Uspeh se začne pri urejanju in načrtovanju

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 24.9.2019

Za nami so že trije tedni pouka in če smo na prvi šolski dan posejali kakšno seme navade, je do zdaj to seme že moralo vzkliti. Če smo bili vztrajni pri vodenju, spodbujanju in nadzoru, se je otrok po vsej verjetnosti že navadil na redno pripravljanje šolske torbe ali pa se je vrnil na stari tir, če je bil tega vajen že od prej.

Danes bi vas rada opozorila še na dve navadi, ki sta pomembni, če želimo, da bi bil otrok pri delu in učenju uspešen. Prva je načrtovanje. O načrtovanju smo že govorili, zato vas vabim, da ponovno preberete članek na povezavi: https://www.kopija-nova.si/koristne-in-uporabne-vsebine/svetovalnica/nacrtovanje-nalog-in-dejavnosti-se-zacne-ze-v-osnovni-soli Vsekakor je načrtovanje zelo, zelo pomembno.

Druga pomembna navada je urejanje prostora za delo in učenje. Ni namreč vseeno, kako je mesto, kjer se otrok uči in dela za šolo, opremljeno in urejeno. Praviloma bo večina ljudi lažje delala, če bo delovni prostor čist in urejen. Naj pri tem opozorim, da obstajajo tudi izjeme. To so tisti posamezniki, ki se bolje počutijo v neredu. Najdejo se tudi taki, ki bodo težko zdržali za mizo in bodo lažje delali na kavču, postelji ali celo na tleh. To navado bomo še posebej pogosto opazili pri najstnikih in prav zato je pomembno, da z navajanjem na urejen delovni prostor začnemo zgodaj in redno, saj je bolj verjetno, da bo otrok ob tem razvil tudi navado sedenja za mizo kadar dela za šolo ali se uči in to navado ohranil tudi v nerodnih najstniških letih.

Pet stvari na mizi ali ob njej

Lučka za osvetljevanje delovnega prostora bo nepogrešljiva, ko se bodo dnevi  začeli krajšati in dnevne svetlobe ne bo več dovolj. Izberimo takšno lučko, ki ne bo zavzemala veliko prostora in tudi ne bo oddajala toplote, hkrati pa bo osvetljevala celotno delovno površino. Pri levičarjih naj bo postavljena tako, da bo svetloba na površino padala z desne strani, pri desničarjih pa ravno obratno. Tako pišoča roka ne bo metala sence na delovno površino. V bližini mize naj bo vedno koš, tako da bo otrok lahko spotoma, ko prazni šolsko torbo, vanj vrgel vse, česar v njej ne potrebuje več. Na primer ovitek sendviča, ki je bil za malico, posmrkan robček, vanj bo izpraznil šilček in podobno. Otrok naj ima vedno pri roki tudi škarje in lepilo. Tako bo lahko redno in brez izgovora obrezoval in v zvezek lepil učne liste in vse tisto, kar je potrebno prilepiti. Pri roki naj ima tudi veliko šablono s katero bo hitro kaj izmeril, potegnil ravno črto ali narisal katero od osnovnih oblik.

Pripomočki za uspešnejše načrtovanje

Na mizi ali v njeni neposredni bližini naj se znajde tudi koledar. Vseeno je, ali je koledar stoječ namizni ali v obliki stenskega planerja. Lahko je tudi šolski rokovnih. Pomembno je, da ga ima in da se ga nauči uporabljati. Vanj naj zapisuje vse, kar si je potrebno zapomniti. Modra odločitev je tudi, da je na mizi vedno snopič raznobarvnih označevalnih (post-it) listkov, na katere bo beležil, izpisoval in si zapisoval, na primer težke besede, ki si jih težko zapomni, pomembne datume ali letnice, pomembne naloge in še marsikaj. Priporočam, da ima otrok pred seboj nad mizo, čimbolj na dosegu rok, obešeno manjšo belo tablo, na katero bo na vidno mesto s piši-briši flumastrom beležil, kar želi in potrebuje. Nanjo bo lahko lepil tudi označevalne listke. Če je taka tabla magnetna, toliko bolje. Magnetki bodo v levem ali desnem spodnjem kotu in z njimi bo na tablo pritrjeval lističe. Vse skupaj postane še bolj zanimivo, če barve magnetkov dobijo določen pomen, na primer: na listkih, ki jih pripne z rdečim magnetkom so pomembne stvari, ki jih mora opraviti. Zelen magnetek pomeni, da je stvar narejena, rumen pa sporoča, da bo naloga pomembna kasneje, na primer po več kot treh dneh, moder pa na primer, da je na listku zapisana kakšna modra ali motivacijska misel, nasvet ali sporočilo katerega od družinskih članov. To so moji predlogi, najbolje pa bo, če barve izbere otrok sam glede na njegove asociacije in potrebe oz. želje.

