko igrali, ko bo vreme deževno in megleno. Z njo se bomo povezovali in se družili, namesto da bi gledali vsak v svoj ekran. Zamislila sem si jo tako, da bodo mlajši ob njej istočasno še utrjevali nekatere osnovne geometrijske pojme. Pa še zabavno bo.

Potrebujemo:

• večji kos svetlejšega blaga, na primer staro rjuho,
• alkoholni flumaster ali barve za tekstil, če jih imamo,
• tulce toaletnega papirja,
• barvne revije ali tiskane reklame,
• škarje in lepilo,
• trši papir in ravnilo za izdelavo kocke.

Igralno kocko lahko naredimo tudi iz škatlice ali kakšnega drugega predmeta v obliki pravilne kocke (npr. kockastega kosa embalažnega stiroporja, ki ga pogosto uporabijo pri pakiranju pohištva ali bele tehnike). Lahko jo naredimo tudi iz kosa lesa ali pa tako, da na trši papir narišemo mrežo kocke in jo potem zlepimo. Če se bomo odločili za zadnji predlog, naj pri risanju in izrezovanju mreže pomaga otrok. Najprej iz tršega papirja izrežimo večji kvadrat, potem pa z obrisovanjem le-tega narišimo celotno mrežo. Predlagam kvadrat s stranico dolgo en decimeter (oziroma 10 centimetrov). Tako si bo otrok predstavljal kvadratni decimeter. Ko bomo kocko zlepili pa še kubični decimeter, v katerega bi lahko nalili natanko en liter tekočine, če bi papir to prenesel.

Predlagam, da igralno podlago iz blaga naredimo v velikosti kvadratnega metra. Zakaj ne bi ubili dveh muh na en mah in otroku praktično ponazorili kvadratnega metra, da si bo to površinsko mero lažje predstavljal?  Na podlago s pomočjo tršega tulca narišimo poljubno progo iz krogov, po kateri bodo figurice potovale. Če imamo barve za tekstil, lahko polja tudi pobarvamo. Iz tulcev naredimo igralne figurice tako, da jih oblepimo z barvnim papirjem. Zabavno bo, če vsakdo izdela svojo figurico tako, da predstavlja njegovega vzornika. V revijah bomo zagotovo našli obraz kakšne javne osebe, da bo bolj zanimivo. Tako se bo med igro marsikaj pripetilo. Na primer Tim Gajser bo s proge nagnal Tineta Urnavta ali pa bo Challe Salle s polja frcnil kakšno mično pop pevko, še bolje bo, če se bo zgodilo ravno obratno. Morda to potem ubesedimo še v slogu komentatorjev športnih prenosov. Tako bomo odrasli in otroci razvijali kreativnost, tekočnost govora ter smisel za humor. To pa so tri veščine, ki bodo našim otrokom v življenju vedno prišle prav. Potrebujemo še kocko. Ko razmišljamo, kako jo bomo izdelali in kateri material bi lahko za to uporabili, bomo z otroki tudi na hitro ponovili znanje o kocki. Kaj ni logično, da ima kocka 6 ploskev, ker je največje število pik 6? Poudarimo, da rečemo, da gori, kadar kocka obstane na katerem od dvanajstih robov in da je kocka geometrijsko telo, ker če bi bila geometrijski lik je zagotovo ne bi mogli prijeti v roko in metati.

Se spominjate zgodbice o Krojačku Hlačku, ki je pogumno in z enim samim zamahom ubil sedem muh na en mah. Tudi mi smo jih pravkar:

• ekološko ozaveščanje,
• ponovna uporaba,
• druženje in zabava,
• manj televizije ali računalnika,
• ponavljanje in utrjevanje geometrijskih pojmov,
• kreativnost,
• razvijanje motoričnih spretnosti,…

Pravzaprav bi  lahko naštela še najmanj ducat takih »muh«, ki jih bomo pokončali z eno samo igro iz materialov, ki bi jih sicer zavrgli.