Oznake, ki bodo otroku v pomoč

Na mizo lahko predvsem mlajšim otrokom nalepimo različne barvne oznake. Na primer oznako L in D, da bo lažje utrdil pojma oziroma smeri levo in desno. Če zamenjuje na primer črki d in b, bo smiselno, da na mizo prilepimo ali napišemo oznake, ki mu bodo pomagale pri prepoznavanju obeh črk. Uporabimo tiste oznake, s katerimi si tudi sicer pomaga pri razlikovanju črk, ki ju/jih zamenjuje. Na primer sliko drevesa s črko d na levi in sliko balona s črko b na desni. Če pri otroku opazimo, da nevodilna roka pri pisanju in delu počiva v njegovem naročju ali je kjerkoli drugje, samo na mizi ne, lahko roko obrišemo na barvni papir in izrežemo. Prilepimo jo na mesto, ker bi naj ta roka bila, ko otrok piše, da ga bo oznaka opomnila na to, da tudi nevodilna roka sodeluje pri delu.

Na mizo ne sodi…

Z mize je potrebno odstraniti vse, kar je odveč in nepotrebno, na primer polno posodico pisal, med katerimi pišejo samo nekatera. Ko otrok dela, naj na mizi ne bo predmetov, ki bi lahko odkrenili njegovo pozornost, na primer mobilni telefon, revije, slike in podobno. Tudi razni osebni predmeti in dekoracija naj najdejo svoje mesto raje kje drugje, na kakšni polici, ki ni prav blizu mize. Prav tako lončnice. Na delovno mizo ne sodi vaza z rožami. Rože z močnim vonjem so lahko zelo moteče, obstaja pa tudi velika možnost, da se vaza zvrne. Pa lončki in krožnički s hrano oz. prigrizki. Tudi ti morajo stran. Izjema je steklenička vode. Le-ta je pri učenju vedno zaželena in dobrodošla. Otrok naj redno pije.

Med delom

Na mizi naj bodo le tisti zvezki, knjige in pripomočki, ki so potrebni za nalogo, ki jo otrok pravkar opravlja. Kam bo otrok dal ostalo, je stvar organizacije. Sama predlagam metodo nekakšnega tekočega traku, ki pri desničarju teče od desne proti levi, pri levičarju pa v obratno smer. Na tleh zabojček, v katerem so zvezki in učbeniki, ki jih je otrok vzel iz torbe, urejeni po predmetih. Ko se loti posamezne naloge, gredo na mizo gradiva, ki jih potrebuje, da nalogo opravi. Ko je naloga narejena, se potrebščine zbirajo na zgornjem levem (pri desničarjih) oziroma zgornjem desnem (pri levičarjih) vogalu mize. Kupček opravljenega se proti koncu občutno poveča, prav zagotovo pa tudi otrokovo zadovoljstvo ob pogledu na to, kako je kup opravljenega zrasel in kako malo (ali nič) je ostalo v zabojčku na tleh.

Namig za konec

Nekoč sem nekje prebrala, da je po opravljenem delu dobro ne samo to, da mizo za seboj pospravimo, ampak da jo tudi obrišemo ali celo razkužimo. Tako ne odstranimo zgolj umazanije, ki smo jo z rokami in potrebščinami na površino zanesli ampak tudi vse energije povezane z delom, ki smo ga opravljali. To bi morali pravzaprav z delovnim prostorom narediti vsi, otroci in odrasli. Najbolj pomembno pri vsem je, da se, ko se naslednjič spet spravimo k delu, usedemo za čisto in urejeno mizo. To nam bo omogočilo, da nemudoma začnemo z delom in ne zapravljamo odvečnega časa s pripravo mize in odstranjevanjem vsega tistega, česar na mizi ne potrebujemo. Seveda k pospravljanju sodi urejanje table in brisanje oziroma odstranjevanje sporočil, ki niso več potrebna. Predlagam, da za piko na i vsakič izpraznimo še koš.

Ali ni prijeten občutek, ko po opravljenem delu spet odvihamo rokave in rečemo: Narejeno!